Prav lep dober dan, drage bralke in bralci!
Ko se je april začel počasi prevešati v topli maj, se je širom Slovenije vreme močno skisalo in vse do konca maja je dež s kratkimi premori vneto bičal barjansko grudo. Kljub vztrajnemu trudu kmetov, da iz Barja izsušijo sleherno kapljo stoječe vode, so bile obsežne pošiljke dežja pogosto prevelike in to je privedlo do serije majskih poplav - kdaj le manjših ter omejenih na del Barja med Notranjimi Goricami in Bevkami, kdaj pa tudi resnejših in bolj vsesplošnih. Majskih poplav se iz perspektive ogroženih gnezdilk kmetijske krajine ne gre ravno veseliti, a ker vremena (še) ne znamo upravljati, smo se z njimi pač sprijaznili in na njih poskusili s selivkami iz vrst vodnih ptic nadoknaditi gnev ob zalitih gnezdih prib, rumenih pastiric in drevesnih cip.
Le ena izmed ikoničnih vrst poplav je bil spremenljivi prodnik Calidris alpina, redek preletni gost na Barju in v preteklosti najbrž pogosto spregledan. Te dni smo jih opazili kar nekaj.
Čeprav smo se po terenu potikali ogromno (v katerih tednih celo čisto vsak dan), bomo številna zanimiva opazovanja vseeno predstavili kronološko - vsaj zato, da ima objava še podatkovno vrednost in ne le literarne.
Še preden so se luže napolnile z vodo in pobrežniki, smo naleteli na selivke, katerih postanek je bolj kot na poplave vezan na deževje samo. V nas so iz grmišč, drevja in daljnovodov jezno bolščale rdečenoge postovke Falco vespertinus, v tem primeru odrasel samec.
Kakšen teden dni za prvimi samci so se na drevesih pojavili tudi oranžni odtenki samic - zanimiv fenomen.
Druga skupina, ki je v dežju preplavila Barje, so bili muharji. Med njimi so bili zaradi poznega datuma najštevilčnejši sivi Musciapa striata, niso pa bili edini...
Aprila smo se pritoževali nad primanjkljajem črnoglavih muharjev Ficedula hypoleuca, pa smo začetek maja "fasali" kar konkreten val - najbrž je šlo za ptice, ki gnezdijo severneje in se jim še ni prav zelo mudilo.
Opisali bi jih lahko kot delno fotogenične - v tem smislu, da običajno počakajo, da aparat ravno izostri in šele nato odletijo.
Niti malo fotogeničen pa ni bil samec belovratega muharja Ficedula albicollis, ki smo ga na Barju videli prvič. Kar dolgo naju je z Matijo sprehajal ob grmovju, a sva naposled obupala. Se pa na krmežljavi sliki vidi vsaj njegov "signature" znak - bel ovratnik, po katerem je dobil ime.
Zdaj se lahko počasi posvetimo poplavam. Prvič smo jih pričakovali 3. maja in se zato radovedno odpeljali v Notranje Gorice (drugod po Barju je bilo še suho kot poper). Na naše presenečenje je bilo vode že precej, na njej pa tudi nekaj življa. Pa si poglejmo, kakšnega.
V zraku so se nenavadno oglašali "neki galebi" in kmalu sva z Matijo ugotovila, da opazujeva šest črnoglavih galebov Ichthyaetus melanocephalus.
Vanje so onkraj Bevškega jarka bolščale tudi nasilne krave, specialiteta tega dela Barja.
Črnoglavi galebi so se na poplavah "zadrževali" približno pet minut, nato pa odleteli dalje. Kar nekaj stvari smo zalotili v takšnem hitrem preletu, zato se upravičeno sprašujemo, kaj vse smo na ta način zamudili.
Naslednje prijetno presenečenje je bil že od zgoraj znani spremenljivi prodnik, ki je počival skupaj z nekaj močvirskimi martinci Tringa glareola.
Ker sva ga z Matijo uspela osamiti, sva se mu lahko približala na zelo prijetno razdaljo in od tam občudovala njegovo svatovsko perje. Tako pražnje oblečenega ga na Barju še nismo zapazili (čeprav izgleda na tej sliki zaradi iztegnjenega vratu malo groteskno - kot bi ga nagačil kakšen slab preparator).
Manjša povodenj je na pojedino privabila tudi lokalne bele štorklje Ciconia ciconia, v tem primeru najbrž par iz Bevk.
Selitev rac se je zaključila že pred časom, vendarle pa se je na poplavah znašlo še nekaj regelj Spatula querquedula in tale samec konopnice Mareca strepera.
