Sunday, 10 November 2019

November v kraljestvu gora

Pozdravljeni zopet vsi ljubitelji perjadi in ostalega življa, še posebej v skalah prebivajočega!
V tokratšnji objavi Vam namreč želimo podeliti nekoliko koščkov gorskega paradiža, ki smo jih pretekli petek skrivoma ukradli v skalnih strmalih nad dolino Vrata. Tam smo uživali v visoki in vedno odlični kozji in kurji družbi, katero bodemo tudi Vam predstavili v nadaljevanju!

Na sivo Ljubljano in vse okoliške nižine je zjutraj z vso silo pritiskala nizka oblačnost, mi pa smo se sanjavo odpravili proti visokim vršacem, za katere smo srčno upali, da se jim je uspelo prebiti skozi oblačno gmoto. Pot nas je peljala iz Vrat proti bivaku Na rušju, kjer že leta slutimo prebivališča belk in drugih jako prelestnih bitij.



Na obrazu dragega prijatelja Mihe je moč čutiti senco dvoma. Bomo dosegli morebitna nebesa nad oblaki?


Hkrati je snežni poprh v gostem oblaku nudil prečudovite in nadvse mistične slike..


Macesen je namesto rumene srajce oblekel belo, pražnje oblačilo.


Skozi meglice se je na vsem lepem začelo svetlikati čisto nebo v barvi sinje modre. 
Tako čudovite svetlobe pa še ne!


Stenar je svojo mogoto sprva le sramežjivo nakazal.



Ko pa smo stopili iz objema oblakov, je zavladal našim možganom.


Naš Jonzelj, srečko ob pogledu na razkajene meglice okrog okoliških vrhov.


Dva nadvse debela in mogočna kozoroga (Capra ibex) sta udobno žuljila travo blizu bivaka in ob našem prihodu ležerno in vzvišeno odkorakala nekoliko vstran. Te koze se v zimskem času, ko zapade sneg, pomaknejo še niže, do gozdne meje. Ker pa tega dne nad oblaki in pod toplim soncem še ni bilo slutiti težkih zimskih razmer, jima je bilo očibodno prijetno kar tam zgoraj, na gorskih tratah.


Kozorogov čmarac


Emica je fino ujela v objektiv tega, po Nejčevih besedah, tjulenja.


Ama ama


Tu pa je še kolegan gams (Rupicapra rupicapra), kateri vsako jesen obleče črno, toplejše oblačilo. Manjši trop se je mirno pasel na tratah blizu kozorogov.


Evo ga spet, ansambel Mladi gamsi


Vladar ostenij


Valovi meglenega morja božajo ostenja nad dolinami Vrata, Kot in Krma.


Belka se je tule pred kratkim pošajsala.


Na podih, prek katerih smo jo usekali proti gori z imenom Križ, je Jonu in našemu očetu
 pot prečkal ta krasan samček belke (Lagopus muta).
Tudi belke so zvite tice, a na čisto drug način kot lisica v pravljici. Prav tako kot gamski in še nekaj drugih prebivalcev gora jeseni zamenjajo svojo opravo. Tem drobcenim kuretinam zrastejo nova, snežno bela peresca, in tako so skrite v snežni kotanji skorajda nevidne.  


Temu samčku je ostalo še nekaj rjavih, poletnih peresc, ki ga krasijo kot nekakšni dragulji.


Drobencljivši po drugi poti kot Jon in oča, smo z Emico na čelu naleteli na še in še prijeten trop gamsjih samic z mladimi kozlički in pa na kupčke belkinega dreka. Izza ledij nas je iznenadil še en samec belke, morda isti kot Jonov, in se udobno namestil v skalovju.


Mil in malce otožen pogled gorskega princa.


Hladen, oster veter 
brije čez višarje,
a belko, zvito tico
zimski plašč obvarje.

Mirno, a otožno
gleda med ostenja,
gams ji je prijatelj, 
proti njej se vzpenja.

Ko do nje pripleza,
prijazno jo pobara, 
"Kaj pesti te, belka, 
si žalostna nemara?"

