Prisluhnite!
"Barska banja, kalna voda, za nas ptice živa zgoda!" si v teh vlažnih dneh pomrmravajo zadovoljne gosi, šaljive race in debeli labodi, ko jih po podplatih ščegetajo valujoče biljke potopljenih trav in šaševk. Nad njimi se boči težko sivo nebo in se potaplja v hladno vodeno ogledalo, ki tiho počiva pod starimi vrbami in oblizuje njihove raskave korenine. Po odmrlem listju polzijo zavese gostega dežja, napajajo prepolne rečne struge in prežemajo črna tla, ki jih je poleti izpila koruza.
Z neba z dežjem polzijo tudi ptice; kakor padli lističi se na gladino usipljejo divji racaki in kakor severni veter jo kodrajo s svojim rezgetom divje gosi. Med nebom in srebrno vodo polzijo veliki žerjavi, znanilci skorajšnje bridke zime. Sivi kakor novembrski dan se prikrivajo v meglicah in zapaziti jih je le po njihovih otožnih klicih, ko opevajo v led vklenjene domove daleč na severu.
Tihi jesenski ples - svileno vodno gladino prebadajo umrle trave, med njimi pa neslišno drsijo duše žerjavov, zrcaljene v večernem nebu. Jih vidite?
Obrisi žerjavov (Grus grus), stopljeni z barvo neba.
Njihove težke perutnice odmevajo v tihi dan in kalijo deževne sanje visečih oblakov
Ob pristanku bočijo svoje bogate pernate repe in zvirajo svoje vitke vratove kot kakšne nečimrne paberovalke, ko se podijo med požetim klasjem ...
... a se kaj kmalu naveličajo in zopet utonejo v nebo.
Medtem ko žerjavi stopicljajo po blatnih travnikih, poskakujejo na svojih vitkih nogah in kot kakšne dvorne dame drug drugemu s pentljami prevezujejo sršeča repna peresa, se drugod odvijajo tudi bistveno bolj prostaške zabave. Po sušečem se vrbovju se podijo skrivnostne plašice (Remiz pendulinus) in druga drugi s tenkimi piski šepečejo najsočnejše izmed govoric. V vrhovih obledelih brez se pozibavajo vinski drozgi (Turdus illiacus), ter se bahajo s svojimi pijanskimi pustolovščinami, ki so vse do zadnje izmišljene. Po mokri travi se prestopajo brinovke (Turdus pilaris) in negodujejo nad njihovo lažnivo naravo, po grmovju pa se prikrivajo plahi cikovti (Turdus philomelos) in občudujejo sijajne oranžne telovnike in sinje modra pokrivala svojih bratrancev.
Zamegljen obris vinskega drozga, sijajnega obiskovalca jesenskega barja!
Negodujoča brinovka - prava zimska šema!
Cikovt na begu v travnat cestni rob.
Z velike višine vse opazuje veliki doktor detel (Dendrocopos major), ki si vse zapiše in zapomni, le tega ne, v katerem duplu je doma ...
Tik pod vrhom nebesnega svoda lebdi veliki srakoper (Lanius excubitor), mojšker plenilec.
Srakoper rad poseda tudi na vejah in premišljuje o vse hladnejših dneh, ki so ga prignali v naše kraje. "Pod večer si sešijem copatke," si žvrgoli: "z bramorjevimi škarjami jih ustrojim in z voluharjevim repom prešijem!"
Črna vrana (Corvus corone), zmerno redka obiskovalka Ljubljanskega barja, se prekopicuje po mokri travi in se ne meni za zmerljivke svojih sivih polsester.
Črni vran - krokar (Corvus corax) - njen veliki brat, pa s svojim silnim, kot britev ostrim kljunom zamahuje zdaj levo zdaj desno in bistro bliska s svojimi črnimi očmi.
Mladi fantje in malda dekleta kalijo barjanski mir - z radovednimi pogledi pretikajo jarke in z žarom navdušenja gladijo rečice, s pesmijo vedrijo stara drevesa in mlade koprive!
Barje je obviselo med nebom in zrcalom, v katerem se ogleduje pred spanjem.
Vsak ki kaj ve, ve da je nebo sila nečimrno. Rado se ogleduje v morju in v kalnih očeh žab, ki radovedno strmijo vanj. A kadar zimski vetrovi razburkajo morsko gladino in ko se premražene žabe poskrijejo globoko v blato, nebo silno zajoče in si napravi velikansko zrcalo, da se v njem ogleduje ob večerih, preden utone v spanec in na njem zaplešejo zvezde ...
Seveda se v zrcalu ogleduje tudi marsikdo drug ...
... nekateri v njem ugledajo sebe z novega zornega kota (npr. od zadaj) ...
... marsikdo ob njem le postoji in premišljuje ...
... še rajši pa se v njem kdo pošteno okopa.
