Virusno soliranje - Mitjeva perspektiva

Zdrav pozdrav! Veseli me, da vam bom lahko postregel z nečim, kar vsaj nekoliko odvrne misli od številnih vsakodnevnih tegob. Morda ste si že pravilno raztolmačili naslov objave - razmere so od nas izterjale, da smo se težkih src ta teden na teren odpravljali ločeno (ali v okviru družine). Ločeno bodo nastajale zato tudi objave, tako da se le pripravite nanje!
Ker je bilo vreme celoten teden naravnost nebeško in ker so bile tekoče zaposlitve s faksa nekoliko medle, sem se odločil, da teden posvetim belohrbtemu detlu - staremu znancu, o katerem si lahko vse potrebno preberete tukaj. Pri nas je populacija tega gozdnega specialista dokaj razdrobljena, z izrazitim jedrom na Snežniškem. Tokrat je bil cilj preveriti nekatere bolj osamljene lokacije in po možnosti najti kakšen nov par.

Popise detlov vedno znatno polepša srečanje s kozačo, tole pa je bilo prav posebno. Več o njem si preberite spodaj. 

Vse se je začelo na Veliki gori, grebenu, ki teče iznad Sodražice (kjer mu pravimo Travna gora), se vije na jug in spusti pri Grčaricah. Čudovita pobočja, ki se spuščajo z vrha proti Ribnici, so že nekaj časa burila moje misli. 

Med popisovanjem večkrat naletimo tudi na druge vrste žoln - na sliki je pivka, ki jo večkrat uzremo v sadovnjakih. Stikanje za njo v visokih bukovih krošnjah je lahko bistveno večji izziv. 

Nekoliko manjkrat s posnetkom prikličemo katero izmed gozdnih ujed - ta si bržkone obeta prijeten zalogaj, saj so svatujoče/razburjajoče se ptice običajno manj pozorne kot sicer. Le vprašamo se lahko, kaj bi se zgodilo, če bi na točko istočasno priletel tudi detel. To je eden izmed razlogov, zakaj je izzivanje s posnetkom upravičeno le v omejenih količinah in v koristne namene. 

Ko je ugotovila, da z zajtrkom ne bo nič, se je kozača odpravila nazaj počivat - v jelke od koder je priletela. 

Čudoviti nedotaknjeni grebeni v okolici Turna so bili izjemno obetavni, a tokrat sreče žal nisem imel. Na Veliki gori belohrbtega detla nisem "našel".

Čokasti vrhovi manjših vzeptin so mesta, kamor ne seže gozdarska roka - tod naletimo na večje sestoje sušic, ki jih pridno izrablja npr. triprsti detel. 

Iz škraplje se že prebija kranjska bunika Scopolia carniolica

Zelo redko se zgodi tudi, da se na posnetek belohrbtega detla odzove triprsti detel. Nikoli v zdaj že nekajletni "karieri" gozdnih popisov, se mi to še ni pripetilo. Seveda sem se para teh postavnežev zelo razveselil, saj zanj veljajo podobne problematike, kot za belohrbtega detla - močno ga ogroža intenzivno gozdno gospodarjenje, zaradi česar se njihova številčnost v Slovenskih dinaridih vztrajno manjša. 

Samica je bila bojevitejša od samca, ki od sebe ni dal niti zvoka. Tovrstni "fenomen" smo pri detlih opazili že velikokrat. 

Oba sta se hitro umirila in začela hraniti na smrekah in jelkah v okolici, jaz pa sem ju potiho zapustil v upanju, da jima razburjanje ni vzelo preveč energije. 

V gozdu odmeva tudi piskajoča pesem dolgoprstega plezalčka, ki mu dostikrat ne posvečamo zaslužene pozornosti. 

Kronice Leucojum vernum so ponekod zavzele cela pobočja, kar ustvarja čudovit pomladni ambient.

Skupaj s kronicami je za zelena pobočja pogosto "kriv" tudi čemaž Allium ursinum. Že njegovo latinsko ime namiguje na povezavo z medvedom, pravimo mu tudi medvedji česen. Morda ga ti kosmatinci jedo ravno zaradi zdravilnih učinkov, ki jih ima čemaž mnogo - med drugim čisti dihalne in prebavne poti, kar bi (sploh prvo) dandanes prišlo še kako prav tudi nam. 

Vznemirjujoče duplo na Turnu - ta čudovit vršac, ki je s 1254 m tudi najvišji vrh Velike gore, je v zadnjih letih spremenil obličje. Nanj vodi cesta, ki je sicer zaprta pod pretvezo, da je to mirna cona za divjega petelina, vendar ima "gozdno gospodarstvo" nanj še vedno dostop. Turn je bil resnično eden zadnjih krajev, kjer so še vztrajali divji petelini, vendar teh tam zanesljivo več ni. Pred leti smo peteline tam popisovali z Luko in Matijo in takrat je bil tamkajšnji gozd še prava poslastica. Danes je okleščen in razrit - je to petelinu prijazno gospodarstvo?!

