Gmajna

 Gmajna, stara gmajna, je eno velikansko bogastvo. Drevesa, ki so v svoji mladosti samga Napoleona vojsko v dolini gledala ali celo njeno tolstost Marijo Terezijo v kočiji čmečo, pa pojmov sekira ili žaganje ni ne poznajo! Drevesa, ki so v svojih mogočnih telesih prenekatero ptičjo družino varvala, s koreninami pa objemala tisočero divjih zveri. Drevesa, katerih sad je cele vojske malih sesalcev, prasic in medvedov nasitil, da so hude zimske dni zmagovali. Da skalovij ni ne omenjam, ki s svojo ostrino tvorijo neprehoden apnenčast blodnjak, kterga živ krst ne preleze, na vršacih pa se dotikajo brezkrajnega neba in kot vitezi čuvarji bdijo nad svojim kraljestvom. Aj, to vam je gmajna, stara gmajna, ki sameva v vrtačah in na grebenih okrog hribov Zatrepa in Planinca.

foto: David  Knez - Brincelj

V te konce naša noga navadno zaide v iskanju dušnega miru in gozdnega spokoja. Tokrat pa smo bili jaz, Matija, Mitja in Brincelj na sledi še mnogo izmuzljivejši zadevi! Šumski mojster, Domen Stanič, nas je za pomoč pri iskanju belohrbtih detlov in njihovih gnezd poprosil. To redko ptico bo namreč v svoji študiji temeljito raziskal s pomočjo novejše tehnologije. Mi častnejše naloge kot je ta nismo še nikdar zadobili! Veseli in hvaležni smo nekega jutra v poznem sušcu proti Zatrepu zarinili, da bi za dober začetek našli kakšnega detla. 

Matija, Mitja in Brincelj na skalah v srcu jelovega sestoja napenjaje ušesa.

Človeku kar srce poskoči, ako mu je dano, da med starim bukovjem nežno čivkanje belohrbtega detla zasliši. Še posebno zategadelj, ker se čivkanje na tako majhni razdalji čuti da, da milo rečeno že nekje poleg detla stojiš, kadar ga uslišiš. Še malo naokrog po debeljakih s kukalom poiščeš in poglej ga, šembrano lep ptič je to, samec nosi na glavi gizdavo rdečo čepico, samica pa je preprosto, a čedno nališpana. 

Samec-gizdalin.

foto: David Knez - Brincelj

Nemara sem malce narodno zapisal in se vse skupaj kaj enostavno zdi, pa smo s tovarišijo prehodili mnogo gozda, preden nas je detel tistega dne s čivkanjem razveselil. Kajpak se je pojavil v trenutku, ko smo legali v listje k počitku, Matija, spretnež, ga je od nekod zaslišal in ho-ruk, hitro smo bili spet na nogah. 

Tesno za petami smo bili detlu lep čas in popeljal nas je po skrivnih kotih in do meja svojega teritorija. Tako smo si to seveda razlagali mi kot nekakšni vsegavedeži, pa se je kasneje izkazalo, da tista vrtača in pol še malo ne zadostuje potrebam te ptice. 

Vsekakor nam je razkril tisočero in več čudes, ki se v njegovem kraljestvi skrivajo. Pokazal nam je, denimo, ta padli javor, v katerega se lahko skrijeta dva debeluha hkrati!

S takšnimi in podobnimi veličinami nam je postregel, Bog mu povrni! 

Od prijateljev sem popoldan jemal slovo, saj jih je uka žeja gnala nazaj v bela mesta. Naj jih spremlja gozdni škrat na vseh potih! 

Šel sem. Med bukovjem sem rinil, ostre skalne grebence preskakoval in kaj kmalu sem se znašel na imenitni pleši, koder smo poprej s tovarišijo obilno jedačo in pijačo v se metali. Kruha, namazov, mesovja, milosti Božje in slastnih kaper, vsega je bilo za južino v obilju. Tod sem tudi svoj nerodni oprtnik popldan v smrečje skril in si ga potemtakem zdajci zopet oprtal.

                                               

S skalnatega vrhca sem se s Snežnikom spogledoval. 

Bohdej

Iskaje primernega mesta za nočni počitek sem sestopil s pleše in naprej po gmajni rinil, kar tik pod skalovjem Mavrovega vrha z roba manjšega dolca zaslišim silno sovje skovikanje. Sove debeloglavke, sem si koj Bedančevo vižo zabrundal, saj je ptica tako blizu zaukala, da sem se malodane prestrašil! Menda se je zavoljo mene ujezila ali kaj jaz vem zakaj se je tako nemarno zadrla. Jaz pa nebodiga len sem brž ob bližnje skale počenil in vse špranje in dupline v drevju s kukalom pregledovati začel, nemara jo ugledam, sovo prebito! I gornje, i zdolnje rogovile starih bukev sem prečesal, pa nič. Nakar zagledam, skoro tik nad glavo svojo, iz dupline v bukovi sušici nekaj ven štrli. Sovji rep je bil! Ne bi je bil pogruntal, sove, ako ne bi tovariš Matija pred leti v smrekovem dimniku na takisti način valeče kozače zagledal. 