"Gamsek, kaj ne bodem", 
izdahne v dolino zroč, 

"iz kotlin in lukenj
človeški srp prihaja, 
da le ne vzame
še gorskega nam raja."



Elegantna in podolgovata ptica, katero smo do tega dne doživljali bolj kot pernato kepico.


Visoki vrhovi se zdijo kot skalnati otočki sredi širnega meglenega morja. 
Morda se starke-gore nostalgično spominjajo časov miljone in miljone let nazaj, ko so jih božali valovi pravega pravcatega Panonskega morja. 


Bajs gams



Gamsji direndaj


Skupaj z Jonzljem in Matijo med skalami, čuuduvit


Na poti v dolino smo spet zakoračili v modro meglo, obdala nas je nadvse zanimiva svetloba.


Naša Emi in Mihec

Draga nam Hana in Nejc pa sta teden dni pred tem krasnim sprehodom po gorah zarinila še v dinarske hribe v južni Sloveniji, natančneje v gozdove Zatrepa. Na veliko veselje sta se srečala s kar dvema starima zakonskima paroma BELOHRBTEGA DETLA Dendrocopos leucotos, proti koncu dneva pa ju je presenetil še mnogo manj pričakovani plašljivec.



Za plašljivega gozdnega jereba Tetrastes bonasia je značilno skrivanje in plažnja v gosti podrasti. Neverjetno v kakšnem skrivališču se je dal premotiti - kdo ve, za kakšna opravila mu služijo pritlehne veje padle bukve? 

 

Kraljica zadnjih ostankov ohranjenega bukovega gozda.
Ona bo ostala. Ona bo šla do konca.


Kraljestvo vrh najstrmejših pobočij - kraljestvo miru in starih, izkušenih dreves...


...dreves, ki so že davno okusila sad spoznanja.

Pojdite in se od njih učite!



Lepo Vas pozdravljamo Jon, Emi, Nejc, Mihec, Matija, Hana, Nejc in jest.





Sunday, 3 November 2019

Chicken Weekend

burobura misiis broubra mrdačča pr mej špehovk kere hude kuretine - Jon Poljanec

Dober dan!

V tej objavi predstavljamo prigode iz preteklih jesenskih tednov, ki smo jih preživeli v visokogorskih gozdovih iščoč kokoši. Ste vedeli, da v naši deželi prebivajo kokoši? Prave pravcate, tolste in kratkonoge, okorne kot le kaj? Imenujemo jih koconoge kure, namreč zaradi gostega perja, ki prekriva njihove debele okončine in jih ščiti pred bridkim mrazom, tako značilnim za gorske habitate, v katerih so našle svoj dom. Spričo izsekavanja ljubih jim prebivališč, neugodnega gospodarjenja z gozdovi in obilnega izlova v preteklosti jih dandanes srečamo le še kot plahe in izmuzljive prikazni v najnedostopnejših ostankih neizmaličenega gozda, ki ga pohlepna človeška noga še ni poteptala.


Kura - vabeča prikazen

V Sloveniji se lahko srečamo s štirimi pripadnicami te družine. Nad gozdno mejo bomo med skalovjem zasačili belko, ki je med štirimi sicer najbolj hardcore, vendar pa se z njo srečamo najpogosteje, dostikrat tudi od blizu.
Nižje, med rušjem in macesnovjem, se podijo ruševci in čeprav bi ob fotografijah pomladanskih samcev sklepali na številne neplašne kure je resnica daleč od tega. Rastišč z obilnim številom samcev ni veliko, le-te pa je izven sezone skrajno težko opazovati, kako obirajo jagodičevje med zadnjimi lesnatimi poganjki, preden se le ti pretvorijo v gorske trate. Lovske težnje po športnem odstrelu teh plahih živali, utemeljene z lovom v sosednjih državah so tako nekaj, brez česar bo narava shajala v najlepšem redu.
Če se spustimo še za odtenek, nas zanese v pas divjega petelina in gozdnega jereba. Včasih sta ta postavneža naseljevala celo gozdove okrog prestolnice (Krim, Rožnik), danes pa ju srečamo večinoma le še v visoko-ležečih pretežno iglastih gozdovih. Število obeh je v zadnjih letih drastično upadlo, pri čemer sta veliko vlogo igrala lov (divji petelin je zaradi njega izginil iz marsikaterega območja v dinaridih) in slabo gospodarjenje z gozdom (ozrimo se le malo po Koroškem - več v nadaljevanju).

