Prav lep majski pozdrav vam želim, drage bralke in bralci!
Tik preden se je poslovil muhasti april in so čez naše kraje še drveli hudi nevihtni oblaki, smo se barjanci odpravili na standardno prvomajsko romanje v Istro in na obalo. Že zgodaj zjutraj so se Matija, Jon in Nejc vkrcali na vlak in po nekaj urah čudovite vožnje čez buhteči Kras izstopili v najboljšem kraju pod Soncem - Rakitovcu. Od tam so po grebenu čislanega Kuka dosegli idilično Gračišče, koder so se okrepčali, nato pa kleni nadaljevali v Popetre in Trsek, kjer jih je ujela noč in so si zatočišče pred dežjem poiskali kar v garaži prijazne ženice. Oglejmo si nekaj utrinkov iz tega pohoda, ki jih je za nas ovekovečil Jon!
Osamljena železniška postaja v Rakitovcu...
Idilična kraška prebivalka - kmečka lastovka Hirundo rustica.
Na Kuku so se razbohotile gorska logarice Fritillaria orientalis.
V iskanju orhidejc...
Poljski škrjanec Alauda arvensis.
Hribski škrjanec Lullula arborea.
Dolgorepka Aegithalos caudatus.
Boter škorec Sturnus vulgaris, zdaj že gotovo z gnezdom polnim lačnih ust.
Šoja Garrulus glandarius si je tokrat privoščila konkreten obrok!
Črni škarnik Milvus migrans, redek prizor za cvetočo Primorsko.
Marenda ob škrlatnordeči kukavici.
Psssst!
Bruh
Z dobro spočitimi pohodniki sva se srečala z Janom naslednjega jutra, ko sva pribrzela iz bele Ljubljane. Tudi sama sva se naužila svežega zraka dišeče Istre, nato pa smo se skupaj spustili do morja, kjer smo najprej obiskali Škocjanski zatok - ta ni bil zaradi naše zgodnje ure še prav nič obljuden, a zato še toliko bolj živ. Po stezici smo pogumno zakorakali mimo konjev do prve opazovalnice ter zatopljeno moževali, pa smo že kar takoj naleteli na fotogeničnega slavca Luscinia megarhynchos, ki je našo pozornost okupiral za vsaj četrt ure.
Ornitologi bomo svoje kolege radi poučili, da je izvrstnega pevca slavca izjemno težko videti. A kdor bi bil z nami na terenu tega dne, bi nas gladko postavil na laž - ta samec je namreč prepeval po vrhovih dreves in se ni kaj dosti zmenil za radoveden odblesk naših objektivov.
Še bolj od slavca je zagonetna svilnica Cettia cetti, pa tudi to nam je uspelo posrečeno ujeti v objektiv. Vendar pa tokrat ni šlo tako brez truda in Jon se je z njo hecal kar nekaj časa.
Zaradi oblačnega vremena, ki je sem in tja zagrozilo s kapljo dežja, so se nad vodami zbrali roji lastovk - že v Zatoku smo poleg kmečkih Hirundo rustica in mestnih Delichon urbicum opazili kar nekaj breguljk Riparia riparia.
Breguljke so se posedale bolj same zase, sem in tja pa si je katera izbrala družbo svojih sestričen, ki so sedele kar nad potjo.
V Sladkovodnih lagunah je vladalo precejšnje zatišje. Trs je že začel preraščati večino površin in ptice na njih je bilo dokaj težko opaziti, zato smo se bolj pozorno ozirali tik okrog opazovalnic. Tam smo videli to čedno lisko Fulica atra. Kot edino zanimivost smo čez celo laguno v trsju zasačili samca male tukalice Porzana parva.
Slabo seveda ni bilo - Zatok so že dosegle rjave čaplje Ardea purpurea, ki pri nas gnezdijo le tam.
Malenkost pogostejše gnezdilke pri nas so sive gosi Anser anser, ki so po rezervatu že ponosno sprehajale svoj puhasti podmladek. Bog ne daj, da bi si drznil poseči v to družinsko idilo - gosja starša bi ti dala poštenega vetra!