Nekaj ven štrli

 sovji rep!

Valeča lesna sova.

Z Mavrovega vrha, kjer sem kasneje na trati nočni počitek jemal, se imenitno vidi na vse strani; od morja, pa tja do bele kulise Alp.

Hravaške gore, neskončno gozdno morje .

In pa pravcato Jadransko morje!

Planinc, z večernim soncem ožarjen.

Lahkonoč, sem dejal sebi in sovam, ki so mi milo uspavanko pele. 

Zjutraj sem precej časa namenil preprosto temu, da sem po gozdu krivoritil in vsake toliko tenko prisluhnil med drevje. Čisto vsak košček tega gozdnega paradiža je imenitnejši od drugega, postavim, na pobočju Zatrepa sem kar na lepem stal sredi pravega svetišča, sami bukovi debeljaki so kot stebri v templju kipeli  v nebo. Ornitološki um mi je kajpak takojci prišepnil, češ, poglej ga zlomka, kakšni pripravni dimniki in dupline za gnezdo kozače so tod naokrog!

Sveta mamka božja, sem dejal, ko je v naslednjem trenotku svetla sova hušknila med debli!

Kozača

Kasneje sem s kupa skal predvajal z zvočnikom detlovo bobnanje, napeto poslušal in nekoliko više gori po pobočju mi je odgovoril detel, najverjetneje sosed para, ki smo ga prejšnjega dne opazovali. Veselo sem ga jel opazovati.  A vsakdo postane sila godrnjav, ako iz njega predolgo burke brijejo. In prav takšna godrnjavost in jezica sta me često pograbili, ko sem detla znova in znova daleč na sosednjem pobočju ugledal šele v trenutku, ko je že bog ve kam frčal. Le ob pomoči čivkanja, ki ga ptič med hranjenjem iz kljunca spušča, sem ga lahko zopet poiskal. Kakšno uro sem mu utegnil na ta način slediti, naposled pa je zletel v velikanskih lokih in izginil med bukovimi debli. 

Vsakdo postane sila godrnjav..

Samec izza debla kuka, kasneje me je do samice pripeljal.

Samica, zvedavka.

Samica, počivavka. 

Ko mi je samica kdove kam ušla, pa sem se za njo oziral, sem tudi samca med debli izgubil.

Tistega dne sem kmalu potem jel v dolino sestopati, da bi vlaka ne zamudil. Tako smo torej skupno dva para detlov nekako spoznali, ki pa se jim z gnezditvijo nikamor ni mudilo. Morda stešejo delovni ptiči kakšno duplo do naslednjikrat!

Zima vztraja krepko v visokih legah Zatrepa, letošnjega leta sploh!

Že slab mesec je minil od prejšnjega obiska detlov, pa sem se zopet ospravil pogledat, kaj počenjajo. Tokrat sem se peljal z atijem , ki je že leta sanjaril o spustu s Snežnika v Leskovo dolino na smučeh. V zgodnjem jutru sva se razšla malo više gori pri Čaši, on je oddrajsal navkreber, jaz pa s kolesom vse naokrog Snežnika, skoz Grdo drago na Sviščake pa do južnih pobočij Mavrovega vrha. 

Pomlad je le počasi napredovala, in sicer več snega, a tudi nekaj več cvetja je zaljšalo pobočja.

Razgled z Velikega Razbora proti Brkinom. Od ondod sem se namenil na Zatrep.

Odkril sem zopet škratje plesišče, pa seveda brez plesalcev, te se prikažejo le v nočeh, ko sveti polna luna!

Le krokarji so se tega dne podili vsepovprek. 

Z barvno čarovnijo mi je postregel boter hrošč, sijal je v sivi dan.

Večkrat sem se doma na svojo znanko sovo spomnil in ugibal, kaj neki počenja. Ko sem torej tokrat zopet tam mimo šel, pogledam previdno izza grebena, z dvogledom njeno duplo poiščem in kaj vidim; sova čmi veselo v kotu svojega doma, poleg pa se drenjajo tri kepe in skozi naravno okence na ljubi dan kukajo! 

