Drage bralke in bralci, prijeten majski pozdrav!
Ker nam letošnji maj z vremenom nikakor ne prizanaša, mu pobegnimo za nekaj minut na Kras, s soncem obsijan in buhteč raj na jugozahodu Slovenije, kamor nas barjanske tiče v maju često zanese. Tudi letos smo tam preživeli nekaj terenskih dni in čeprav smo neuspešno stikali za črnočelimi srakoperji in vrtnimi strnadi, nas je očarala marsikatera lepota matere narave, ki se je za nas bodisi spustila z modrega neba, ali pa pognala iz zbite rdeče grude.
1. HOMEOTERMNI ORGANIZMI ali nekaj ptic in dva sesalca
Pripadnost najžlahtnejši izmed bioloških religij - ornitologiji - nam veleva, da kot prve predstavimo zanimivosti iz vrst operjenih arhozavrov, danes seveda znanih kot ptic. Resnici na ljubo pa so bile ptice tokrat le delni fokus našega pohajkovanja po terenu in z izjemo ene vrste je tudi nabor videnega dokaj povprečen - zelo lep, a še vedno povprečen. Na terenu smo bili tokrat dva dni in sicer v okolici Povirja ter Vipavski dolini, a bi bilo opazovanja nerodno predstavljati v časovnem zaporedju, zato smo ubrali bolj konfluenten način podajanja.
Ko se je Kras z leti opuščanja paše začel vratolomno zaraščati in je z njega izginil marsikateri prebivalec, so se drugim ob novonastalih grmiščih zasvetile oči. Takšen je gotovo kraljevič naravne sukcesije, glasni kratkoperuti vrtnik Hippolais polyglotta ki pri Povirju najbolj uživa prav na zaraščajočih pašnikih in goličavah pod visokonapetostnimi daljnovodi.
Vrtniki tam žgolijo v neverjetnih gostotah in med popisom večno izginulega vrtnega strnada sem jih tokrat naštel 26!
Zaraščajoči se pašnik, primer nastajajoče niše za vrtnika ter izginjajočega habitata vrtnega strnada ob enem. Vrtnikovi kolonizaciji nosi veter v jadra še segrevanje ozračja, ki mu kot vrsti zahodnega Sredozemlja gotovo ugaja.
Kitico rumenega strnada je na Krasu zamenjal podoben, a nekoliko bolj monoton napev plotnega strnada Emberiza cirlus. Razširjenost plotnega strnada je sicer nadvse zanimiva, saj ga najdemo tudi drugod po termofilnih predelih Slovenije, kot sta Bela krajina in Kozjansko.
Velikih strnadov Emberiza calandra smo načeloma že dobro vajeni, a nikakor v takšnih gostotah in v tako zaprti krajini, kot v Vipavski dolini. Veselje je bilo prisluhniti drobljenju z vsakega grma in daljnovoda, nekoliko pa smo se posmehnili njihovemu hecnemu svarilnemu/svatovskemu letu, saj deluje malček bebavo.
Še en biser kulturne krajine, ki prosperira v Vipavski dolini, so očitno vijeglavke Jynx torquila. Njihovo dvomljivo fotogeničnost sem skušal nemalokrat, pa so bile kilave slike proti svetlobi edini pridelek.
Zelena žolna Picus viridis na češnji v Lokavcu, ki je škorce in mene, pobalina, že obilno založila s češnjami, morda malenkost gnilimi od vsega dežja.
Podobno kot vijeglavka, si je tudi rjavi srakoper Lanius collurio za počitek izbral izjemno nekonvencionalno mesto z vidika osvetlitve. A nič za to, rjave srakoperje zaradi njihove spretnosti obožujemo, saj bodo odkrili še tako skrite in zabačene kotičke lepe krajine. Že v njegovem najbližjem sorodstvu so posamezniki, ki bi se lahko od njega v tem oziru ogromno naučili...
Dotaknimo se že vendar neizpodbitnega highlighta kraških terenov in tudi nasploh enega lepših ornitološki doživetij letos. Sedi na robu njive in žvrgoli, ga prepoznate?
