Aprilske norčije

Pozdravljeni, prijatelji, spomladanski sladokusci!

Vreščavi žuboriž je napravila pomlad v naših krajih. Prikobalila se je od morja nizgor, pljusnila s svojim žlobudravim direndajem v okoliške hribe in se pocedila prav sladkobno z njih v barjansko globel - zastala je v prijazni kotanji in v nje toplem objemu se je namnožilo čuda trav, cvetlic in naših pernatih prijateljic, ptic. Kakor žabe v visoki travi stegujemo zdaj kratke vratove iz bilja spomladanskih dogodivščin in imenitnosti mi, barjanski tiči, in vas vabimo na potep. Dovolite nam torej, da vas zasujemo s spomladanskimi biserci, ki nam jih je v jarke in mejice poskril nepredvidljivi mesec april in ki smo jih za vas, dragi bralci, iztaknili iz vseh kotičkov in špranij Ljubljanskega barja

Eden najslajših bisercev, ki so v aprilu ozaljšali z gorami podbito veduto Ljubljanskega barja, je bil prav gotovo ljubki dular Charadrius morinellus.

1. PREDPOZEBNE DRAGOCENOSTI

Naša pripoved korenini v samem začetku meseca, ko so zelenečo roko aprila v sušnem primežu še držali razpokani prsti minevajočega marca. Tedajci je po barju poljske škrjance iščoč gomazel naš Luka. Pregledivši prašne njive v naročju Škofljice na skrajnem vzhodu Barja je Luka, srečnež, naletel na pravo poslastico - v migotižu razbeljene pokrajine je namreč trepetala kot stena bleda podoba stepskega lunja Circus macrourus, najredkejšega in najsvetlejšega izmed evropskih lunjev, ki naše kraje kot redek gost obiskuje na selitvi v prostrane kazaške stepe. Srečna mu pot!

Imenitno bela podoba stepskega lunja Circus macrourus, paša za naše oči, ki so ga do lanske pomladi na Barju dolga leta iskale zaman.

Stepskega lunja, ki ga je v zadnjih letih v času selitve vse pogosteje opaziti v Evropi, smo na Barju nestrpno pričakovali že vrsto let. Utolažil nas je lani, ko smo v enem dnevu naleteli na dva postavna samca; na enega Matija in Julijana, na drugega Luka in Jon (glej: Gostoljubno Barje, april 2020). Kako žalosten je bil spričo zgrešbe te izmzljive ujede naš Mitja ... Tudi letos je bledi lunj Mitjo potegnil za nos - 29. marca je namreč nanj naletel Luka, nato pa še 2. aprila Matija, in Mitjevo suhljato lice so skazile birdke solze nejevolje ...

S prvim aprilskim dnem so se nad mrko glavo našega dinarskega očaka pričeli kuhati grozeči oblaki. Težke zavese dežja, ki so iz oblakov spolzele v presušeni zrak, so iz prašne pokrajine izmile vonj po sušnem mesecu marcu.

Mitji, ki se je v sivem jutru ogibal deževnih zaves in je v Mateni stikal za pribami, je nestanovitno vreme namenilo sijajen prizor - v nizkem letu nad barjanskimi njivami sta mimo njega kot blisk švignili dve pobrežni ptici - dularja Charadrius morinellus.

S poldnevom je sladka vest na rumene travnike privabila dva vohljava falota - Matijo in Luko. Kot blazna sta v žgočem soncu pretikala puste travnike vzhodnega Barja, privzdigovala sta šušteče šope trav in povešala dolge nosove do tal. V težkih vzdihih poznega popoldneva sta trudna in brezupna posedla po velikih grudah mastne njive in se v dularje spremenila kar sama.

Hec. Ko so njune vesele nade kot popotne ptice že izginile za zobatim obzorjem, je Matija krmežljava dularja ugledal prav nedaleč stran - posedši po črnih grudah sta si imenitna pobrežnika očigledno voščila prepotrebni dremež. Njuno mutavnost smo s pridom izkoristili:

Matija,

Luka,

Jon, če bi se le javil ljubečemu bratu na telefon,

in Mitja, ki se je na užitkarijado skupaj z atom pripeljal iz daljne Slevice. S prijaznimi pogledi smo pospremili imenitni ptici na dolgo pot v tundrišča ostrejših podnebij.