Pušeljc čapelj prikazuje poleg male bele Egretta garzetta še veliko variabilnost velikih belih čapelj Ardea alba: levi osebek je izrazito svatovski, desni pa "zimski" oz. negnezditven.
Izven pušeljca smo naleteli še na nekaj rjavih čapelj Ardea purpurea, ki pa niso bile ravno na poplavah, temveč razkropljene po celem Barju.
Tale je bila sicer precej zaupljiva, vendar je mrč naredil svoje in uničil čisto vse slike.
Postaven samec rumene pastirice Motacilla flava. Ob schnell-kursu v prejšnji objavi z Barja lahko podvrsto tokrat določite sami, je pa ena od gnezdečih.
Po obetavnem uvodnem terenu je sledilo nekaj lepega vremena, ko smo usihajoče poplave obiskovali bolj na hitro. Kljub neperspektivnemu vremenu smo ravno takrat naleteli na prve zanimivejše pobrežnike, srečneža pa sta bila Matija in David, ki sta si obisk privoščila po utrujajočem jutru na faksu.
Na njivah se je paslo 5 malih prodnikov Calidris minuta! Gre za izjemno redkost na Barju in prvo skupino teh ptic sploh.
Žal se mali prodniki niso pustili občudovati in so v prvih nekaj sekundah izginili neznano kam. Čestitke Davidu, da je noro opazovanje ovekovečil z zgornjima slikama.
Poleg malih prodnikov sta nabasala na še enega redkega pobrežnika - to pot komatnega deževnika Charadrius hiaticula, ki smo ga doslej opazovali le enkrat jeseni (lani). Zapisi v stilu "vrsta, ki smo jo pred tem opazovali le enkrat..." bodo v tej objavi zelo pogosti, zato se nanje kar navadimo.
Tudi tokrat se lahko zahvalimo Davidu (in Matiji) za odlične slike, komatnemu deževniku pa za obisk in poziranje.
Naslednje deževje je sledilo 6. maja, ko je deževalo celo noč in večino dneva. Zjutraj sem ravno odpisal botaniko in po vajah iz genetike odbrzel v Notranje Gorice - ravno sem še ujel nekaj svetlobe. Ko sem prišel do njiv, sem obstal kot vkopan! Vode je bilo precej, nad njo pa je letal oblak črnih čiger Chlidonias niger. Kar 280 sem jih naštel oz. bolj ocenil njihovo število! Hitro sem se začel poglabljati vanje (ter bevško vodo), saj bi se med njimi lahko skrivali še vsaj dve redkejši vrsti. Eno izmed njih sem tudi hitro opazil - 3 belolične čigre Chlidonias hybrida so nekoliko zase lovile z občasnim pikiranjem v plitvo vodo. Gre za prvo opazovanje na Ljubljanskem barju! Med črnimi čigrami sem opazil še nekaj malih galebov Hydrocoloeus minutus ter celo navadno čigro Sterna hirundo - prav tako izjemno redko na Barju (prvi podatek s poplav).
Živež nad vodo!
Le fragment ogromne jate črnih čiger, ki se je vsake toliko dvignila visoko nad poplave.
Močvirske čigre na Barju so preprosto nekaj neverjetnega.
Belolična čigra, prvo opazovanje na Ljubljanskem barju. Naj še dodam, da so vse slike izjemno kilave zaradi obupnih svetlobnih razmer ter bogih fotoaparatov. In še en dodatek: čigra levo spodaj ni beloperuta, čeprav je videti tako. Je samo optična varka, ki pa me je velikokrat zmedla tako na terenu, kot med pregledovanjem slik.
Uboga slika malih galebov: na njej se malce bedno vidi temno podperutje odraslega osebka in značilen W vzorec na perutih drugoletnega.
Če je bilo male galebe in belolično čigro pričakovati v takšni masi črnih čiger, pa se nikoli ne bi nadejal navadne čigre! Ko sem jo zagledal, sem najprej pomislil na črnonogo, pogled čez daljnogled pa je razkril manjše razočaranje. Po podatkih iz knjige o pticah Ljubljanskega barja je bila tu do zdaj opazovana le enkrat, pa še to nad Ljubljanico.