Ob tolikšnem uvodu si boste bralci rekli, da smo si Jon, Matija in Mitja pretekli vikend zadali nekoliko vratolomno nalogo. V dveh dneh smo želeli videti in fotografirati vse predstavnice te družine. Na prste ene roke lahko preštejemo kraje, kjer ima ornitolog v dosegu hoje priložnost srečati vse kokoši in seveda smo za našo "misijo" potrebovali točno enega izmed njih. Seveda se je treba tako plahih in občutljivih ptic lotiti z določeno mero spoštovanja, ter pa seveda kamuflaže, kar smo vzeli skrajno resno. V večernih urah nekega petka smo s čelkami maširali proti Planini pri jezeru in se kislo nasmihali spričo parkirnine, ki jo bomo plačali bohinjski občini ob povratku. Še kislejši pa smo postali na planini sami, ko smo se soočili z nočjo, ki jo je bilo treba prebiti na klopcah pred kočo. Zimska soba je namreč pokala po šivih. Zavili smo se v vse obleke, ki smo jih posedovali in se prebili skozi ure teme. Zbudili smo se v minus, ki pa ga je odtehtal razgled na okoliške vzpetine, poraščene z žarečimi macesni. Odtekli smo nekaj krogov okrog koče in se zagnali proti čudovito ohranjenem smrekovem gozdu, ki nas je obkrožal.
Tiho smo se pomikali skozi gozd in drhteli ob vseh šumih, ki jih ta dan sploh ni bilo malo. Gozd je bil poln selivk, najglasnejši so bili vinski drozgi Turdus iliacus, ki so se pasli po tleh. Spontano so bobnali triprsti detli Picoides tridactylus in kmalu nas je počastila prva kura: DIVJI PETELIN Tetrao urogallus je glasno zapuščal lužo, ob kateri se je napajal. Blizu smo izzivali tudi GOZDNEGA JEREBA in samec se nam je prikradel za hrbet, nato pa odletel, ko smo točko tiho zapuščali. Le minute za njim smo splašili še eno veliko ptico, tokrat je bila sloka Scolopax rusticola, ki je bliskovito izginila med smrekami. Ura je bila že pozna in odneslo nas je v višje lege, na Debeli vrh od koder smo mrzlično spremljali stresno gorsko reševanje na Ogradih - čestitke pilotu helikopterja ter vsem gorskih reševalcem! Vračali smo se po temi in stikali za koconogimi čuki Aegolius funereus. Ti so se na posnetek odzivali s svojimi kovinskimi zvoki in mjavkanjem, ki so nas spremljali vso pot do koče. Očitno je tod res raj za te sove.
Naslednje jutro nas je usoda razdelila v dve skupini, Matija se je v temi potuhnil pri luži in čakal petelina, z Jonom pa sva se posvetila RUŠEVCEM Lyrurs tetrix, ki se na tople jesenske dni zberejo na rastiščih in se pogovarjajo o kurah. Oboji smo bili uspešni in na Dednem polju smo se zbrali, da smo izmenjali kurja doživetja. Odločili smo se, da belke pustimo za kdaj drugič, in oddrncali proti Jezeru. Da bi izkoristili lep gozd, smo jo mahnili nekoliko s poti ter kljub pozni uri naredili še eno popisno točko.  Navkljub vsem pričakovanjem se nam je odzval jereb, trenutek ki smo ga čakali ves vikend, v resnici pa že več let. Samec se nam je v afektu precej približal, ko pa so se naši pogledi srečali, jo je popihal daleč v smrekovje in podrast - magično doživetje.

