Birding Ljubljansko Barje: September 2018

Ob jesenski vrnitvi oziroma tako imenovanem "autumn comeback"-u naju je z Matijem jako zanimalo, kaj vse(razen naju)bi lahko še skočilo-rit namočilo v lužo blizu Bevk, zato sva se zapeljala prav do nje z glavami polnimi sanj o v vodo skakajočih-rit namakajočih pobrežnikih. Za volanom seveda po novem kraljuje Matija-čestitke novopečenemu vozniku!
Veliko časa nama je vzelo, da sva do luže oziroma zalitega travnika sploh prišla, saj so jarki kar precej globoki. Ob poplavljenem travniku sva se lušn usedla in čakala, da se nama sanje uresničijo. Vtis selitve je dajal le včerajšnji togotnik Calidris pugnax, ki je večkrat odšel in se spet vrnil nazaj-morda je bil pa vedno nov hehe! Najverjetneje ne. Nekaj rac je tudi ostalo od prejšnjega dne, in sicer prijetna jatica 70 kreheljcev Anas crecca, nekaj regelj Anas querquedula, treh dolgorepih rac Anas acuta, žvižgavk in žličaric. Če me spomin ne vara, sta liski Fulica atra še vedno srali po vodi.
Najbolj fina reč ta dan se je sprejemljivo šunjala po vrbah ob jarku, to je bil RUMENI VRTNIK Hippolais icetrina v sicer zelo obledelih oblačilih, pa vendar. To ptico na barju vidimo vsako leto enkrat, zato nas izredno veseli.
Za prijetno vzdušje sta nad lužo še vedno skrbela škrjančarja Falco subbuteo in kozice Gallinago gallinago v travi, ki pa niti ne vedo, da jih vidimo, kako bi torej vedele, da nam delajo prijetno vzdušje. (?!)
Mela sva torej: race vse kot zadjič sam da manj, ponirkov nič več, od pobrežnikov pa močvirske Tringa glareola, pikaste Tringa ochropus pa togotnika pa kozice hihi.

hud plac!

pohvaljen,

prijetno si se šunjal

RUMENI VRTNIK

heej kk si?

police helicopter searching for marihuana

ostanki racoz

typical flock formation

uredu ti?

tut uredu, ti?

pa ja no kr fajn veš, ti?

ma ba

Zdravo!

Dnevi se zlagoma krajšajo, krmežljavo sonce se nerodno spušča vse bližje obzorju, temperature naglo padajo, na nebu se gnetejo oblaki in vsaka reglja že ve, da ljubo nam Barje zopet postaja nekoliko bolj zanimivo. Na današnji domačno topel dan sva z Luko zapustila varne pristane svojih bivališč in se z razmajanimi kolesi že ob rani deveti uri prikobalila na obronke Ljubljanskega barja. V enem barjanskih barov, pa ne v Dnevnem baru Barje, sva se okrepčala s kakavom, nato pa sva s svojimi pretanjenimi sposobnostmi in spričo še ne zarjavelih izkušenj, kakršne pritičejo barjanskim tičem meni nič tebi nič izmed tisočev zemljišč iztaknila en sam razmočen travnik, uboren spomin na deževje, ki je naše kraje bičalo slab teden nazaj.

Še vedno potekajoče tektonsko ugrezanje do blagodejne mere poplavljenega zemljišča je pospeševala masa preštevilnih Anas, Spatula in Mareca rac (je bila razdelitev res potrebna-kaj?), ki so se nanj zatekle na svoji naporni in nevarni poti v toplejše kraje. Potepuškim racam se je najina prisotnost sprva kakopak zdela nevzdržna, zato so za hip prenehale bremeniti tektonsko prelomnico, a zaradi kroničnega pomanjkanja primernih vodnatih zemljišč v neposredni bližini so se z najinimi preiskujočimi pogledi kaj kmalu sprijaznile in svoje plovne životce kaj kmalu zopet položile v najino vidno polje. V prijetnem vrvežu sva uspela iz gmote živčnih mlakaric (Anas platyrhynchos) in prikupnih kreheljcev (Anas crecca) izluščiti omembe vredno količino žličaric (Spatula clypeata), žvižgavk (Mareca penelope) in regelj (Anas querquedula) ter nekoliko obskurnejši masni delež dolgorepih rac (Anas acuta), za droben hip pa sta naju s svojo prisotnostjo počastili tudi dve sivki (Aythya ferina).

