Birding Ljubljansko Barje: 20.

Pardon, malce smo zakasnili. Ilovnato prst Ljubljanskega barja kakopak smo tlačili tudi v sredo, četrtek in petek.

V sredo so poplave dosegle svoj višek, saj jih je, že tako obstoječe, podkrepil deževni torek. Kot običajno je nemarnost Ižanske ceste skušala nevtralizirati jata togotnikov (Philomachus pugnax), ki je tokrat skupno štela skoraj 500 osebkov! Mednje so se, jasno, skušali integrirati kakšni trije spremenljivi prodniki (Calidris alpina) in škurh (Numenius arquata). Izmed pobrežnega življa nas je jela razveseljevati tudi kopica močvirskih (Tringa glareola), pikastih (Tringa ochropus) in zelenonogih martincev (Tringa nebularia). Motilo nas je tudi hripavo kašljanje kozic (Gallinago gallinago) in prisotnost rečnih galebov (Croicocephalus ridibundus).

Preletela me je tudi jata neprijetnih rac mlakaric. Med intenzivnim neodobravajočim pačenjem sem izpregledal, da je ena izmed rac izredno temna. Urno sem jo fotografiral in s slike razbral, da ima zelo šibak vzorec na krilih; za razliko od običajne mlakarice so bile bele črte, ki obrobljajo modro zrcalo, zelo slabo vidne. Dejstvo je, da so izrojene mlakarice v naših krajih pogost pojav, in da je, tudi če je vrsta natančno določena, sila težko trditi, da ptica ni ušla iz ujetništva. Vendarle je misel, da bi moje vidno polje lahko ozaljšala temna mlakarica (Anas rubruipes) nadvse vznemirljiva...

Uzreti je bilo tudi pogorelčke (Phoenicurus phoeinicurus) in brezštevilne črnoglave muharje (Ficedula hypoleuca), ki so v zadnjih dneh podrli vse rekorde. V nadvse skrivnem in nedostopnem kosu barjanskega zemljišča, varovanim od drevja in več kot meter globoke okoliške vode, se je nabralo lepo število rac; namreč kreheljcev (Anas crecca), regelj (Anas querquedula), žvižgavk (Anas penelope), dolgorepih rac (Anas acuta), največ pa je bilo žličaric (Anas clypeata), katerih množina je presegla 100 osebkov.

Naših src pa so se dotaknile še tri silhuete, ki so za trenutek skazile nebo. Prvi dve sta bili oddaljeni in usmerjeni črni štorklji (Ciconia nigra); to je sila interesantno, saj te ptice tod ni bilo opaziti že lep čas (vse od lanske pomladi...).

Tretja silhueta je pripadala RJAVEMU ŠKARNIKU (Milvus milvus), postavnemu in sila redkemu ptiču, ki je nekaj minut jadriliv relativno blizu, nato pa sedel na bližnje drevo, kjer je nato presedel kar lep čas, navsezadnje pa je zaradi zbadljivih sivih vran odletel visoko in daleč, kdovekam, nemara v lepše kraje. Lepše od Barja?!

Naslednjega dne se je voda že močno umaknila, jata togotnikov se je razredčila (pa vendar obdržala spremenljivo drhal), od rac so ostali zgolj kreheljci... Edino špasno presenečenje tega dne je bila pripravljenost spremenljivih prodnikov na fotografiranje in osameli črnovrati ponirek (Podiceps nigricollis), ki je v najbolj naključni možni, med koruzo skriti njivi, tamanil pijavke.

Še dan kasneje so se poplave odcedile v Gruberjev prekop in nas pustile na cedilu. Opaziti je bilo krhke ostanke pobežnikov (martinci, nekaj togotnikov, škurh...), drugo pa ne.