Celokupno:
Gozdni jereb 3
Divji petelin 5
Ruševec 7
Triprsti detel 2
Koconogi čuk 4
Sloka 2 (1 + sledi)

V objavo je vključenih še nekaj doživetij preteklega mesca, ki so izven okvirja kurjega vikenda, vključejo pa skalnega plezalčka Tichodroma mauraria, belke Lagopus mutus in čudovito pokrajino gorske jeseni.


Okrevanje po zamrzaljeni noči, prebiti na pustem betonu.


Lepim fantom obžarja zarja lica.


Petelin je pustil sledi v blatni luži, kjer ima svoj direndaj


Naša najredkejša vrana uganja norčije


Razposajeni triprsti detli bobnajo v pozlačeno jutro


Popisovalci se stapljajo z gozdom


Sločja sled - viden je podaljšan srednji prst, kar je značilno zanjo. Tudi sicer smo se oktobra velikokrat srečali s to dolgokljuno ptico, vključivši dogodek, ko se je Matiji in Mitju sloka sprehajala pred avtom v deženi noči. 


Planina Laz, urbano kokošje središče. 


Matijeve fuzbalerske noge


Lepi, mlad, simpatičen; previše romantičen


Debeluhi na Debelem vrhu 2390 m



Mi amor me zove, kaže mi halo!





Behind the scenes


Brečaaaaaa


Gamsov ČMAR


Za več si NUJNO oglejte spodnji video


" V približno petinštirideseti minuti skrivanja v ledenem zavetju smrekovih vej me je obiskal ta ponosni dinozaver. Z oglušujočim frfotom se je spustil na gozdna tla borih pet metrov od mojega skrivališča in se v jutranjem mraku oprezno sprehodil mimo luže v temni gozd. Tihoprstež me sploh ni opazil! " je za naš blog povedal Matija


 


"Z Jonom sva v temi prišentala do rastišča in v obolevala nad psom in glasnimi otroci v eni izmed koč. Po predstavi, ki so nama jo namenili jutranji zaobljeni bleščeče-modri ruševci, se je šel eden izmed otrok olajšat na sredo rastišča, pes pa nama je pojedel ves sir." je zapisal Mitja.





Krivokljuni so pod skodlami stikali za živežem.


Opran kosmatinec je zamenjal letne čase



" Po dolgem čakanju in opazovanju v smreke pred nami sem jaz prvi in edini opazil in na srečo fotografiral to krasno ptico! " je za naš blog povedal Jon


Jerebovo nebeško piskanje


****



Osladno ohranjeni ostanki starega smrekovega gozda na gozdarski mehanizaciji nedostopnih kotičkih Jelovice. 


Goreča smreka?


Deževni dremež v avtu


Nategnjeni popisovalec


Skalni plezalček - jeseni se trume teh metuljev valijo čez naše hribe in pogosto jih opazimo v nizkem letu čez grebene. Ta se je skupaj s še dvema prijateljema spreletaval po ostenju Raduhe.


Plezalček v elementu


Brutalno uničevanje koroških gozdov - S pobočja Olševe, ki so nekoč gostila jereba in gozd. 


Črni žolni ni všeč v okleščenem gozdu, tako zelo, da se je tokrat pustila fotografirati. 


Kubiki in kubiki lesa se kotalijo s pobočij v doline in naprej v Avstrijo, natančneje v Ikeo. 


Idila pod Dolino za Kopico


Rumeneči macesni


Bohinjsko-Tolminske gore


Si prizadet mona?!


Raj za Kopico


Še zadnja izmed koconogih kur, botra belka. 


Mojškra šivilja!


Luškanček


Ustvarjalni utrinek 1: Ruševec (Luka)


Ustvarjalni utrinek 2: Gozdni jereb (Matija)



Naše prijateljice gozdne kure bodo zdaj zdaj izumrle zaradi nekorektne izrabe gozdov. Upam, da smo vas prepričali v njihovo hudost in pomembnost ohranjenih gozdov.

Lp!