Birding Ljubljansko Barje: 19. September

Hej hou, lec gou!
(Hey ho let's go)

Pišem doma sedeč na topli peči in pijem topel čaj z medom. Zakaj? Zdravim namreč svoj prehlad, ki sem ga bil staknil na drznem pohodu bosih nog in mokrih škornjev čez poplavljene širjave barja. Pohod sem opravil na torkovo popoldne z bratom Luko.
V precej močnem deževju sva okoli poldneva zakoračila od Petrola v Igu na vzhod.
V grmovju okoli struge Ižice, se je v lahnem dežju godil pravi jesenski direndaj ptic pevk. Med najpogostejšimi je gotovo vladal črnoglavi muhar Ficedula hypoleuca, v kanalih, kot je že tradicionalno, pa seveda monokultura bičjih trstnic Acrocephalus schoenobaenus. Med malo težje zapazljive so se uvrstile docela karizmatične vrste kot so: vrtna penica Sylvia borin - neroda, rjava penica Sylvia communis - čudnogled, mlinarček Sylvia curruca - luškani, srpična trstnica Achrocephalus scirpacues - unmistakable in pa severni kovaček Phylloscopus trochilus - rumenjak. Razveseljujoč je bil pogled na prvi dve jati skupaj 11 prib Vanellus vanellus letečih na krilih vetra (ne vedoč natančno kam). Zdi se da v pretiranem deževju barja niso zapustile ne številne race, med katerimi so vladali kreheljci Anas crecca ter žličarice Anas clypeata in ne jata togotnikov Philomachus pugnax med katerimi je bil, kot dan poprej tudi tokrat pomošen slepi potnik - nekakšen prodnik Calidris sp., katerega vrsta pa je ostala nedoločena. Po ravno prav zalitimih travnikih so se pasli močvirski martinci Tringa glareola, spajdašeni s škurhom Numenius arquata, ki pa žal nobene njihove 'fore ni skapiral'. ''Legenda!" so si rekli.
Poplave so zanimiva zadevščina. Nudijo zatočišče tisočim selivkam, hkrati pa pobijajo in nosijo s seboj trupla. Krteki so ubogi.