Tisti, ki ste v njem prepoznali škrjanca, imate seveda prav. Gre pa za redkega KRATKOPRSTEGA ŠKRJANČKA Calandrella brachydactyla, ki pri nas gnezdi le v Vipavski dolini, pa še tam je gnezditev zaenkrat vprašljiva in se nanjo sklepa zgolj zaradi pojočih samcev.
Škrjančke sem šel pogledat v jutranji zori še pred sedmo zjutraj, saj je takrat aktivnost lenobnih srakoperjev še borna. Na majhnem kompleksu njiv so si v zelje hodili kar štirje pojoči samci, opazil pa sem še dva osebka, ki nista pela in bi bila lahko samici.
Izjemno lepa izkušnja je bila res nekaj posebnega, dala pa nam je tudi misliti - kratkoprsti škrjanček v Vipavski dolini ni več zgolj redkost, ki se jo "tviča", pač pa je gnezdilka, ki bi si zaslužila več pozornosti oz. vsaj potrditev gnezditve. Te namreč uživa bistveno manj kot sosednji črnočeli srakoperji, pa je s slovenskega vidika vsaj tako zanimiv - gre za še eno vrsto, ki bo ob segrevanju ozračja in degradaciji krajine kolonizirala naše kraje?
Priznati moramo sicer, da je kratkoprsti škrjanček bistveno manj opazen od črnočelega srakoperja. Odlikuje ga kratka in žgoleča kitica, na hecen način podobna tisti od velikega strnada (če drugega ne po dolžini), ki jo poje iz visokega svatovskega leta. Na tleh postane hitro zelo neopazen in se s svojimi peščenimi odtenki zlije z okoliško zemljo, konkretno v Vipavski dolini pa še pomeša s poljskimi in čopastimi škrjanci.
Pravzaprav je bil teren v Vipavski dolini ravno z vidika škrjancev izjemno pester - poleg omenjenih čopastih in poljskih se po suhih travnikih na pobočjih proti Nanosu in Vipavskim brdom kobalijo še hribski škrjanci Lullula arborea, posebneži tako po svojem petju, kot po izbiri habitata - tu jim gredo v slast vinogradi, kjer na ruderalnih tleh med brajdami vzgajajo svoj podmladek.
Primer takšnega vinograda je na sliki, v ozadju pa nad Ajdovščino kraljuje privzdignjeni Čaven ter na njegovi desni mogočni Golaki.
Vzgajanje oz. bolje rečeno hranjenje podmladka je te dni zelo priljubljena dejavnost med pticami. Z gosenico v kljunu smo tako zasačili cararja Turdus viscivorus, z njo pa je poletel v gozdič blizu Črnotič.
Niti vladarji višin kot je kačar Circaetus gallicus se starševanju ne morejo izogniti. Ta je v spremstvu sitnih vran privršal nad Podnanos, ga dvakrat premeril ter odletel proti Krasu, kjer si je očitno obetal mastnih gožev.
Sled šakala Canis aureus, na katero sem naletel pri Povirju. Šakaljo sled se da (v teoriji, upam da je določitev pravilna) od ostalih ločiti po zraslih prednjih blazinicah, velikost sledi pa je nekje med lisico in volkom. Šakalov je v tistih koncih sicer kar nekaj in lani sva ga z Nušo na popisu za hip celo videla.
Žalostna podoba mrtvega krta Talpa europea v Vipavski dolini, ki ga je plenilec očitno pokončal le za šalo - okrutnost, ki smrdi po domači mački. Od tej redki priložnosti lahko občudujemo njegovo svilnato črno dlako, zakrnele oči in groteskne prednje noge, polne sezamoidnih koščic za povečanje površine.
2. TRAVNIŠKI ZAKLADI ali orhideje in jezne kače
Začnimo z edino ne-orhidejo, ki sem jo s svojimi okornimi botaničnimi veščinami uspel "izbrskati" na suhih travnikih: nezgrešljivi, skoraj meter visoki vijolični lučnik Verbascum phoeniceum iz družine črnobinovk.