Srebrno gladino nebesnega zrcala so kaj kmalu gosto prekrile divje race, šaljivke in šivilje vseh sort. S svojimi pernimi trebuščki in veslajočimi nožicami race, najsijajnejše izmed vseh barjanskih obiskovalk, neutrudno kazijo zglajeno vodno površino in jo posipajo z mehkim račjim puhom. Z usnjatimi kljuni zobljejo pridelek potopljenih travnikov in s svojim regljanjem mehčajo turobno novembrsko ozračje, prevprašujoč zdaj to, zdaj ono govorico z račje tržnice. Oprtane s pernatimi bisagami hitijo levo in desno ter se v iskanju vedno slastnejših račjih zeli neutrudno vrtijo po plitvi vodi. Na gornji sliki si lahko podrobno ogledamo značilen račji direndaj.
Silno bledična mlakarica (Anas platyrhynchos).
Poleg vseprisotnih mlakaric (Anas platyrhynchos) so najpogostejši racaki prikupni in drobni kreheljci (Anas crecca), ki se združujejo v velike, plahe in nefotogenične jate - ena izmed njih je slabo vidna na sliki.
V zelenem bilju se prikriva radoživa žvižgavka (Mareca penelope)
Konopnica (Mareca strepera) je vedno prijetno presenečenje; do nedavnega je namreč na Ljubljanskem barju veljala za sila redko raco.
Vznemirljivo heterogena račja združba - račji sejem? Bar?
Samcu mlakarice (levo) se v brk posmehuje priborna dama - raca žličarica (Spatula clypeata)
Žličarični par, ujet sredi sofisticiranega srebanja.
Na račjo čajanko je očigledno privršela tudi nekoliko bolj eksotična predstavnica, namreč duplinska kozarka (Tadorna tadorna), velika in z belim ovenčana obiskovalka iz obalnih območij.
Vest o sijajnem letovišču se je več kot očitno hitro razširila križem kražem po selitveni poteh - borih 5 dni kasneje se je namreč v udobju poplav pozibavala glomazna, daleč rekordna jata teh v centralni Sloveniji vse prej kot pogostih ptic. Na fotografiji je izsek (1/3) 78-glave jate duplinskih kozark.
Tudi rečni galeb (Croicocephalus ridibundus) se je želel pridružiti čajanki, a ga je zaustavil dež.
Vesela kozica (Gallinago gallinago) je postopačica in prebivalka lužnatih trat.
Tudi botre pribe (Vanellus vanellus) so še zadnjič pred odhodom posedele na travniku.
Duplinske kozarke pa še zdaleč niso največje gospodične, ki so obiskale poplave. Ta naziv pripada grgljavim sivim gosem (Anser anser), mojškrim pericam, ki vsako priložnost izkoristijo za nadrobno izpiranje svojega sivega perja. Nekateri verjamejo, da gosem iz puha požene sijajno živopisano perje, ki pa ga tako rade perejo, da mu nemudoma izperejo sleherno barvo. Gosi perje kakopak izpirajo tako rade ravno zato, ker se da le ob maločem tako na dolgo in široko grgljati.
Sivim gosem se v deževnem vremenu silno rade pridružijo tudi druge vrste gosi ...
... na primer beločele gosi (Anser albifrons) ...
... ki pa jih sive gosi enostavno ne prenesejo, saj grgljajo čisto narobe.
Značilno daljše peruti beločele gosi sicer ponesejo dlje in hitreje od sivih, a spričo kratkega in ozkega vratu je njihovo grgljanje nevzdržno visoko in sive gosi spominja na pasji cvilež, čeprav je nekaterim morda prijetno.
Temne proge na trebuhu so v letu eden najzanesljivejših znakov za ločevanje gosi.
Silno spretne sive gosi, v ospredju substrat iz koruze in različnih ras, med katerimi je tudi dolgorepa raca (Anas acuta), ki se je izmaknila mojemu objektivu.
Labodi (Cygnus olor) so otožno nasedli na blatna tla, saj jih je iznenadila hitrost odtekanja poplavne vode na območju nedavno končanih melioracij v Igu ...
2 mlada in en odrasel žerjav - razposajene paberkovalke.
Opazovalne metode
velike bele čaplje na lovu za pred poplavo bežečimi krti in voluharicami
Pred poplavo bežeča voluharica (Microtus sp.)
Lukova pojava se je izgubila v boju med sijajnim rumenilom in sivino neba!
Kanja (Buteo buteo)
pepelasti lunj (Circus cyaneus), veneča koruza in golo brezje.
Zgledno ohranjeno obrežno rastje neguje bregove Ižice ...
... ob katerih poseda vodomec (Alcedo atthis) - modri dragulj v osiveli pokrajini.
Vse to in še več neslišno poplesuje v razposajenem plesu tu, v poljubu neba in njegovega ogledala.
Lep pozdrav!