Dva zadovoljna mala škurha Numenius phaeopus, vsakoletna, a vse prej kot pogosta spomladanska obiskovalca, sta žlobudraje po nebu pospremljala zanimivega dne nevihtni večer.

Brbotajoča falota od velikega škurha, našega ljubljenca, zlahka ločimo po pobalinasto prikrajšanem kljunu in prav gizdalinsko privzdignjeni beli obrvi, ki na ljubki škuršji obraz začrta izraz silne premetenosti, kakršna bi velikemu škurhu kaj prav prišla in mnogo dobrega storila.

Zgrinjaje so črni oblaki upihnili pomladanskega dne svetlo svečo, prignali v objem s selivkami prežeto Barje še enega stepskega lunja, nato pa uboge ptice pregrnili z debelo odejo snega, nad katero smo se zgražali že v Smrtodelni pozebi, nedavni, imenitni objavi ...

2. POJTE, DROBNE PTICE

Jarki sončev obraz, vihrave solze razburkanega neba in pomladanska toplota so iz hribov in dolin kaj kmalu izmili boleče rane smrtodelnega hladu. Stara drevesa nad nedavno pozebo resda še vedno ogorčeno zmajujejo s krošnjami, a si medtem z dolgimi lesenimi prsti že zapenjajo cvetoče gumbe na svežem zelenem odevalu. Zlati travniki, ki so še pravkar suho šelesteli pod drobnimi nožicami zlatih prosenk in drugih zgodnjespomladanskih selivk, kale v živahno zeleno preprogo, katere mokrotno zavetje v mesecu maju vzbrsti v ljubo zibel barjanskega življa, izmed katerega so najbolj zale prav gotovo najmanjše med pticami, pevke. 

Gnoj, gnoj, GNOJ je za nas pripravil pravi pravcat asortiman teh imenitnih ščebetalk, cingljajočih zlatnikov, ki se sipljejo nanj z neba in mešajo zlato z gnojem in gnoj z zlatom.

Daleč k ušesom se raztegujejo veselim srnicam trapasti smrčki, ko v vrbovju nad njimi zašviste koncem aprila vrtoglavi znebospevi drevesnih cip Anthus trivialis.

Mnogo tiše cvrkučejo v aprilskih dneh njihove sestrične, travniške cipe Anthus pratensis. Tem sijajni barjanski travniki še zdaleč ne godijo - prepevale in gnezda spletale bodo šele, kadar dospejo v močvirno pašo evropskega severa.

Še ene izmed cip, namreč vriskarice Anthus spinoletta, se v deževnih aprilskih dneh tišče ob vlažna barjanska tla. Tudi njim lagodno podnebje gostoljubnega Barja ne godi - krhka jajca bodo raje poskrile v bodečo revščino visokogorskih paš. Spomladi se za vriskaricami kaj radi oziramo, zakaj njih neugledno cipljo podobo zaljša v svatovskem času nabrekli rožnati trebuh. Raje bi bili svoje radovedne poglede izprehodili le še po mareličnem kravateljcu rdečegrle cipe, kot so to storili Neža, Tanja in Blaž.

Tudi črnoglavi muhar Ficedula hypoleuca se na Ljubljanskem barju ustavi zgolj na kratki malici. Še upljenjene muhe se od smeha zvivajo v trdnem primežu njegovega tankega kljunca -  hihitajo se muharju v bledi obraz in ga rugajo; ima namreč napako.

V neolistanih grmih so v aprilu zašelestele prve bičje trstnice Acrocephalus schoenobaenus.

Hladni švist dežnih kapelj udriha po lesketavem perju premražene kmečke lastovke Hirundo rustica.

Prihod prvih rjavih penic Curruca communis aprilsko grmičevje dolgo taji. Med smukanjem v gostem rastju, neprebojnem za naš zvedav pogled, izdaje drobne ptice le šelest listov in skop peničji cvrkut.

Tudi mlinarčki Curruca curruca, faloti, pravijo radovedni ptičarski duši v aprilu nemalo težav - zažubore namreč šele v maju.