Neotesani perjadi so na vodni površini družbovale tudi nekoliko manj plovne ptice, na primer ostrogleda liska (Fulica atra) in sveženj malih ponirkov (Tachybaptus ruficollis), sem ter tja pa naju je razveselil tudi zven postavnega vodomca (Alcedo atthis). V inferiorno družbo malih ponirkov sta se pomešala tudi dva olikana črnovrata ponirka (Podiceps nigricollis), ki sta od razočaranja nad obsceno plitvo vodo nestrpno bliskala s svojimi rdečimi očmi in si mislila svoje (glej sliko).

K vsesplošni razposajenosti in prijetnemu vzdušju je svoje doprinesel tudi škrjančar (Falco subbuteo), ki je po vsem videzu sklenil zatreti na jalovo, s skorajšnjo sušo obsojeno vodno površino jajčeca odlagajočo populacijo progastih kamenjakov. Škrjančarju so na nebu družbovale tudi druge roparske ptice, denimo kanja (Buteo buteo), par nadležnih rjavih lunjev (Circus aeruginosus), zvedavi sršenar (Pernis apivorus) in kreheljcev do grla siti kragulj (Accipiter gentilis).

Spričo dejstva, da se pravkar izteka za pobrežnike najatraktivnejše letno obdobje, torej nenadni prelom iz vročega avgusta v deževni september, velja nemara omeniti tudi to doslej marginalizirano skupino ptjic... Kot velja v preteklih dneh pričakovati za sleherno nestalno vodno telo, od rečnih nabrežij pa vse do oscalin, so tudi današnje luže gostile zmerno število močvirskih martincev (Tringa glareola). Malenkost bolj šašavi predeli so se ponašali s cepetajočimi pikastimi martinci (Tringa ochropus), nabrežje edine na barju prisotne poplave pa s celo nekoliko pestrejšim naborom teh dolgonogih ptic - v bogato razmočeni travi so se na primer skrivale armade kozic (Gallinago gallinago), ki so kot puščavski privid zapeljevale oddaljene ornitologe ter jih s pretanjenim hlinjenjem čokete poskušale zvabiti v vodnate jarke. Razvedril naju je tudi pogled na osamelega togotnika (Philomachus pugnax) (ali naju je razvedril sam togotnik ali ravno njegova samota, je docela diskutabilno*), zlasti pa pogled na bolehnega zelenonogega martinca (Tringa nebularia).

Ko sva tako občudovala pester nabor selečih se vodnih ptic sva iznenada zaslišala slabo poznan pobrežniški klic, v njegovi smeri pa zagledala dva ČRNA MARTINCA (Tringa erythropus), ki sta v naglici letela preko travnika, da bi svoje dolge noge urno potopila v mlačno vodo in se z namenom integracije med vrste kreheljcev začela nemudoma pretvarjati, da sodita med Anas, Spatula ali vsaj Mareca race. Prisotnost črnih martincev naju je navdala s čudovito evforijo - gre namreč za našo prvo zabeležbo te priljudne ptice na Ljubljanskem barju!

Kljub zadovoljstvu najine obeležujoče oči niso opešale, in kaj kmalu sva nad vodno gladino zapazila nerodno, a vendar brezhibno spreletavanje svetle ptičice v velikosti lastovke. Z nekaj nejevernimi pogledi skozi daljnogled sva se uverila, da gre gotovo za sila zanimivo ptico, ki je na barju ni opaziti prav pogosto. Skočila- rit namočila -sva čez jarek in se podala drobnemu pobrežniku naproti. Na primerni razdaliji sva na podlagi vsesplošne ljubkosti in nespametnega izraza na obrazu sklenila, da gre za MALEGA PRODNIKA (Calidris minutus), ki se je brezplodno skušal integrirati med nekajkrat večja črna martinca. Pazljivo sva se mu skušala približati, dokler nisva sklenila, da mu nedvomno povzročava prehud stres. Takrat je ubogo pišče zletelo in svoje drobne nožice položilo na blato nekaj metrov pred nama, kot bi imelo nekaj povedati. Kaj, morda ne bomo nikoli izvedeli, vsekakor pa je bil prvi barjanski teren po otožnem poletju BOLAN.