Lesna sova čmi v duplu

Resnično veselo je letošnje leto kar se živih bitij pritiče, ki voluharice in podobno golazen jedo. Ta sovji par je vsak obedek malodane pred hišnim pragom pobral. Voluharic je namreč imenitna množina, postavim, ako se človek v gozd zazre in sam pri sebi do deset prešteje, že je v tem kratkem času vsaj dvajset sovjih zajtrkov sem in tja švigati ugledal. 

V tem medvedjem dreku pa se skriva ta skrivnost mišjih množic. Žir! Bukev, mati vse gmajne, je prejšnje jeseni bogato obrodila, nahranila golazen in priskrbela žnjo večerjo malim sovam, kaj ni to nekaj imenitnega! 

Pod večer sem se vrnil mimo gnezda, zakaj na Mavrovem vrhu sem kanil zopet prespati. Sova je bila že na lovu, veselje njeno pa je neučakano vrtelo glavice na hišnem pragu.

Male lesne sove

Medvedja sled v snegu.

Solnce žari med debli.

Lahkonoč! Zopet sem si postlal na Mavrovem vrhu, zakaj po gozdnih tleh je ležala nova snežna odeja, s katero pa se sam najraje ne pokrijem. 

Zjutraj vidljivost ni bila latvice kislega mleka vredna. V vlažni noči so se namreč z morja gor na hribe prilepile vlažne megle.

..in se vlačile po vrtačah še cel ljubi dan..

V gozd so prinesle še skrivnostnejši duh in vsako drevo je kazalo svoje groteskno obličje.

Pravi pravcati figa možje bi bili, ako bi po svetu trosili takšne in podobne izjave, postavim; "za vse zlatnike peklenščkove ne grem na medveda", ali "medveda nas je strah in se ga spretno ogibljemo", ali celo "medvedje so nam deveta briga". Resnica je naravnost nasprotna. V srcu vsakega izmed nas namreč vsakič znova zagori z velikanskim plamenom želja po srečanju s to mrcino. 

In prav v tem tihem meglenem jutru, ko sem stopal neslišno po kamnih, se skrival ob srebrna debla in nasploh neopazno krivoritil, smo se srečali. Dva sta bila, godrnjača, ki sta se divje podila po pobočju. Najpoprej sem njuno hropenje zaslišal in se ob drevesno deblo potuhnil, ne vedoč, katere zverine takšen direndaj že navsezgodaj uganjajo. Trenutek za tem sem ju ugledal, pripodila sta se malce nad mano tako silno, da je sneg vse naokrog spod njunih šap frčal. Videti je bilo, da preganjalčevemu nosu ili čutu vendarle nisem ostal popolnoma skrit. Ustavil se je nedaleč stran in zmedeno ovohaval zrak, pa mu je v nos očibodno le megla silila, radi svoji majhnih oči pa me od drevja ni razločil. Ko je že skoro odhlačal za drugim medvedom, pa se obrne mrcina nenadoma nazaj proti meni. Mamica, mamica, se dejal, srce svoje pa sem gori v goltancu čutil. Pa jo je medved mahnil malce naokrog nekakšnih skal, drugi pa je kmalu za njim prilomastil in zopet sta se zapodila veselo po snegu. 

Radi majhnih oči me od drevja ni razločil.

Iz hlač me ni stresel!

Veličastna zverina je medved, gozdna prikazen. 

Menišček, nedolžno bitjece.

S kancem sreče sem tega dne kar zgodaj naletel na starega znanca detla, piskal je na pobočjih Zatrepa in se pridno prehranjeval. Najdši ptiča, silno v bukov debeljak tolkajočega, se mi je nasmeh od enega do drugega ušesa razlezel in najrajši bi od veselja zaukal! Dolgo sem ga opazoval, ptiča namalanega, ki pa je v nekem trenutku jel slovo jemati in mi svojega gnezda še zdaleč ni namenil pokazati. Celo svojo splošno prisotnost je kot gad noge tajil in ničkolikokrat sem zaklel nad njegovim skrivaštvom, pa čeprav se to ne sme! Pa nikar ne bodite zastran mojega neuspeha potrti, kajti Domen je nemalo dni kasneje prav gnezdo tega osebka v visoki bukvi našel in s tem dokazal, da ni od muh!

Pridno se je prehranjeval, 

.. gnezdo pa je tajil kot gad noge. 

Detel je prefrigan ptič! Duplo pod drevesno gobo steše, koder je les perjetnejši za obdelavo, pa še pripraven nadstrešek pridobi za povrh. Mnogtero sušico, mnogtero zdravo bukev sem s kukalom prečesal, takšnih umetnij iskaje. Eno sem na presenečenje svoje ugledal v zelo nizki bukvi. Ker je bila duplina očibodno sveža, sem se nedaleč stran v skalovje potuhnil in jel čakati, da nemara detel ven na božji dan prileze in življenjskemu sopotniku skrb za jajca preda. Pa ni ne noter v luknjo, ne ven iz žnje nič pametnega priletelo. 