Plah pogled je prebodel gosto grmičevje in poblisnil iz mejice - čez pernato rano se je nelagodno ozrl rumeni strnad Emberiza citrinella, ki se za razliko od ptic selivk prav nič brezbrižno ne spreletava po barju. Po njegovi drobni rumeni glavi švigajo preštevilne skrbi - v gosto travo v bližini sta bila namreč z družico poskrila prgišče ranljivih jajc, punčic njunih ljubkih oči.

Veliki strnad Emberiza calandra, rumenega starejši brat, lahkoživo rožlja po ekstenzivnih kotičih Ljubljanskega barja in cingljaje se razsuvajo žive kapljice njegove vesele kitice po prelepi kulturni krajini. 

Čeprav so prvi veliki strnadi zarožljali že v marcu, se užitkarji, kot kaže, spletanja gnezd še niso polotili. Zaljubljeni pari se preganjajo po pašnikih gor in dol brez vsake skrbi, ki bi se bila zvivala skozi lahne njih ptičje misli.

Na Barje nas letos vabi v goste poljski škrjanec Alauda arvensis. Za skromno pogrnjeno mizo mu služi steptana praha, za uborno jedačo njen zaplevljen rob. Trate nima, da bi se vanjo skril. Postreči nas škrjanček drugače ne zna, kakor da izleti iz tople brazde pod nebesni svod, od koder nam zažvrgoli - žgoli nam o zelenečih tratah, o gorah zrnja in o poletni pripeki. Kakor kruh zobljemo njegove besede in mrščalica nam gre po hrbtu nizdol, ko slišimo, kako se mu krha od silne lakote prelepi glas.

V letošnjem letu smo pretaknili za poljskim škrjancem sleherno ped Ljubljanskega barja. Le še 120 jih vztraja izmed poldrugega tisoča škrjancev, ki so nebo nad Barjem razveseljevali dvajset let nazaj.

Prav malo utehe nam prinaša repaljščica Saxicola rubetra, ena najobčutljivejših prebivalk mokrotnih travnikov. Pravkar se je bila vrnila čez morje iz daljne Afrike in naletela na Barje kot že tolikokrat še malenkost slabše kot leto poprej. Izčrpana je občepela na majavi stebliki in zazrla se je z veliko otožnostjo v močvirski tulipan. Mrzel veter je bril in zibal stebliko, debele dežne kaplje so klokotale in polnile naraslo reko, da je mezela prek bregov in oblivala tulipan. Vse jasneje je videl tulipan svoj prelepi odsev, zakaj vedno bliže je šumela gladina sklonjenemu cvetu - prav kmalu ga bo utopila. Z veliko žalostjo je zrla repaljščica v tulipan in počasne ptičje misli so se pretakale po njeni glavi, da je tulipan ona sama, prelep tulipan, ki ga obliva povodenj in ki se bo vsak trenutek utopil.

Zbogom, repaljščica.

Vedrosti nam v silni žalosti nataka v prazneče se Barje ped po ped naš prijatelj upkač, smrdokavra Upupa epops, zakaj godijo mu barjanski kolovozi iz leta v leto bolj in vse raje postava tod in prepeva. " Poj! " mu kličemo, čeprav ga uvrščajo strokovnjaki med kljunorožce Bucerotiformes, bizar.

Kljunorožec ali ne, hroščji ogrci, ki jih iztakne iz kolesničnih robov, mu teknejo kot vsaki kuri.

Spretni hermelin Mustela ermiena, malih vretenčarjev strah in trepet, že kuka izza jarka in velike črne oči mu utripljejo v slasti po sočnih bedricah drobnih ptic pevk. Ajde, dober tek. 

Še en plenivec, škrjančar Falco subbuteo, namreč, je privršel na toplih vetrovih iz prezimnih stanišč. Kdo ve, če se sploh še kdaj posladka z izginjajočim škrjancem, po katerem je zadobil ime. Dober tek voščimo tudi njemu, ko seda za uborno pogrnjeno barjansko mizo prepevajočih ptic.