Seveda je bilo treba takoj ob prihodu pregledati množico ptic nad vodo, a vendar se je fokus terena kaj hitro obrnil na plitvine ob robovih njiv. Na njih je nase z glasnim oglašanjem opozarjala svatovsko operjena črna prosenka Pluvialis squatarola. Gre za še eno vrsto, ki jo pri nas običajno srečamo le na stalnih vodah, pa še to na "dober" dan in ne kar zmeraj. Naše edino barjansko opazovanje iz marca 2015 lahko dandanes mirno zavržemo, saj je verjetnost za črno prosenko v marčevski jati zlatih praktično nična - skozi leta smo se priučili, da se vrsti "ne mešata", tudi ko imata priložnost za to (pa tudi malo bolje smo se naučili, kako črna prosenka izgleda in kdaj se seli :P). Tokrat si je prosenka za družbo izbrala 7 spremenljivih prodnikov in 8 togotnikov Calidris pugnax - čedno jato, s katero se odpravlja v prave tundrske višave. Njena prva gnezdišča so namreč šele na SZ Rusije in niti države kot so Norveška in Švedska se ne morejo pohvaliti z gnezdečimi pari črnih prosenk.
Seveda gre za naše prvo pravo srečanje s to krasotico, ki se je po stari navadi "deževniškega" spektra pobrežnikov oglašala kot za stavo.
Kraljičino spremstvo so predstavljali togotniki in barviti spremenljivi prodniki podvrste alpina - očitno namenjeni, da jo spremijo vse do visokih tundrskih poljan.
Mušter prodnikov na robu njive so naše redko doživete sanje, mednje pa se je prismukal še najštevilčnejši pobrežnik na Barju v tem tednu, iz vrst martincev. Ga najdete?
Vse te dobrote so na Barje hitro priklicale učenjaka Matijo, ki se je bil doma pripravljal na izpit naslednjega dne. Kot bi ptice to začutile, so napravile najbolj šupkavo reč možno - v roku 15 minut so vse zapustile poplave in naenkrat ni bilo niti sledu več o kakšni močvirski čigri, galebu ali pobrežniku. Še celo prej nevidni trije mali prodniki so odleteli iz svojega zavetja nekje v blatu in naju pustili jako razočarana. Hvalabogu, da je Barje za naju pripravljalo nekaj finega, saj bi bilo v nasprotnem primeru vzdušje dokaj klavrno. Z dolgimi nosovi sva šla tako pogledat še njivice v bližini, znane po nekakšnem magnetizmu za pobrežnike. In česa takega pa še ne! Na njih so se poleg jatice spremenljivih prodnikov in togotnikov (od prej) pasli še štirje komatni deževniki, dva temminckova prodnika Calidris temminckii in zlata prosenka Pluvialis apricaria. Sicer idealno skupinico za puzanje sva v danih mrzlih in mokrih razmerah zgolj zaljubljeno opazovala in slikala od daleč, v toplem majskem soncu pa bi prav gotovo celo njivo po trebuhu preplazila in iz nje na oblačilih odnesla vsak vsaj po kilogram blata.
Vsi highlighti v enem kadru!
Heterogene jatice pobrežnikov sva se neizmerno veselila.
Čudovitega komatnega deževnika je Matija prav spektakularno ovekovečil!
Togotniki so tokrat predstavljali zgolj medij, v katerem smo se ozirali za redkejšimi rečmi - res vrhunsko.
Temminckov prodnik, prihuljen h komatnemu deževniku. Te prodnike je zaradi majhnosti in prihuljenosti izjemno težko opaziti in ob pregledu fotografij sem ju našel na marsikateri sliki, ki sem jo posnel nevede.
V letu sta bila nekoliko bolj opazna, sploh pa glasna!
Zlato prosenko sva na začetku videla le v glavo in je povzročila manjši šok - zaradi poznega datuma in vsesplošne evforije sva z Matijo pomislila celo na sibirsko prosenko. A to idejo sva bila po njenem oglašanju, belem podperutju in kratkih nožicah, ki v letu niso segale čez rep, primorana hitro opustiti.
Idilični spremenljivi prodniki, ki jim črni trebuhi bleščeče odsevajo v umazani barjanski luži.
Neverjetno živahnost v tej lužici si lahko ogledate še v videu!
Nekje po petem maju so naše kraje zalili čebelarji Merops apiaster. Da, prav zalili, saj so se več dni v jatah nenehno valili čez Barje, da smo jih slišali prav povsod in jih v nekaterih dneh našteli tudi krepko prek 100.
Tudi črno štorkljo Ciconia nigra smo opazili, kako se je pritihotapila v Notranje Gorice in si tam poiskala jedače.