Razgled na zasnežene vršace Kamniških Alp in Karavank. 

Medved je na gozdni cesti pustil svoj pečat. Iz njega lahko sklepamo, da se je hranil pretežno s koruzo in žirom. 

Še istega dne, ko sem se spustil z Velike gore, sva se z mamo odpeljala na Kras, kjer je letos potekala nekoliko okrnjena Gugalnica. Dodeljeni sta nama bili točki blizu Zazida in oba sva na njih slišala svatovanje sloke - najverjetneje iste. Na poti sva se ustavila na enem izmed travnikov z osjelikimi mačjimi ušesi Ophrys sphegodes, ki so ravno v najlepšem razcvetu. 

Ta ušesca so prve orhideje, ki pokukajo na plano. To se najprej zgodi v Primorju in na Krasu, čez kakšen mesec pa jih bomo lahko našli tudi kje v notranjosti države npr. v Dobravici nad Igom. 

Zanje je značilna velika raznolikost znotraj vrste - po navedbah nekaterih avtorjev rastejo v Sloveniji celo tri vrste. Opazimo lahko, da je uho na tej fotografiji precej drugačno od prejšnjega, vseeno pa se sami raje držimo bolj konzervativnega stališča in se z razločevanje treh slovenskih "vrst" ne ubadamo več. 

Na tleh po travniku se razkrivajo že poganjki drugih orhidej. Razločila sva lahko dvoje različne, za katere meniva, da so pripadali škrlatnordečim Orchis purpurea in jadranskim smrdljivim kukavicam Himantoglossum adriaticum. 

Kosmatinček

Naslednji kraj, kamor sem jo mahnil za detlom, je bil zasavski ponos - Kum. Nazadnje je bil detel tam slišan leta 2012, v osmih letih pa se lahko razmere močno spremenijo. Tja sem se odpeljal nekoliko težkega srca, vendar me je Kum pozitivno presenetil. Lepega gozda morda res ni v obilici, vendar je ta na mestih res lepo ohranjen. Tudi tu detla žal nisem zabeležil, vendar pa to ni pokvarilo prijetnega dneva. 

Nekateri gozdni utrinki s poti...

Popis teče pod ne tako budnim očesom zaspanega gozdnega inšpektorja. Ta med vejami spremlja moj sleherni korak in se smeje v brk moji štorasti pojavi.

Tudi tokrat gre, kot ste že ugotovili, za kozačo, le da je ta tokrat nekoliko svetleje obarvana. Takšne srečamo pogosteje, čeprav temnejših oz. melanističnih kozač pri nas ni tako malo. 

Nekaj časa se je pustila motiti, potem pa sem ji presedel in je odletela neznano kam. 

Tudi tu je obilica čemaža, nekaj sem ga celo nabral mami, ki je ravno praznovala rojstni dan. 

Precej so me presenetili mufloni. Ti so se s svojimi ovčjimi obrazi strahoma pognali po bregu navzdol, ko so skozi pravokotne zenice uzrli moj stas. Ker predhodno sploh nisem vedel, da te konce naseljujejo, sem potreboval nekaj časa, da sem jih sprocesiral.

Smrtna obsodba. 

Žal je mnogo gozda na Kumu že padlo pod žagami, ki so tudi za časa mojega obiska pele kot za stavo. 

Nekatere živali so bile manj plahe, naprimer ta srna, ki se ni hotela splašiti, dokler ji nisem zakorakal v osebni prostor. 

Highlight terena je bil albino kos, ki je s svojim konfuznim obarvanjem povzročil nekaj zmede na terenu. 

Ni ga Slovenca, ki še ni slišal za Nanos. Marsikateri med vami ste ga že obiskali, morda večkrat. Ste se kdaj zazrli od Vojkove koče proti gozdu, ki jo objeda z vzhoda? Ravno tja sem se namenil, ko sem včeraj zjutraj grizel kolena iz Razdrtega in bežal kopici pohodnikov, ki se je vila za menoj. 

Vešč ornitolog bo vprašal, ali je bila slika posneta v katerem izmed Snežniških gozdnih rezervatov. Odgovor je ne, takšne prizore srečamo le nekaj lučajev od nanoške koče. 

Krmežljave bukvice prav res spominjajo na Zatrep, o katerem bo v tej objavi še nekaj govora. 

Fenomenalnega gozda je sicer dovolj, da bi gostil par ali dva, vendar tudi to pot nisem imel sreče - dokaj depresivno. 

Slikovit prehod iz kraškega travišča v bukov gozd. Takega lahko srečamo tudi drugod nad Vipavsko dolino ter npr. na Volovji rebri. 