  

3. ODTENKI RUMENIH PASTIRIC

Prav poseben pomežik so si bile v letošnjem aprilu zaslužile najbarvitejše izmed selivk, rumene pastirice Motacilla flava. Že v prejšnji objavi smo naznanili prihod teh rumenih draguljev in kdorkoli je v življenju odprl Collinsa, mu je pogled gotovo zastal na mirijadi podvrst, v katere je razdrobljena ta zala ptica pevka. Po asortimanu odtenkov in variant se z rumeno pastirico namreč lahko kosa le redkokatera ptica. Čeprav gre za sivo področje določevanja, kjer je zaradi križanja težko karkoli zatrdno določiti, smo se letos nadpovprečno zabavali ob različnih samcih rumenih pastiric. Samice smo seksistično zanemarjali, saj je pri njih moževanje o podvrstah povsem brezveze. 

Za začetek si poglejmo naš barjanski standard - gnezdeči podvrsti cinereocapilla in flava. 

S podvrsto cinereocapilla ste se gotovo že srečali, na Barju je med gnezdečimi najštevilčnejša in prepoznavna po belem grlu in temno sivi glavi. Druga podvrsta, ki na Barju gnezdi, je flava - samca izdajata svetlo siva glava in bela nadočesna proga, beline na grlu pa je sila malo. 

Fledegg je še tretja podvrsta, ki gnezdi v Sloveniji - a le na Obali. Na Barju je redek preletnik, za katerega sta značilni povsem črna glava in rumeno grlo. 

Samca podvrste thunbergi smo letos opazili le enkrat, žal v zelo slabih svetlobnih pogojih. Od cinereocapille ga loči povsem rumeno grlo, poreklo teh ptic pa naj bi bila Skandinavija. Ta na fotografiji izgleda dokaj prepričljivo, nekoliko težje pa si tudi predstavljamo, kako bi s križanjem "naših" podvrst prišlo do takšne obarvanosti. Še najverjetnejša možnost bi bila le hecna cinereocapilla. 

S tem smo na žalost končali s pravimi podvrstami (pri nas je občasno opazovana še flavissima) in se spuščamo v "mušter" variant ter križancev - nekaj je takšnih, ki dokaj šolsko spominjajo na tiste v knjigi, nekaj pa povsem bizarnih. 

Ti. oblika dombrowskii ima temno sivo glavo (kot cinereocapilla), nadočesno progo in komaj opazno belino na grlu. Kot poreklo te oblike je v knjigi navedena Romunija, a do tega smo nekoliko skeptični - zelo podobno bi lahko izgledali križanci flava x cinereocapilla, ki jih na Barju gotovo kar nekaj pridelamo vsako leto. Temu v prid govori tudi to, da so takšne pastirice kdaj prav gnezditveno razpoložene. 

Precej šolsko je delovala tudi pastirica oblike superciliaris, na katero smo naleteli dvakrat. Črna glava kot pri feldegg, nadočesna proga in rumeno grlo so njeni atributi. Če je poreklo vseh takšnih pastiric res jugovzhodna Rusija, potem so to nora opazovanja, a tudi do tega smo malo skeptični - predvsem zaradi velikega števila takšnih ptic, ki so vsako leto opazovane na Balkanu (npr. v Bolgariji, Turčiji in Črni Gori). 

Brez števila pastiric je tudi bizarnic in križancev, ki jih le stežka z veliko gotovostjo razvrstimo v katero izmed podvrst, a nam je za to prav malo mar - zelo lepe so namreč vse.

4. PREDPOTOPNI OBVODNI ŽIVELJ

April, ki se je kaj kmalu preokrenil v najhladnejšega v sicer kratkih življenjih nas, barjanskih tičev, so spočetka pospremljali topli dnevi. Vse do velike pozebe je rumeno sonce grelo sluzasto vodo barjanskih jarkov in k nji privabilo na oddih čuda obiskovalcev - v nji so se nagnetle radožive ribe, skobalili so se iz prezimovališč vanjo veseli pupki in obnjo so počenile ptice, na njenih bregovih so vzcvetele pisane rože.

Pisana roža kalužnica Caltha palustris velike rumene cvetove razcvete kar iz sirupaste lužnjave.

Zaspana žaba si mane žabje perspektive site oči in užitkari v pomladanski kopeli.