Ponovno sta sledila dva deževna dneva in v pričakovanju smo se na teren ponovno podali osmega maja zjutraj - najprej na popis pribe in poljskega škrjanca. Že na ploskvi je bilo precej veselo z mnogo čebelarji in prvim rumenim vrtnikom Hippolais icterina, nad Mateno pa se je prikradel celo črni škarnik Milvus migrans. Njegova zgodba je na Barju še posebej zanimiva, saj gre za verjetno gnezdilko, gnezda pa ni do danes našel še nihče. Le naše opazovanje speljanih mladičev pred mnogimi leti priča o uspešni gnezditvi in čas bi bil, da se to spremeni.
Na moje veliko presenečenje sem na ploskvi popisal tudi kar precej teritorialnih repaljščic Saxicola rubetra, kar je bil morda "vpliv" bližnjega Iškega morosta.
Za pojočimi samci so se zvedavo ozirale bledikave samice
Priznati si sicer moramo, da ta črni škarnik ni bil ravno gnezditveno razpoložen. Po dveh minutah se je dvignil na neverjetno višino in odletel na vzhod.
Po končanem popisu sem odrinil v Ig, kjer se je že gnetlo ornitologov - delno zaradi poplav, delno pa zaradi istega popisa pribe in poljskega škrjanca. Sam sem tako le "zatvičal" glavne zanimivosti, dobro pokriti Ig pa prepustil ostalim ter se odpeljal v Notranje Gorice. Kaj pa so bile glavne zanimivosti? No, o žličarkah, ki so se pri hiški pasle prejšnji večer, žal ni bilo več sluha, me je pa pričakala odrasla plevica Plegadis falcinellus v družbi zelenonogega martinca Tringa nebularia, presneto prijeten prizor. Na Partah sta se zadrževala še dva različna rjavoglava srakoperja Lanius senator, od katerih sem si ogledal enega (samca). Kasneje so ostali opazovali še nekaj temminckovih prodnikov in rjavega galeba, že drugega v Igu to pomlad.
Samec rjavoglavega srakoperja v Igu pri hiški, veliko barvitejši od lanskega mladega samca.
Head-on plevica, bizarno.
Naravnost noro! Žal je srečanje z njo zamudil ravno Matija, njen največji fen med nami.
Svojega sopotnika je plevica po zanimivosti povsem deklasirala, pa čeprav smo zelenonogega martinca zmeraj veseli.
Ko sem si ogledal ti dve zvezdi, sem se odpeljal v močno zalite Notranje Gorice, kjer do nekaterih "hotspotov" sploh nisem mogel dostopiti. Čeprav je situacija sredi vročega dneva izgledala dokaj depresivna in poplave prazne, sem na njivicah vendar naletel na temminckovega prodnika, najbrž enega izmed treh, ki jih je Matija videl prejšnjega dne. V prijetnem vremenu sem se mu poskusil plazeče približati, pa je bil prodnik neverjetno siten in mi pobegnil neznano kam. Vesel, a z nekoliko dolgim nosom, sem v varnem zavetju starih vrb pri borovnicah naletel na tokrat malo večjo skupino pobrežnikov. Med 60 močvirskimi so se hranili še trije zelenonogi in en črni martinec Tringa erythropus, nivo nad njimi pa se je zibal dolgonogi polojnik. Iz grmovja se je prihuljeno priplazila prva letošnja čopasta čaplja Ardeola ralloides.
Močvirski martinec na njivicah "pri Viktorju" - po srečanju z lokalnim lovcem sva z Matijo iznašla še eno ljudsko ime za barjansko mikrolokacijo.
Temminckov prodnik, oddaljen in plašen, kot se za prodnika prav nič ne spodobi.
Da je polojnik manj plašen od prodnika, kje je še svet to videl...
Črni martinec je bil pedagoško črne barve ter tako zelo prominenten v odlično osvetljeni luži.
Še eden izmed zelenonogih martincev. Slike čopaste čaplje so bile zaradi mrča ostudne in niti primerljive s tistimi, ki sledijo.
V nekem trenutku sem se ozrl in nad zaraščajočo poplavljeno njivo zagledal enega izmed "ringtail" lunjev. Hitro sem ga poslikal in presenečen ugotovil, da je šlo za drugoletnega stepskega lunja Circus macrourus. V tem nevpadljivem perju ga od močvirskega lunja ločujejo: izrazit ovratnik, temna sekundarna peresa (na spodnji strani) in odsotnost temnega roba na koncu primarnih peres.
To leto je sicer videti, da zamenjava stepskega lunja z močvirskim Circus pygargus ni takšen problem, saj je slednji letos bistveno redkejši. Brez heca - večkrat smo se srečali s stepskim kot z njim. Tudi močvirski lunj na zgornji sliki ima temna sekundarna peresa, a to zato, ker je komaj drugoleten. O kakšnem ovratniku pri njem ni duha in sluha, zato z identifikacijo ni težav.
