Birding Ljubljansko Barje: 1.

V preteklih dneh ljubega mi septembra se je začelo naše ponovno obiskovanje izobraževalnih ustanov, hkrati pa tudi rednejše obiskovanje Barja. Od začetka šole nama je za Matijo uspelo cepniti že nekaj interesantnih obiskov le-tega.
Že kar 1.9. sem zajezdil koleselj in se zavozil do Part. Praktično do tistega trenutka, ko sem dosegel destinacijo je deževalo in posledično so se ptice ravno začele gibati iz zavetišč, kjer so prestale povodenj. Tisti dan so prevladovale kmečke lastovke Hirundo rustica, ki se jih je zbralo več kot 600. Med njimi so letale posamične mestne Delichon urbicum ter breguljke Riparia riparia. Med pojanjem po šašavih travnikih zahodno od Izvira sem iz kamric izganl še dva rjava lunja Circus aeruginosus in kobiličarja Locustella naevia. Na Barju pa se pojavlja že nekaj septembrskih indikatorjev - pogorelčki Phoenicurus phoenicurus, kupčarji Oenanthe oenanthe ter velike količine repaljščic Saxicola rubetra. Ob Podvinu se je iz tal bohotila celo mlada rjava čaplja Ardea purpurea!
V torek (5.9.) sem nadaljeval niz terenov, ki je bil vedno bolj septembrski. Zelo očitno je naše konce dosegel večji val črnoglavih muharjev Ficedula hypoleuca. To se je rezultiralo v polnih grmih pevk, saj je na Barju še vedno ogromno sinic, seliti pa so se začeli tudi vrbji kovački Phylloscopus collybita, med katerimi se že najdejo severni kovački Phylloscopus trochilus. Živahno pa je bilo predvsem v Ižici. Poleg običajnih mlakaric je bilo noter še 15+ kreheljcev Anas crecca ter 2 reglji Anas querquedula. Na cesti Parte - Ig je bilo nekaj več indikatorjev kot prejšnjič, pa tudi glavna zanimivost tega popoldneva. Majhna rjava ptica je preletela makadamsko cesto le kakih 20cm nad tlemi in izginila v gostem grmu ob cesti. Ker v letu ni spominjala na slavca sem ji namenil nekaj pozornosti. Po skoraj 10min izbuljevanja oči nad grmom se je začelo končno nekaj premikati in naposled je ptica za nekaj sekund le skočila na nezakrit del tal v grmu - svilnica Cettia cetti. "No, weird," sem si rekel. Po nekaj izrazito ponesrečenih poskusih fotografiranja pa sem za drobec sekunde njeno izmuzljivo postavo izpustil izpod oči in ni je bilo več. V nadaljevanju terena sem splašil še vijeglavko Jynx torquila in nekaj repnikov Carduelis cannabina iz travnikov ob Ižici.
Četrtkovega popoldneva je izmeno prevzel Matija. Tudi tokrat so se med lastovkami selile breguljke, od ujed pa sta izstopala škrjančar Falco subbuteo, ki ga sicer že lep čas nismo videli, in rjavi lunj. Med črnoglavimi muharji, ki so se selili tega dne je Matija imel tudi enega belovratega muharja Ficedula albicollis.
V soboto (9.9.) smo se Jan Gojznikar, Matija ter pisatelj na poti na Primorsko zapeljali še malo na Barje - Stržen in Bevke. V deževju se je ustavilo kar nekaj črnoglavih in sivih muharjev, 1 kupčar, ob cesti pa je vedrila še ena vijeglavka.
No, po hudih deževjih cel vikend, predvsem pa v ponedeljek ter torek se je seveda vode nabralo dovolj za poplave. Ižica je prestopila bregove in prelila travnike ter njive. Zaradi še stoječe koruze ptice poplav sicer niso opazile v takšni meri kot bi jih, če koruza nebi stala. Ampak bog pomag...vseeno je bilo kaj. Višek premikanja rac sicer še ni nastopil, a vseeno je bilo prisotnih 16 kreheljcev in 4 reglje ter celo prve 3 žličarice Anas clypeata. Selilo se je tudi nekaj rjavih lunjev - 2 letošnja in odrasel samec. Ker trenutno poteka zagrizena selitev pobrežnikov me ni niti najmanj presenetila velika skupina togotnikov Calidris pugmax - 61 os. Vanje je bil pomešan natanko 1 močvirski martinec Tringa glareola. Poplave so močno prizadele pod zemljo živeče organizme - našel sem 2 utopljena krta in kar precej plavajočih bramorjev. Ob Ižici je počivala skupina kozic Gallinago gallinago, ki jih je bilo dandanes pravzaprav ogromno, najmanj 30. Ko sem se vračal sem se ponovno ustavil pri togotnikih, tokrat so bili dosti bližje cesti. Nenadoma pa se mi je iz moje desne začel v hitrem letu približevati pobrežnik. Očitno je šlo za člana družine Gallinago. A pobrežnik zagotovo ni bila kozica! Podperutje je bilo popolnoma temno in pri odlični osvetlitvi bi se morala videti tudi bela obroba peruti na zadnjem robu. Trebuh je bil pikast v celoti in ne izrazito bel z odsekanim robom med pikastim in belim delom kot sem ga bil danes še kako vajen. A zadnji in po mojem mnenju najpomembnejši dokaz da res opazujem ČOKETO Gallinago media sem dobil, ko se je ptica oglasila. In to ne tako kot se oglaša kozica v letu, temveč je nekako globoko "gagnila". Sledil je takojšnji obisk strani Xeno canto in oglašanje čokete v letu/ob splašitvi se je popolnoma ujemalo s slišanim. Pri določanju bi osebno kot pomemben dejavnik štel tudi način leta, ki nikakor ni ustrezal živčnemu cikcakau ter spreminjanju smeri, ki ga v letu izvaja kozica. Lep dan!