Posedanje ob topli lužnici je zamikalo marsikoga, denimo naravnost nekako užitkarskega laboda.

Privabila pa je topla voda tudi kaj imenitnejšega. V trsje se je prihulila k paši grahasta tukalica Porzana porzana, ena najbolj značilnih aprilskih polredkosti, ki naš pogled za nekaj tednov prikujejo na robove senčnatih jarkov ...

V letošnjem aprilu smo naleteli na tri tukalice - ostali dve sta bili žal dosti bolj plašni in nas nista takole razvajali.

Uspel je le okoren posnetek, jasna zabeležba njene nadstandardne živčnosti.

Bistveno pogostejši od sorodnic iz rodu Porzana je na Barju mokož Rallus aquaticus. Mokož spada v skupino vseprisotnih, a le redko opaženih barjanskih prikazni, zato smo bili odlične Matijeve slike jako veseli - ta tudi poudari mokožev zločinski izraz, povsem drugačen od prijaznega in topoumnega izraza grahaste tukalice. 

Samo poglejte ga, falota, kako ga med kolovratenjem po trstičju popade roparska slast in kako gizdalinsko jo ucvre novim vragolijam naproti ...

Oba pribeležena predstavnika tukalic se na Ljubljanskem barju najbolje počutita na obrežjih odvodnih kanalov, zlasti takšnih, ki že nekaj let niso bili poglobljeni in katerih bregove si je že prilastila naravna skukcesija vlagoljubnih rastlin.

Priznavamo, da si je te iste bregove prilastila tudi nenaravna skucesija nutrij Myocastor coypus, ki vanje s svojimi rumenimi zobmi dolbejo razplodne rove - nutrine. Očigledno so se barjanske nutrije že zgostile do te mere, da so v njihovem siromašnem genskem bazenu pričeli krožiti nezdravi recesivni aleli bledikavosti ali albinizma.

Nutrije pa še zdaleč niso edina bolezen, ki se zviva v umazani vodi - nedaleč stran namreč kot bi bila živa migota nekakšna nit - to je živa nit Nematomorpha. Nizek vodostaj je zanjo zlasti ugoden - po tem, ko se je leto dni vozlala in sukala po notranjosti neke kobilice, je namreč željna dogodivščin. Kobilica, ki jo je gostila v svojem prebavilu, se je na parazitov ukaz voljno utopila v topli lužnini in živa nit je skozi njeno rito živahno smuknila na plan. Zdaj bo v luži poiskala ljubimca in skupaj bosta napravila pravi pravcati direndaj.

Po Matijevih prstih se je izprehodil tudi vodni ščipalec Nepa cinerea, srhljivi podvodni obiskovalec iz sveta stenic. Groteskne grabežljivke mu služijo za lov vodnih nevretenčarjev, perdično cev pa med potepanjem po muljastem dnu neprestano moli iz kalne vode in skoznjo zajema zrak.

Enodnevnica Ephemeroptera po napornem dnevu ...

Vijugave vodotoke in ravne kanale so v aprilu obiskale tudi ribe, ki tod iščejo varnega zavetja za svoje nebogljene mladice, mednje pa se je pomešal tudi njihov in naš primitivni pradavni prednik, do kraja rudimentarno grajeni ...

... PIŠKUR, imenitnež brez primere, brez kostnega tkiva in celo brez čeljusti, bizaren opomin na vzbrst vretenčarjev, ki so ji piškurji v nespremenjeni obliki priča že zavidljivih 300 milijonov let. Potočnega piškurja Eudontomyzon sp. smo zalotili na poti na razplod, na katero se je podal, ko se je iz filtratorske, v mulju živeče ličinke, prelevil v kratkoživo odraslo pojavo. Srečno pot mu voščimo, on pa svoja obla usta poskusi ukriviti v hvaležen nasmeh.