Vreme se je zopet ustalilo za nekaj dni in naša terenska aktivnost je usahnila (ter nam končno omogočila, da pridemo nekoliko na tekoče s faksom). Šele napoved večjega deževja v noči iz 11. na 12. maj nas je ponovno zvabila izza računalnikov nazaj na Barje. Najprej smo preverili situacijo v Igu, a je tam borno deževje dvignilo Ižico le za kakšen centimeter in je bila edina zanimivost mlada rdečenoga postovka na daljnovodu. Nato sva se z Matijo odpeljala do Notranjih Goric in se tam zapodila na njive. Spričo odsotnosti vode nama je greben nekoliko uplahnil, a množica čapelj (med njimi treh čopastih) nama je hitro pričarala nasmeške na obraz. Naravnost presrečna pa sva bila, ko sva med sprehajanjem po njivah splašila kar 3 čokete Gallinago media - najprej eno, nato pa še dve (par?). Ker sva jih kar intenzivno zalezovala, ko so se posedle nazaj na njive, sva jih za hip videla celo na tleh. Matija se je izkazal kot mojster zanje, saj je vedno prav njemu uspelo v travi opaziti njihovo pozorno pokončno postavo, pripravljeno da vzleti in naju pusti v fotografski agoniji.
Mala bela čaplja, le ena izmed 21, ki sva jih naštela tega dne. Večje jate teh čapelj se na Barju očitno rade zberejo na poznopomladanskih poplavah.
Čoketa #1: to sva splašila kar trikrat, v obupanih poskusih, da jo fotografirava na tleh. To se nama očitno ni izšlo, sva pa uspela za silo dokumentirati vse njene atribute, opazne v letu.
Čoketi #2 in #3: Ti dve sta se ves čas držali skupaj, splašila pa sva ju le enkrat. Sami sta se nato še enkrat prestavili iz travnika nazaj na originalno njivo, kjer pa ju nisva več našla. Neverjetno, kako težko jih je opaziti na tleh. Na tej fotografiji je vidnih manj stvari, se pa da razločiti temen trebuh ter proporcionalno krajšo dolžino kljuna. Med letom sta se tudi oglasili s čoketjim značilnim "gag"-om.
V luži sva ujela še zadnje izdihljaje poplav: štirje polojniki so bili edino, kar se je še paslo v takšni čobodri.
A tem štirim sva se z prebijanjem skozi grmovje približala na le nekaj metrov. Wow!
Še nekdo se je smukal okrog luže: pet čopastih čapelj (najbrž vključujoč prejšnje tri iz njiv). Vzrok za sumljivo množino čapelj sva odkrila po kosilu...
Ko razprejo krila, pokažejo te čaplje popolnoma drug obraz - "explosion of white" je genialni zapis iz Collinsa, ki to še najbolje opiše.
Kot belo-kremne prikazni na temnem ozadju so naju čopaste čaplje povsem očarale.
Ker sva se ptičarjenja lotila šele okrog pol enajstih, naju je lahkota hitro pregnala v odlično picerijo Pr' Pavlet v Notranjih Goricah. Na poti je ob cesti pel fotogenični slavec Luscinia megarhynchos, prvi za Barje :)
Po kosilu sva šla uživaško nazaj na iste kraje, ki sva jih že pregledala dopoldne - namreč zato, ker so idilični in ker se nama ni dalo vozit drugam. Ptičjih novosti zaradi tega ni bilo kaj dosti, sva pa izruvala nekaj enoletnih suholetnic in zajezila enega izmed jarkov (ne zelo uspešno).
Matija s trofejo!
Skusila sva se v bobrovem opravilu in v nama je zraslo občudovanje do tega tolstega arhitekta. Jez, ki sva ga naredila, je bil kljub našim visoko specializiranim prednjim okončinam izjemno boren in ni zadržal niti ubogega potočka.
Vendarle se je še našlo kaj finega. Kvakačev Nycticorax nycticorax, skritih po drevesih prej nisva videla.
Kakšnih pet sva jih naštela, med njimi tudi nekaj odraslih. A ti so bili bolj plašni in so iz drevja zleteli še preden bi jih dostojno poslikala.
Spet sva ugledala prikrito črno štorkljo, tokrat se je pasla po kravjem pašniku in se skrivala za grmi. Kakšna srednjeevropska idila!
V izbruhu razgibanega petja sva nad svojima glavama hitro prepoznala rumenega vrtnika, tokrat za las bolj pozerskega. Ta maloštevilna selivka neverjetno polepša vsak teren in bila sva ga izjemno vesela.
