Birding Ljubljansko Barje: 4. October

To kratko notico bi rad začel z darilom narave, ki ga je kolega Matija dobil v zameno za svojo neizmerno predanost. Naš prijatelj se je namreč ob (pre)zgodnji uri odpravil na Barje in ga dosegel še v takorekoč temi. Ko se je pohlevno usedel na opazovalnico, čakal na zoro in jo tudi dočakal je na bližnjem travniku opazil ŠAKALA Canis aureus, za katerega so na Barju sicer znana nahajališča, a ga je izjemno težko videti (sploh čez dan!). A ta ni bil od muh! Kar 15 minut je s svojo šapo v barvi sveže pečenega kruha poskusil iz jarka izbezati neko žival (najverjetneje vretenčarja).
No v popoldanskem času pa je stopila na teren moja malenkost. Barje je ta dan oddajalo izjemno dober t.i. "vibe" ali po domače valove dobre energije. Padal je namreč rahel dež, temperature so bile nizke in nasploh so bili pogoji takšni kot na usodni dan lansko leto ko smo skoraj opazili neko drugo listnico kot le vrbjega kovačka Phylloscopus collybita. Prav prej navedena vrsta je vnovič prevladovala in sicer z številom okoli 150 osebkov. Druga najpogostejša je bil nedvomno poljski vrabec Passer montanus, katerih skupine se neznosno glasno motajo po grmovljih vseh sort in oblik. Na selitvi so ta čas tudi veliki srakoperji Lanius excubitor, a ti so spričo dežja zapustili prijetna izpostavljena mesta ter se podali na lov za lani-napičenimi mišmi in bramorji.
Med obsežne jate sinic so se zopet pomešale plašice Remiz pendulinus, močvirska sinica Poecile palustris ter večja skupina (30+) dolgorepk Aegithalos caudatus. Na njivah so prosniki Saxicola torquatus uvedli dominat, ki pa se mu dokaj jalovo upirajo poljski škrjanci Alauda arvensis. O močnejši selitvi cip ali ščinkavcev tokrat ne duha ne sluha, je pa bilo zato toliko več sluha o mokožu Rallus aquaticus, ki se je prav nemarno drl iz svojega zavetja ob Ižici in prestrašil sivo pastirico Motacilla cinerea.