5. POTOPNI VODNI ŽIVELJ ali PRIGODE S POPLAV

Kaj kmalu je aprilsko sonce stopilo zadnje ostanke nenadejane snežne odeje, Slovenijo pa je prešla še obilica deževnih front, je voda, mati živega, plaho prestopila bregove in naša srčeca so zatrepetala v pričakovanju poplav, poplav, POPLAV. Po zadnjem deževnem zalogaju so se Luka, Mitja in Jon v megleno čobodro, ki je goltala zaspani Ig, zapodili zlasti srborito, zakaj april je mesec ptic selivk, poplave pa so jim najboljše prijateljice ... Za naš imenitni blog so povedali nekaj besed:

Megla nas je kar lep čas vlekla za nos in le stežka smo med njenimi tančicami uzrli ptičjo podobo ali dve. Teh težav seveda nismo imeli z labodoma Cygnus olor, ki sta s svojo tolščo in agresivnostjo zopet počastila ižanski okoliš. Morda sta bila za hip laboda na poplavah celo idilična, a sta to hitro skazila s pihanjem in okornim kobacanjem čez plitvo vodo. 

Lastovke se v mrzlem meglenem jutru niso najbolje znašle, zato so se posedle na strnišča in žalostno čakale sonca. Kmalu ga boste dočakale, lube duše!

Megleno jutro sicer sploh ni bilo nezanimivo: na njivah se je v družbi togotnika Calidris pugnax in malega deževnika Charadrius dubius plaho hranil zelenonogi martinec Tringa nebularia. Slikali ga nismo, ker je papak. 

Togotnik Philomachus pugnax je bil na njivi kljub svoji obsežnosti komaj opazen.

Izdajal ga je le njegov družabnik, mali deževnik Charadrius dubius, ki je bil s svojimi vokalnimi spretnostmi in mrzličnim tekanjem precej bolj prominenten. Sodeč po komaj opaznih svetlih obrobah na krovcih je to najbrž drugoletna ptica - torej upravičeno mutavna.

Nekaj vrstic lahko v tej točki namenimo galebom Laridae. Na Barju so zaradi nestanovitnosti vode kajpada dokaj redki, a presenetljivo pogosto se med običajne rečne (tokrat odsotne) in rumenonoge galebe Larus michahellis primeša katera izmed zanimivejših vrst. Ig je tako z leti postal že nekakšen hot-spot za galebe na Barju, saj je gostil že vse naše pogostejše vrste (razen črnomorskega in srebrnega). Tudi tokrat nas ni razočaral in s štirimi vrstami gotovo dodobra upravičil svoj sloves. 

Prvo presenečenje sta bila že na zadnji dan deževja dva mala galeba Hydrocoloeus minutus, eden že ozaljšan s pražnjo črno čepico, ki sta jo v deževnem primežu občudovala Luka in Matija.

Naslednja posebnost nas je pričakala naslednjega dne. Poplavljene njive je v letu skozi meglo premeril odrasel rjavi galeb Larus fuscus. Ta je najbrž pripadal celo nominantni podvrsti fuscus, sodeč po popolnoma črnem hrbtu in odsotnosti beline na konicah zadnjih primarnih peres. Rjavi galeb je na Barju izjemno redek in je opazovan vsakih nekaj let. Nazadnje ga je Alex Kotnik slikal ravno v Igu maja 2016. 

Skupaj z rjavim je letal še en galeb, a tudi ta ni bil ravno običajen. Šlo je za drugoletnega sivega galeba Larus canus. Kasneje sta se galeba ločila in sivi je še kar lep del dneva nagajal gnezdečim pribam Vanellus vanellus. 

Komaj konec dneva so nas s svojo navzočnostjo na hitro počastili trije rumenonogi galebi Larus michahelis in s tem zaokrožili ta zavidljiv nabor vrst. 

Sonce je počasi le prodrlo čez meglo in veter jo je razpihal na vse strani. Tako so se končno razkrile obsežne poplave in s tem nekaj do tedaj skritih gostov na njih. Maks in Tjaša (ki sta v Igu ravno popisovala škrjanca) sta Mitjo prijazno obvestila o dveh polojnikih Himantopus himantopus, počivajočih v bližini dvojnega ovinka. Dolgonoga lepotca je Barje gostilo še nekaj dni, ko ju je zadnjič opazil Jon. 

Na začetku smo polojnike občudovali skozi bedno puhtečo vodo nad njivami, kar je zatrlo vse fotografske poskuse. 