Prav mačehovsko do zdaj še nismo omenili kralja kulturne krajine, rjavega srakoperja Lanius collurio, ki se je letos vrnil iz Afrike nekoliko kasneje in se je tekom pisanja te objave še izrazito selil čez naše kraje.
Kot smo že pri čopastih čapljah omenjali, sva z Matijo po kosilu ugotovila vzrok za nenehno prisotnost čapelj in črne štorklje na dotičnem pašniku: na njem so v dveh lužah ostali ujeti ogromni krapi Cyprinus carpio. Ti so se tekom poplav najbrž prišli tja drstit, nato pa so zavaljeno obtičali v mlakužah ter svoje obline nastavljali ostrim kljunom lačnih čapelj.
Zgornji video predstavlja brezupne poskuse orjaškega krapa, da bi se prebil iz 10 cm globoke mlakuže, iz katerega ga je gledala približno dobra polovica.
Krape sva z mukami polovila in jih spustila v pritok Bevškega jarka, po katerem jim je bila omogočena pot v Ljubljanico. Šokirana od njihove moči in umazana od sluzi sva se odvlekla do še ene depresije z vodo, kjer so se zbirale čaplje. Tudi tam sva opazila ujete ribe, to pot kakšnih 25 ploščičev Abramis brama.
Ker je bilo tam vode preveč za lov na roke, sva na pomoč poklicala moje domače. Ti so takoj prihiteli iz Slevice, opremljeni z mrežami in lavorji in skupaj smo polovili skoraj vse ploščiče (med njimi so bili pravi kapitalci!). Kar dosti jih je imelo po telesu raskave drstilne bradavice, ki so našo nežno kožo ob upiranju odrgnile skoraj do krvi. Ploščiči so romali naravnost v Bevški jarek in močno upamo, da so se uspešno vrnili v rodno Ljubljanico
Utrujeni od reševanja tolstih rib smo doma pospali kot ubiti ter Barje zaradi lepega vremena in mnogih drugih popisov za dan ali dva ponovno pustili ob strani. A že 15. maja smo spet tlačili vlažna tla, tokrat bolj ciljno in sistematično - začeli so se namreč popisi repaljščice, pri katerih pridno sodelujemo. S tem namenom smo preiskali nekaj kvadrantov s površino enega kvadratnega kilometra na različnih delih Barja in pri tem seveda naleteli na marsikaj finega, večinoma iz vrst gnezdilk.
Feldegg rumena pastirica na Partih se je vedla precej teritorialno in je s tem še poglobila naš dvom v zanesljivost podvrst in njihovih razširjenosti.
Repnik Carduelis cannabina je še en mojster kulturne krajine, ki si je pot utrl celo v logotip sheme SIPKK. Tudi nanj smo naleteli pri Igu.
Poleg kosca in škurha bi kot tipično ogroženo gnezdilko Barja lahko opisali še kobiličarja Locustella naevia, brhkega gospodiča iz rodu cvrčalcev. Njegovo petje smo slišali marsikje, vedno pa je prihajalo iz lepo ohranjenih ekstenzivnih travnikov, ki jih je iz leta v leto manj. Če si sliko pozorno ogledate, boste na njegovi desni nožiči opazili obroček, na katerem je bilo zavedeno "Ljubljana, Slovenija" ter neka številka, ki se zaključuje z 88.
Po hitrem postopku izginjajo tudi mejice, habitat skrivnostne pisane penice Sylvia nisoria. Njeno subtilno petje in nergajoče oglašanje nista med najbolj prominentnimi v jutranjem šundru in z lahkoto jo zgrešimo. Ravno popisi repaljščice so znatno pripomogli k poznavanju razširjenosti pisane penice na Barju, ki še zdaleč ni omejena zgolj na Grmez ter Vnanje Gorice, koder tečejo njej namenjeni popisni transekti. Upamo, da bodo spremembe v novi kmetijski politiki kmete odvrnile od muljčanja grmišč, kar bo omogočilo tudi dolgoročen obstoj te jeznorite vrste.
Jutranje Barje, umito od nočnih neviht in osvetljeno z majskim soncem.
Ciljna vrsta popisov (repaljščica) se sumničavo pozibava na pomembnem elementu kmetijskih površin - stebliki. Z nje si ogleduje pojavo utrujenega ornitologa ter kuje načrte, kako se čim bolje izmuzniti njegovemu pogledu in fotoaparatu.