Kamorkoli ti je poneslo oko, se je na stebliki ali grmičku zibala repaljščica Saxicola rubetra. Slabo vreme je očitno zadelo vrhunec njihove selitve.
Bičje trstnice Acrocephalus schoenobaenus se prav tako še selijo, vendar jih kar nekaj v Zatoku tudi gnezdi in so že vneto prepevale. Med njihovimi vižami je naše nevajeno uho prepoznalo še napev srpične trstnice Acrocephalus scirpaecus ter malo bolj značilno monotono kitico trstnega cvrčalca Locustella luscinioides.
Dogajanje je vestno spremljala kraljica trstičja - samica rjavega lunja Circus aeruginosus. Ali si bo tudi ona v zavetju naravnega rezervata vzgojila naraščaj?
Tudi brakična laguna je bila mirna. Skupaj z nekaj zelenonogimi Tringa nebularia in rdečenogimi martinci T. totanus se je v njej hranil zapozneli veliki škurh Numenius arquata. Pojdi raje kam drugam, kot na Barje...na primer na minhenško letališče, kjer te vsaj znajo ceniti.
Vendarle pa nas je tam pričakal zelo prijeten prizor: na polojih je počivala jatica navadnih čiger Sterna hirundo, sveže prispelih iz daljne Afrike.
Po še nekaj pohajkovanja in hitrega izzivanja pevsko nerazpoložene žametne penice Curruca melanocephala smo se zopet znašli pri centru za obiskovalce. Ta se je bil v vmesnem času povsem napolnil, da je bilo na parkirišču še komaj kakšno prosto mesto. Privoščili smo ji jutranjo kavo (na terasi, se ve), nato pa smo polni pričakovanj zavili proti Sečovljam. Preden smo dosegli soline, smo se še na hitro ustavili in za netopirje preverili odličen zidan most, poln špranj iz vseh katerih bi lahko kukale netopirske jezne glave. A to se ni zgodilo, zato smo se zadovoljili z debelim samcem mlakarice Anas platyrhynchos:
Živjo!
No, po pravici povedano se je z debelo mlakarico ukvarjal le redkokdo, saj je do nas prineslo blagodejne zvoke pojočih smrdokaver Upupa epops in divjih grlic Streptopelia turtur, pa še rumen sij našega prvega kobilarja Oriolus oriolus.
Naša semi-legalna poteza se ji hitro izkazala za pametno. V mejicah je kipelo življa in četudi nas v njih ni pričakalo nič redkega, sta nas že takoj s svojo fotogeničnostjo nagradili dve divji grlici - očitno se jima je uspelo prebiti čez smrtonosni selitveni labirint Mediterana. Kljub njihovem izrazito negativnem trendu, nameravajo letos na selitvi postreliti 1,7 milijona divjih grlic - kretenizem.
Tudi tod smo kajpada naleteli na lastovke, naš izjemni celodnevni ambient.
Iz daljnega grmovnega zavetja je javkajoča pesem izdala vijeglavko Jynx torquila.
Več potegavščin pa nam je namenila brškinka Cisticola juncidis. Ker se z njo ne srečamo tako rekoč nikoli, smo edinstveno priložnost postopanja po Solinah želeli čim bolje fotografsko izkoristiti. A ta čudaška obalna gnezdilka se je izkazala za izjemno plaho in se je po svojem svatovskem letu vedno spustila v oddaljeno goščavo, nevidna celo skozi teleskop. Le enkrat nam je namenila nekaj sekund poziranja in s tem smo se morali na koncu tudi zadovoljiti.
Kaj kmalu smo na posušenih tleh ene izmed lagun zagledali nekaj temnih pojav. Le kdo je to?
Bil je kvartet plevic; čednih ibisov, ki jih nismo videli že leta!
Le poglejte ta čudesa strukturnih barv.
Plevice so se spretno hranile kar nekaj časa, mi pa smo jih začarani občudovali. Še posebej se je raznežil Matija, ki plevice tudi najbolj goreče pričakuje na Barju.