Naposled pa tudi te ovire ni bilo več in Jonu so uspele daleč najlepše slike polojnikov z Barja do zdaj. 

Kadar se polojnik uredi za zlasti imenitno priložnost, si povezne na belo glavo črn klobuček in si z rdečilom nališpa blede prsi, da je veselje.

Togotnik popoljniku, nasajenemu na dolge rdeče hodulje, ne seže niti do rite, pa vendar mu gre kar nekoliko na smeh - zadnje dni so bili polojniki na svojih nogah namreč že prav groteskni - voda pod njimi je že zdavnaj odtekla in prav okorno so morali počepati, da so s kljuni dosegli mehko blato.

Ko se je aktivnost na poplavah že nekoliko umirila, pa se je končno tudi Mitji nasmehnila dolgo pričakovana sreča. Solze, ki so, kot nemara pomnite, njegovo suhljato lice kazile še na začetku objave, so se osušile ob pogledu na belo prikazen, ki je v hitrem letu drsela nad iškimi njivami ...

" Tik nad tlemi je spretno manevrirala vitka ujeda in takoj mi je bilo jasno, da sem dočakal stepskega lunja. Nekaj deset metrov od mene je hitro obletel Železni most ter me zapustil neskončno srečnega, "  je za naše bralce povedal naposled vendarle utešeni Mitja.

Če bi stepskemu lunju izpulili dve peresi, sploh ne bi imel več črnih konic :)

Nenehno "krampanje" za stepskega lunja so še dolgo v april povzročali pepelasti lunji Circus cyaneus, tako samci kot samice. 

Redno smo v zelo usmerjenem letu opazili tudi rjave lunje Circus aeruginosus, ki so te dni prav res izdatno preletavali naše kraje - srečali smo jih tudi na bolj nenavadnih mestih, kot sta Ribnica in Velike Lašče.   

Opa! Ko je Luko in Jona preletel močvirski lunj Circus pygargus, smo končno dopolnili kvartet lunjev. Nad števili močvirskih lunjev smo zadnja leta zaskrbljeni, saj so le bežen odsev nekdanjih. Lani smo videli le dva ali tri in letos nam ne gre dosti bolje. Kje so časi, ko smo jih našteli 17 v enem dnevu...

Poleg okretnega stepskega lunja je nad poplavami spretno manevriral še nekdo - nihče drug kot sokol selec Falco peregrinus, ki ga povodenj semkaj vedno privabi. Švigal je nad njivami in ubogega močvirskega martinca spravil na rob obupa, tako da se je bil prisiljen skriti v goščavje ob Ižici. 

Tudi črni škarnik Milvus migrans se je letos smukal po barjanskem nebu.

Kot rečeno sta Jon in Luka tistega dne prevzela štafeto dežurnih ornitologov v Igu in kljub poznemu prihodu, ju je na Barju čakalo še nekaj prav imenitnih selivk. Le za las smo se ujeli na Partah in malo poklepeteli, nato pa sta odrinila veselju naproti. 

Luka se je na Barje tokrat pripeljal v popolni kolesarski opravi in požel nemalo občudovanja - gotovo se je za njim ozrla tudi marsikatera potnica na 19I-ci. 

Skupaj smo si ogledali rdečenogega martinca Tringa totanus, ki je na Partah počival v jati obupno plašnih pikastih martincev T. ochropus. 

Prav o istem času, ko so se navedeni faloti podili po robovih ižanskih razlivnih nebes, je Matija daleč stran marljivo prešteval poljske škrjance, prepevajoče nad skrivnimi pašniki v zavetju Goričice. Tudi on je po poldrugo uro vlečočem se jutranjem kolesarjenju utonil v žaltavi megli, ki jo je bila na barje izbljula hladna fronta preteklega dne. Kolovratši skozi goste meglene zavese je hlastal za napevi poljskih škrjancev, ki so svoje viže nemara žgoleli iznad ostudnega meglenega pokrova in vpihovali poživljajočega diha v omrtvelo pokrajino pod seboj.

Sončna pesem poljskega škrjanca je razdremši zaspane lastovice odstrla sluzasto megleno tenčico in razodela odprtemu srcu srž Ljubljanskega barja - marljivo delo kmečkih rok in muhasta nrav vijugavih rek se spletata med seboj v ljubeznivo gnezdece, v katerega sedajo rade naše prijateljice, ptice.