Te dni so navadne kukavice na Krasu že odcvetele in se posvetile negovanju svojih mnogoterih semen, kot generalno najštevilčnejše pa so jih nadomestile trizobe kukavice Neotinea tridentata. Generalno zato, ker ponekod abnormalne gostote dosegajo bistveno redkejše vrste, predstavljene nekoliko nižje.
Pikastocvetna kukavice Neotinea ustulata je njena bližnja sorodnica in na krajih njunega skupnega uspevanja neredko pride do križanja.
Ti križanci (Neotinea x dietrichiana) zaradi rožnato navdahnjenih medenih usten hitro pritegnejo pozornost, saj oddajajo čisto drugačen "vibe" kot kontrastna pikastocvetna kukavica.
Vipavska dolina letos očitno nekoliko prehiteva Kras - le tu so se na vitkih steblih kot kakšni dragulji zibali piramidasti pilovci Anacamptis pyramidalis.
Malce vzhodno od Črnotič smo naleteli še na eno vrsto iz rodu Anacamptis - metuljasto kukavico A. papilionacea, redko orhidejo na naših tleh, za katero nam je bilo predhodno znanih bore malo lokacij. Vse svoje cvetove je vztrajno obračala stran od sonca in si s tem zagotovila revno osvetlitev na fotografiji.
Kljub preračunljivemu kompromisiranju s časom, smo bili za nekaj vrst prezgodnji. Mednje sodi jadranska smrdljiva kukavica Himantoglossum adriaticum, ki je s svojo gigantsko postavo k sreči prepoznavna že kar dolgo pred cvetenjem.
Splavke Limodorum abortivum so nas vnovič razočarale s svojim nerazumljivim razvojem cvetov. Ko se zgornji še skrivajo v popkih, so spodnji že povsem gnili in razbarvani in na štirih najdenih rastlinah ni bil razvit niti en lep cvet. Bumbarke.
Iz sorodstva mačjih ušes te dni na travnikih svoje medene ustne razkazuje kar nekaj vrst in poželjive opraševalce iz vrst primarno krilatih žuželk vabi k psevdokopulaciji. Kot najredkejšo vrsto smo za las še ujeli cvetenje žlebastega mačjega ušesa Ophrys sulcata na standardni lokaciji pri Podpeči.
Muholiko mačje uho Ophrys insectifera cveti že kar lep čas tudi pri nas, zato sem presenečeno opazoval zaprte cvetke na kraških travnikih pri Povirju.
Če smo cvetenje žlebastih ujeli le še za las, smo pri čebeljelikih mačjih ušesih Ophrys apifera ujeli prve dneve cvetov na prostosti.
Čudoviti dvojec mačjih ušes.
Tudi čmrljelika ušesa Ophrys holosericea vseh barv in oblik so že pognala pri Podpeči. Zaradi zgodnjega datuma in pestrosti cvetov na površini vsega nekaj kvadratnih metrov nismo tokrat nič špekulirali o kakšnih podvrstah.
Posebnost travnikov na pobočjih Vipavske doline so neskončne množice velecvetnih ralovcev Serapias vomeracea, davno tega neslavno krščenih kot "pizdje rože" (- Luka Poljanec).
Če smo iskreni, so ralovci (serapi, po domače) res ena izmed bizarnejših kreacij v svetu orhidej in bodo zmedli vsakega, ko jih vidi prvič zagleda na kakšnem izmed redkih rastišč pri nas.
Eden izmed travnikov z nešteto orhidejami. Naj ostane takšen na veke vekov!
Neverjeten prizor s travnika nad Podpečjo: dve samca črnice Hierophis viridiflavus se poskušata v pravem kačjem plesu potisniti ob tla in s tem nasprotniku dokazati svojo dominanco ter pravico do teritorija in samic.
Ker sem svoje herpetološko znanje dobro demonstiral, ko sem zgornji črnici najprej določil kot goža, je poskus določevanja kuščaric milo rečeno smešen. A vendar bi rekel, da je na zgornji fotografiji primorska kuščarica Podarcis siculus.
Lep uvod v zadnji majski teden vam želim, naj bo miren in čim manj deževen!
Mitja
No comments:
Post a Comment