Razgled na spuščajoč se greben, ki kot skleda zamejuje gozd, da se ta ne razlije v dolino. Zadaj levo se vzpenjajo Golaki, krasi pa jih venec zabeljenih Julijcev. 

Sončni zahod na Veliki Milanji na Volovji rebri. Žal je veliko izletnikov izkoristilo lep dan in se odločilo ostati do večera. Njihovi klici, vzkliki in vonj so se širili čez travnike v gozd in vse previdne živali opozarjali, naj ostanejo tem bolj prikrite. Temu primeren je bil tudi izkupiček večernega čakanja medvedov - nič. 

Nenavadna fotografija: zaradi odpovedanih poletov ni na nebu niti ene "črte". 

Hotel, motel, drugi dan - drugi grad. Improvizirana postelja v avtu. 

Da si pomirim dušo, ranjeno od večdnevnega neuspešnega popisovanje, in pozdravim bobniče, trepetajoče od več ur predvajanja posnetka, sem jo mahnil na Snežnik. Zapeljal sem se na eno izmed slepih gozdnih cest ter v avtu prebil hladno noč. Ponoči me je dosegel SMS Vlade RS, ki me je opozarjala, da se je prepovedano javno zbirati. Hehe, brez skrbi sem si rekel in zaspal dalje. Zgodaj zjutraj sem zagrizel proti gozdnemu rezervatu Zatrep-Planinc, ki je eden največjih v Sloveniji. Predvajalnik je ostal v avtu.

Mogočni gozdovi se pozlačeni prebujajo, po njih pa že doni dobro znana viža - bobnanje belohrbtega detla. 

Sonce je obžarilo tudi pozabljene gozdove Zatrep-Planinca. Ni ga lepšega v deželi Kranjski.

Zajtrk

MEDVEDJA PRIPOVED: 

Vse odkar sem začel pohajkovati po gozdu, je moje misli mrcvarila želja po prvinskem srečanju z medvedom. Seveda, avtomobili, preže, jase, skala na Volovji rebri - vse to je super. Ampak želja po tem, da ga zapazim, kako se kosmatinec krade po gozdu, da sem z njim iz oči v oči, ta želja je venomer prežala name in se mi plazila po mislih, kadarkoli sem bil v gozdu. 

Da si lažje zamislite dogajanje, je dovolj ta fotografija. Z vrha hriba, od koder je posneta, sem se po desni strani odpravil "naprej" in po naravnem prehodu, poraščenem z rušjem, prečkal dolino na greben v ozadju. 

Pred omenjenim prehodom sem se moral malenkost spustiti, saj je po vrhu preveč zaraščen za hojo. Kar naenkrat me je presenetilo šumenje v smrečicah in iz njih je le pet metrov od mene pogledala velikanska okrogla glava. Dvoje prestrašenih oči me je obšinilo le za hip in medtem, ko sem sam segal po aparatu, je bil medo že na drugi strani grebena. Obupan sem tudi sam stekel čez greben in zagledal velikega medveda kako jo maha po pobočju. Tam se je za nekaj trenutkov ustavil, kar sem izkoristil za nekaj fotografij. Nato jo je podurhal še dlje in vse skupaj je minilo. Noro!

Medved med begom po pobočju

Za hip se je ustavil, da si je ogledal, kdo ga je zmotil med počitnikovanjem v smrečju, potem pa je jezno odšel. 

Medved še zdaleč ni edina žival, ki se mudi v teh mirnih koncih. Tod jo je mahal boter jelen. 

Idila

Med hojo sem zaslišal pred seboj izjemno glasno prehranjevalno trkanje. Dobro sem vedel, da je prav belohrbti detel tisti, ki se posebej glasno prehranjuje. Po mučnih 15 minutah sem le videl samico, ki je tolkla po odlomljeni bukvi. Za njo se je prehranjeval in oglašal še en detel - samec. 

Belohrbti detli ne slovijo kot zelo plašne ptice, a danes je bilo fotografiranje povsem nemogoče. Oba sta bila izjemno plašna in sta hitro tudi odletela daleč vstran, zato je tokratni fotografski material omejene kvalitete. Bo morda v naslednji objavi boljši?

Tu se je par prehranjeval. Mislim, da ne rabimo več zgubljati besed in poudarjati, da intenzivno gozdno gospodarstvo ne omogoča obstoja takšnih krajev. 

Gozd je bil poln šmarnic, ki se te dni v velikem številu selijo. 

Miza, tokrat samo za enega.

Sušica ob sušici

Šmarnice pa niso bile edine selivke - visoko nad gozdom sta krožila rjava lunja.

Tudi če živali ne srečamo pa nas gozd tiho opozarja, kdo je njegov gospodar.

Jezna velika sinica

Oče Snežnik je že gologlav, tiho nadzoruje svojo posest. 

Ostanite zdravi!

Mitja