Izgubljene lastovice so posedle pod večer na dehteči pašnik, zbudile pa so se bile v sanjski odsev. Mrzlo zrcalo Ljubljanskega barja ne razloča mesa od odseva in lastovke so se izgubile. Nekatere so odletele kot ptice, druge so odplavale kot ribe.

Ko je megla spolzela z mokrih polj in so prve ptice šele ugledale poplavljene pašnike, so po njih že plule kot pisane jadrnice stare znanke, duplinske kozarke. Očigledno so šeme z veselim pričakovanjem prispele že prejšnjega dne, posedle s težkimi vzdihi po pašnikih in pričakale v noči poplavnih voda, čudakinje.

Imenitne, tolste race so vam to.

Le malokatera ptica se ve tako užitkarsko kobacati po mehkem blatu, kakor to počenja duplinska kozarka.

Nedaleč od njih je v prvih sončnih žarkih jela prisesti pisana druščina - dvoje togotnikov, dvoje močvirskih in en pikasti martinec.

Zlasti ljubi so nam bili v aprilskih dneh guzovrti močvirski martinci Tringa glareola, tega meseca najpogostejši pobrežniki, ki so voljno posedli v vsako lužo, ki je poblisnila tu in tam izmed barjanskih grmišč. Včasih z ritanjem že prav pretiravajo.

Mesec april pa je bil pogostil z izdatno vodnato krmo tudi druge, barjanski grudi slabše poznane sorte martincev. Matiji sta pomežiknila skozi gosto trstičevje z zalite njive dva tod nič kaj pogosta martinca, razločjiva po barvi svojih dolgih elegantnih nog - zelenonogi Tringa nebularia in rdečenogi martinec Tringa totanus, zgnetena v ljubko enoto, kakršni radi rečemo heterogena jata.

Zelenonogega martinca Tringa nebularia izdaja poleg bledozelenih nog tudi kljun, ki se mu od smeha neprestano krivi nizgor.

Pravo razvadilo pa je Matijo pričakalo šele nekaj njivic naprej, ko je prišedši izza grma uzrl pravo čolobodro stoterih pobrežnih ptic, zobaje deževnike gnetočih se v plitvi poplavni vodi. 

Največji del stoglave pobrežne jate je odpadel na brezštevilne togotnike in močvirske martince, med njimi pa se je smukalo še petero črnih martincev Tringa erythropus, najredkejših izmed martincev, ki obiskujejo Ljuljansko barje.

Nekateri izmed črnih martincev so se v spomladanskem duhu že ugvantali in so na Barje prispeli vsak v svojem črnem fraku, imenitni toaleti, ki jim je nadela tudi ime.

Tudi mali deževnik Charadrius dubius se je pridružil izobilju pobrežnikov.

" A ti samo skini me, a " ~ Senidah

Aprilske polave so se za las izmuznile nekoliko bolj rani selitvi nam tako ljubih rac. Letos je tako pomlad z njihovo prisotnostjo skoparila do te mere, da smo jih prisiljeni predstaviti kot nič kaj prida kvaliteten trovrstni kolaž iz reglje, žličarice in kreheljca.

Tako se je izprehodil med nami vihravi mesec april. Kakor skrben vrtnar je pretaknil Ljubljansko barje in dregnil z zelenečim prstom sleherno bitje, zamaknjeno v pozabljeni zimski sen. Stikali smo in slikali ves mesec za njim, in naposled smo ga ujeli. Prestregli smo ga, ko je stopal po travnikih in skrbno sipal po vsaki pedi semenje pomladi. Počenil je k močvirskemu tulipanu, ki je žalostno povešal svoj cvet in upiral zaspane oči v zemljo, iz katere so dehteli spomini na zimo. April je iztegnil svojo nežno dlan in privzdignil tulipana kinkajoči cvet in ta se je vzradoščeno razprl v pomladni dan. 

Vidite tudi vi na vodni gladini obris aprilske dlani?

Obilo sreče v maju vam želimo!

Barjanski tiči