Goba, prijetna strešica

Nizke sušice se je lotil..

Ko pa sem ždel tamkaj v skalah skoro že dve debeli uri v tihoti in spokoju, je mimo mene čuda prikazni prilomastilo, priskakljalo ali kakorkoli hočete. Najprvo so me iznenadili zajetni jeleni v silnem divjanju. Omenjam vam jih zategadelj, ker sem si jih še predobro zamerkal, tako iznenada so prihrumeli v tihoto. Če ni sam bognasvaruj nadme prišel, sem dejal. 

Kaj za tem tiho pridrobenclja lisica, zvita tica. Nekoliko je postala in se razgledovala, potem pa jo popade nekakšen strah in hitro med drevjem izgine.

Nekakšen strah pa se je koj za tem izza grebena v vsej imenitnosti pokazal. Velikanski črni životi na tankih nožicah so drseli med debli in se naposled zapodili po bregu dol. Bile so tri prasice, ena nemarneje tolstejša od druge. 

Bile so tri prasice.

Skritega v skalovju me niso zapazile. 

Dol po pobočju so previdno stopicale, nato pa so se mimo mene zapodile. 

Pravo gaz so si privoščile gozdne živali, od merjascev, košut in srnjadi, pa vse do medveda in volka, vse je šlo tod mimo!

Glavna gozdna ulica

Zveri so si tod raznorazne govorice izmenjale.

Pod večer sem taval okrog Zatrepa in na vsem lepem sem stal na njegovem vrhu! Snežnik je mirno bdel nad gmajno.

Skoz mrzlo zemljo so na dan prilezli telohi in vzcveteli.

Mavrov vrh pod večernimi oblaki.

Zaspal sem v veselem pričakovanju Matije in Mitje, s katerima sem se bil domenil, da se pri padlem javorju navsezgodaj snidemo. 

Našli smo se, pa čeprav v objemu jutranje megle, pozdravljena, tovarša!

Skupaj smo se koj lotili iskanja detlov, saj mi samemu ni uspelo najti nikakršnega gnezda, ki bi bil v uporabi. Izza grebena je Matija takojci zaslišal pritajeno čivkanje in jeli smo slediti zvoku. V sestoju jelk, kjer smo pred mesecem belohrbtega detla srečali, nas je tokrat precej pobalinsko pričakal mojster iglastega gozda, triprsti detel! Redki so kotički, kjer je moč srečati obe vrsti, tod pa je gozd star in poln jedače! Sicer je gmajna tod pretežno bukova, ki nudi življenjski prostor belohrbtemu detlu, ponekod po mraziščih in vrtačah pa se najde tu in tam kakšen jelov sestoj, kjer triprsti detel kraljuje. 

Neverjetno, kako popolno se triprsti detel zlije z iglasto okolico, kako imenitno je njegov temačni stas povezan s temačnostjo starih lišajastih smrek in sivino jelovih sušic. Na sledečih fotografijah je spretno ujeto vse, česar beseda ne zmore opisati. Posnel jih je Brincelj na Goteniškem Snežniku, ko sta z Matijem detla popisovala. 

Triprsti detel, specialist za iglavce.

Na vrhu sušice rad poseda, ga vidite?

Popolna barvna paleta.

Še s temno zelenim smrečjem

Ku-ku, še za trenutek se vrnimo na Zatrep, koder smo s tovarišema zagrizeno nadaljevali z iskanjem svežih dupel.

Duplina s strešico

V bližini tiste dupline, ki jo gobova strešica krasi, je Mitja ugledal še en svež izdelek, ki pa se je izkazal za nekakšno morebitno spalno gnezdo ali pa luknjo, ki jo je detel iz gole dobrote stesal za prijatelja koconogega čuka. 

Tudi na prijateljico iz mladih let ni pozabil, za dobre stare čase ji je stesal prijetno domovanje. 

Veliko veselja z mladički, gorska sinica!

Znano je, da je Božja roka peklenskega škrata radi njegovih hudobij poslala v te odročne gmajne pokoro delat. Pa se bognasvaruj še ni nič poboljšal, srečali smo ga in že je zganjal novo lumparijo; trdil je, da nam po sila nizki ceni vhodišče v sam pekel odsloni in nam je roko ponujal, češ, udarimo. 

Ker nismo prevelikega zanimanja za kupčijo pokazali, je hudir klel in bentil, dokler ga ni Mitja z bukovo gorjačo presekal, na dva kosa!

konec

Veliko veselja vam želim, 

Luka