V hranljivi laguni pa se niso pasle same. Družbo jim je delalo kar nekaj močvirskih martincev Tringa glareola, našel pa se je tudi kakšen polojnik Himantopus himantopus in rjava čaplja v bizarni pozi.
Zapostavljali pa nismo niti sesalcev, niti rastlin - v grmovju se je premaknil srnjak, očitno nekoliko nebogljen.
Iz letališča je v nas naravnost najmutavneje bolščal mlad poljski zajec...le kaj si je mislil?
Ko pa smo se že vračali na "standardno" pot v Soline, si nismo mogli kaj, da ne bi obstali ob ponosnih škrlatnordečih kukavicah Orchis purpurea. Kar lep kos dragocenega časa smo jim namenili, a gotovo ne zaman - s svetlozelenim ozadjem so bile naravnost fantastične.
Mojster Jon je ujel še zlatice, ki so pred toliko lepoto prestrašeno klečeplazile.
Pri avtih smo še nekoliko obstali in se poveselili ob pojoči grmovščici Phylloscopus sibilatrix, nato pa končno zavili na podest, ki nas je povedel v osrčje krajinskega parka.
Zelene soline, tega dne ste nas očarale!
Poleg repaljščic so v solinah med pevkami prednjačili še kupčarji Oenanthe oenanthe.
Ti so se na trenutke zbrali v jatice (kot so se že na Barju nekaj dni prej) in dnevu še dodajali pridih močne selitve.
Ob tolikšnem številu se je našel celo kakšen kupčar, ki ni izkazoval sitne plahosti - ob ležanju na tleh seveda.
Posebna specialiteta Krasa in Obale so nekatere penice, ki jih v osrednji Sloveniji preprosto ne srečamo. Eno izmed njih, žametno, smo že omenili, v solinah pa nas je razveselila še druga - v osamljenem grmičku ob nasipu je razgrajal samec taščične penice Curruca cantillans.
Kakšen brkonja! Ta vrsta je recentno doživela pravi taksonomski rollercoaster: najprej so nekoč enotno "taščično penico" razdelili na Moltoni's Warbler C. moltoni (še nima slovenskega imena) ter "vzhodno" C. cantillans in "zahodno" taščino penico C. iberiae, nato pa so jo (skupaj z ogromno drugimi penicami) vtaknili v rod Curruca, saj bi si naj bile precej nesorodne s "pravimi" Sylviami. In da povzamemo trenutni mušter: pri nas gnezdi vzhodna vrsta C. cantillans, in sicer podvrsta albistriata - to se nanaša ravno na njene mustače :)
Pozornosti seveda nismo posvečali le pevkam, čeprav se je do zdaj morda zdelo tako. Ves čas smo pozorno pregledovali laguno za laguno in pri muzeju končno naleteli na to, kar smo ves čas čakali - velik agregat pobrežnikov. Čeprav smo jih skozi teleskop opazovali kot na dlani, pa se naši aparati na tako veliko razdaljo niso najbolje znašli. Zato vam žal ne moremo postreči s slikami črnih martincev Tringa erythropus, spremenljivih Calidris alpina in srpokljunih prodnikov C. ferruginea, ki so se hranili med mnogimi togotniki in drugimi martinci.
Po nasipih je počivalo tudi precej beločelih deževnikov Charadrius alexandrinus. Tale samica je očitno del solinske sheme barvnega obročkanja, ki poteka že dolgo časa.
To pa niso bili edini deževniki na nasipih - po njih so postopali še najlepši komatni deževniki C. hiaticula, pripravljeni da osvojijo evropski sever. Če gre zaupati literaturi, so zdaj na selitvi tisti podvrste tundrae, ki jo mahajo v Skandinavijo ali pa še dlje.
Ohoho! Drobnim komatnim deževnikom se je pridružilo nekaj še manjšega: kot bela pastirica velik temminckov prodnik Calidris temminckii. Ta ima med prodniki status nekakšnega posebneža, saj ni zelo družaben in se raje seli v skupinicah do nekaj osebkov. Nikoli v glomaznih jatah kot njegova žlahta.