Še nekdo kuje zle načrte: kukavica Cuculus canorus se je znašla v bližini gnezda prosnikov Saxicola rubicola in jima poskusila podtakniti eno izmed svojih jajc, pripravljenih da ob izleganju izrinejo prosnikov zarod iz gnezda ter drobne starše do obisti izmolzejo. Tokrat ji na srečo prosnikovih mladičev ni uspelo, saj sta bojevita starša v njej prepoznala grožnjo ter jo ob pomoči rjavih srakoperjev odgnala daleč proč.
Jata malih belih čapelj se je še nekaj dni po poplavah klatila okrog Bevk in delala zdraho, občasno v družbi podmukle črne štorklje, ki smo jo prav tako že srečali.
Črnega škarnika smo spet zasačili pri Igu, pa tudi tokrat ni bil videti gnezditveno razpoložen in je zgolj oportunistično iskal kakšnega zapuščenega pribjega mladiča.
Matija je na svojih potepanjih opazil še rjavega škarnika Milvus milvus, ki pa se je na Barju gotovo ustavil le na selitvi.
Če smo kdaj v zadregi, ali imamo opravka s črnim ali rjavim škarnikom, mu lahko preštejemo "prste" - pri rjavem na fotografiji jih bomo našteli pet, črni pa ga s šestimi za enega prekaša.
Ribji orel Pandion haliaetus je dopolnil nabor redkih ujed, tudi njega pa je (dvakrat) opazil Matija.
Matija se je letos spet ogromno potikal po zahodnem Barju in se s tem le še bolj uveljavil kot strokovnjak za okolico Borovnice in Bistre. Tudi na tistem, sicer slabše pokritem delu je naletel na kar nekaj čopastih čapelj in eno izmed njih posebej za Luko slikal s Storžičem v ozadju.
Izjemno vesela sva z Matijo na enem izmed skupnih terenov pri Notranjih Goricah srečala črnočelega srakoperja Lanius minor, tokrat prvič na Barju. Seveda sva ga zalotila le na selitvi, pa vendar sva spričo idiličnih travnikov, pašnikov in mejic takoj sanjarila o gnezdenju. To bi v takšni krajini pričakovali veliko bolj, kot pa na opustošenih njivah Ajdovskega polja, kjer mu v gnezdo za povrh veje še smrad s smetišča.
Shrike duo :)
Šestnajstega in osemnajstega maja se je vreme SPET skisalo in hudi nalivi so povzročili zvišanje čisto vseh rek v osrednji Sloveniji. Seveda sta se spet razlila Bevški jarek in Ižica, mi pa smo se na vodi ponovno ozirali za zanimivostmi. Selitev pobrežnikov je do tedaj že izrazito usahnila (z Matijo sva opazila le osamljenega polojnika in kozico), se je pa nabralo nekaj zanimivosti iz vrst drugih, večjih vodnih ptic.
Ne dosti večja od polojnika je bila samica čapljice Ixobrychus minutus, ki je tokrat počivala kar na sredini ceste. S čapljico se srečamo zelo redko in niti ne vsako leto, za počitek pa si po navadi izberejo grmovja ob jarkih in ne sredine makadamskih cest.
Nenavadno mesto za zavzem značilne trstične poze...
Obsežne poplave okrog Iga so utopile še zadnje sanje talnih gnezdilk o podmladku.
Po umiku popoldanske nevihte se je nad poplavami prikazala čudovita dvojna mavrica ter ustvarila naravnost spektakularno kuliso!
Zaljubljeno spogledovanje mavrice in velikega poletnega zvončka.
Posebej razgibano je bilo v Igu 19. maja, ko smo se na dvojnem ovinku srečali Aleksander Kozina, Al ter Enej Vrezec in moja malenkost. V jati skoraj 100 galebov smo kot prvo zanimivost opazili 4 male galebe, vse drugoletne.
Ostali galebi so pripadali pogostejšima vrstama: bili so rečni Chroicocephalus ridibundus...
...in rumenonogi Larus michahellis.
A v jati še zdaleč niso bili samo galebi! Kar tri vrste čiger smo našteli med njimi, kot prvo lahko omenimo dve navadni čigri, katerih redkost smo že opevali zgoraj v objavi.
Drugi sta bili dve črni čigri, ki sta tokrat elegantno sedeli na koruznem strnišču in nista zgolj živčno letali nad vodo.
Nora scena za Barje!
Tudi s tretjo vrsto čigre smo se že srečali v tej objavi: pet beloličnih čiger je skupaj s črnimi posedalo po strnišču, se oglašalo in bilo naravnost najboljših kar se da.