Mešana jata deževnikov: med temnimi hrbti komatnih lahko prepoznamo še peščene barve beločelih deževnikov.
Prestiž Sečoveljski solin smo zares zaužili šele pri muzeju: bili smo obkroženi z jeznimi sabljarkami Recurvirostra avosetta in polojniki, nad našimi glavami pa so se podile male čigre Sternula albifrons.
Strup je v majhnih flaškah - tako bi lahko opisali zateženo oglašanje male čigre, na pogled sicer izjemno elegantne ptice.
Soline so nam naklonile še neverjetno primerjavo. Med opazovanjem lebdečih malih čiger je v zraku završalo in laguno ob morju je preletela bikasta kaspijska čigra Hydroprogne caspia. Tako smo imeli praktično v istem vidnem polju daljnogleda našo najmanjšo IN največjo čigro.
Kaspijska čigra je s svojo masivnostjo in kratkim repom dokaj nezmotljiva vrsta, vseeno pa se lahko v čudnih okoliščinah pojavi senca dvoma. Takrat je lahko odličen znak obarvanost primarnih peres na spodnji strani: pri kaspijski (na sliki) so ta povsem temna in perut ima na videz temno celo konico. Tudi kaspijska čigra se rada prav nemarno dere.
Pri navadni je ta črnina omejena na vrhove primarnih peres, tako da izpade temen le rob peruti.
Si lahko v prihodnje obetamo še več duplinskih kozark Tadorna tadorna? Gre za eno izmed evropskih vrst, ki ji zadnja leta kaže najbolje - morda začne gnezditi tudi na Barju, saj je nutrijinih vrtin tam v izobilju.
Zaradi ovinka mimo muzeja smo do morja prišli relativno pozno. Oseko je za počitek izkoristilo 8 malih škurhov Numenius phaeopus, žal pa jih je na Hrvaško kmalu prepodil debel ribič na mopedu.
Se še spomnite lastovk, ki so nas obletavale že vse od jutra? No, v solinah je to prešlo na čisto nov nivo, deloma gotovo zaradi rojev samcev komarjev nad nasipi. Med tisoči lastovk vseh treh običajnih vrst se je spreletavalo še vsaj 10 rdečih lastovk Cecropis daurica. Da slikamo z zoom aparati zdaj najbrž že veste in kdorkoli je tak aparat kdaj držal v rokah, bo vedel, kako je z njim slikati lastovke. Zato vam v kolažu predstavljamo najmanj spodletele poskuse, pogledi čez daljnogled pa so bili, verjemite, naravnost orgazmični.
Prav je, da tudi četrto - mestno - lastovko Delichon urbicum nagradimo s fotografijo, saj se nam je tega dne prikazala v vsej svoji lepoti in skromnosti.
Počasi smo se odmajali proti avtu in ob poti še nekoliko poklepetali z Alom Božičem. Kaspijska čigra ga je hitro privabila v soline in čeprav jih je med tem falotka že zapustila, so soline Ala vendarle nagradile. Po našem slovesu ga je preletela rdečegrla cipa, ki jo je še prav mojstrsko slikal - kot da bi lahko nam to s trotli kdaj uspelo. Med klepetom se je na vejah pred nami naenkrat pojavila smrdokavra...
Še ena primorska pevka: s suhih vej je monotono kitico nekajkrat zapel plotni strnad Emberiza cirlus, nato pa jo hitro podvizal na Hrvaško.
Otopeli od množice prijetnih pripetljajev se postavne opičje kukavice Orchis simia na nasipu nismo niti dovolj razveselili. Kukavica se je ravno razpirala in svoje možice šele pričela nastavljati soncu. Tako se vidi tudi njena unikatna značilnost - najprej se začnejo odpirati cvetovi na vrhu socvetja.
Končajmo pa z najslajšim: ko smo bili že tik pred avtom, se je na drevesu ob nasipu pozibal rjavi srakoper Lanius collurio. Ja, pomlad je prav res pregnala zimski hlad...
Uživajte v maju, najboljšem mesecu!
Lp, Mitja
Odličen teren in zapis!
ReplyDeleteJanez