Ker so čigre na Barju izjemna redkost že same po sebi, je bilo treba priložnost tudi fotografsko izkoristiti, četudi je to pomenilo gaženje v spodnjicah po umazani in mrzli vodi. Zelo se je izplačalo!
Takole so bile postrojene, v vodi ki je segala ravno do stegen in je bila tako previsoka za škornje. Sleči se bo treba!
Za hip se je usedla celo navadna čigra in spočila svoje ozke peruti, utrujene od nenehnih zračnih vragolij ter dolge poti z Afriških obal.
Duplinske kozarke Tadorna tadorna so na poplavah že klasika, a vseeno se nam je zdel konec maja zelo nenavaden čas za njih, ko bi vendar morale vzgajati mladiče v svojih hecnih gnezdilnih rovih.
Še kakšna čopasta čaplja se je našla, tako da je bilo letošnje leto spet skoraj invazivno zanje.
Končno se je še nam nasmehnila sreča s prvo kravjo čapljo Bubulcus ibis, po tem ko smo jih na Barju nekaj zamudili (lani in letos). Ta osamljenka se je z malimi belimi čapljami pasla v Igu v "močvari", na istem mestu kot plevica pred približno dvema tednoma.
Na poplavah na svoj račun ne pridejo le vodne ptice - tokrat jih je izkoristilo kar nekaj duplarjev Columba oenas, ki so na njih pobirali mastne barjanske deževnike. Ti morajo biti še posebej okusni, ko pa so vzrejeni na greznici, ki jo kmetje pridno zlivajo po svojih njivah in s tem vzdržujejo bizaren cikel kroženja elementov.
Deževni dnevi, ki so se še kar vrstili, so kataklizmične poplave vzdrževali skoraj do junija, mi pa smo jih sem ter tja pregledali ob vračanju s SIPKKov, kvadratov za repaljščico in popisa pisane penice. Kljub vedno bolj neperspektivnim (in škodljivim) datumom, si je vodne površine ogledalo še nekaj zabavnih ptic - a nobena izmed njih nas ni presenetila bolj kot kravje čaplje. Le nekaj dni po prvi v Igu se jih je na istih njivah gnetlo že 19, 24. maja pa jih je Matija pri Bevkah naštel kar 26! Skoraj z gotovostjo trdimo, da ni šlo za iste jate, tako da je Barje v tem obdobju obiskalo vsaj 45 kravjih čapelj, če vštejemo še Aleksovih 16 iz 11. maja pa kar 61!!
Del jate 19 kravjih čapelj v Igu.
Del jate 26 kravjih čapelj med Bevkami in Notranjimi Goricami (na borovnicah).
Kravje čaplje so zdaj tudi naravnost gizdavo napravljene - okrancljane z oranžnimi čopki niso le ene najštevilčnejših, pač pa tudi ene najlepših ptic na Barju te dni.
Na veliko žalost vseh gnezdilk je povodenj pritegnila ogromno število vodnih ptic, ki se niso branile obroka iz visoko hranljivih jajc in nemočnih goličev. Poleg rumenonogih galebov in vseh možnih čapelj je bilo pri Igu opazovanih tudi kar 81 belih štorkelj!
Presenečeni smo konec maja zabeležili tudi najočitnejši višek rdečenogih postovk letos.
Če podrobno pogledamo slike je sicer videti, da prevladujejo spolno nezreli osebki, ki tako ali tako letos pavzirajo in se lahko še mirne duše "zafrkavajo po štantih".
Nekje nad Borovnico je Matijo v nizkem letu preletela žličarka Platalea leucorodia, ki je bila poleg plevice med našimi najbolj goreče pričakovanimi vrstami in je zaokrožila popoln majski nabor vodnih selivk.
Čez dva dni je tudi mene odneslo v okolico Notranjih Goric in na majhnem kompleksu njiv sem presenečen zagledal 2 žličarki, ki sta gotovo drugi kot Matijeva. Pa še ena žličarka je bila fotografirana nekje pri Bevkah, menda z barvnim obročkom - pravi pravcati naval te redke in bizarne ptice iz sorodstva ibisov.
Pa se poslovimo z odraslo črno štorkljo, ki je na zalito Barje prišla po hrano za svoj naraščaj. Vso srečo želimo njej ter njenemu podmladku, vam pa poklon, da ste se prebili do konca te dolginske objave.
Sončen in prijeten junij bi zelo prijal, čeprav bomo sami ob zaostritvi študentskih dejavnosti (izpitnega obdobja) prisiljeni daljnoglede za nekaj časa odložiti v kot. Želimo vam vse dobro, z obilico zanimivih terenskih dni!
Barjanski tiči
