Medtem ko se po mislih in mestih sprehaja vseobsegajoča viroza, tolče po ubogem hrbtišču globalizacije, odpira kitajsko nebo in nam trga sladke ananase od pokajočih ustnic, se je pomlad ravno umila v svoji sneženi kadi, iz katere dan za dnem izteza zeleneče prste, plaho pogleduje v hladna jutra in na prebujajoča se gozdna tla nežno polaga svoja vzcvetajoča stopala.
Stopila je na pobočja, na travnike, pa tudi v ogrevajoče se črne luže, zvedave barjanske oči, in v njih odtisnila prekrasen razcvet, godbo brez primere, ki vsake pomladi s komaj slišnim mrmranjem pospremi tople marčevske dni!
Bratovščina sinjih godcev, krasotcev plavčkov (Rana arvalis), je zaplesala med istobarvnimi odsevi modrega spomladanskega neba.
Nežni žabci, najlepši med dragulji, blestijo izmed srhkih kopuč, ki kot stolpnice lebdijo nad zamolklim obrazom črne vodne gladine.
car
Njihova spolzka žabja koža, tako prepustna in občutljiva za vdor hormonskih motilcev, pesticidov, umetnih gnojil, izcedkov iz razpadajočih hladilnikov, pralnih strojev, akumulatorjev in številnih drugih packarij, ki jih ljudje tako radi deponirajo v neposredni okolici poplavnega gozdiča, ali pa jih tako radi zlivajo na okoliška polja, od koder po vse predobro urejeni melioracijski mreži jarkov pronicajo naravnost v mrestišče, žari v nepopisnih barvah, ki so jih njihove preproste duše bržkone ukradle neposredno z neba, v katerega tako rade upirajo svoje vprašujoče nedolžne oči.
Žabci svoja pražnja oblačila nosijo le dan ali dva v letu - kaj kmalu jih odložijo in poniknejo nazaj v listnate odtenke gozdnih tal, na katerih prezrti, četudi še vedno čudoviti, preživijo preostalih 363 dni.
Prekrasna modra barva je pravzaprav posledica hormonalno uravnavanega dogodka v slojih barvnih celic (kromatofor) v koži. Te so urejene v treh slojih, pri čemer najglobje v koži ležijo melanofore z melaninom (tudi nam lastnim barvilom), nad njimi pa iridofore in ksantofore. Spomladi se ksantofore v najvrhnejši plasti razmaknejo in njihova barva izgine, ostane pa prosev črnih melanofor skozi sloj iridofor, v katerih so nakopičeni kristali; zaradi njih se barva razprši in proseva skozi kožo kot prekrasen moder odtenek.
Dva bleščeča stara žabca, najlepša na plesišču! Enemu je starost morda vzela vid, ni pa mu mogla ukrasti njegove pokončosti in sijaja!
Spopad prekrasnih žabcev, nebesnih maškar, v golidah sveže odloženega mresta.
Modri snubec in pegasta dama se pobližje seznanjata za baldahinom močvirskih trav ...
Opojni ples teh občutljivih žab gostijo leto za letom čudoviti poplavni gozdovi. Tod mirna voda vse leto obliva raskava debla črnega jelševja, tako pokončna, kot tudi tista nesrečno prevrnjena, ki kot naravni mostiči bogatijo ta nežni življenjski prostor, nudijo podstavek za rast prekrasnih mahov in trohne na račun lesojedih ličink, ki jih zobljejo pegaste žolne. V toplih mlakužah brstijo rumene kalužnice, rasejo majave kopuče in plujejo močvirske sklednice.
Ker naši pogoltni objestnosti konca seveda ni, so poslednji ostanki takšnih izjemnih gozdov nezavarovani in uporabljeni kot prikladna odlagališča najraznoraznejših nevšečnosti, denimo ostudnega gradbenega materiala. Kako bodo plavčki tod svatovali prihodnje leto - kdo ve.
Kot zveneč spomin na mrzle zimske dni in na čase, ko je sneg pozimi zapadel celo v dolinah, ne le v najvišjih gorah, cingljajo na senčnih pobočjih razposajeni zvončki ...
Svoje kimave cvetove iztezajo v svetle dni
Obiskujejo jih ljubke čebele, ki jih še ni dosegla vest o prepovedi tesnih stikov, in jih s svojimi medenimi nožicami drezajo, da bi jim odzvonili njihovo najljubšo pesem, pesem pomladi.
Zale trobentice brste v blazinicah in trobijo v nebo kot neslišni orkestri v najfinejših harmonijah!
Mala spomladanska sonca!
Sijajne mačice iztezajo iz svojih mehkih šap medene lovke in prestrezajo z njihovim opojem lakomne čebelice, ki brenče v gibkih vrbovih vejah kot zbor tisočerih pevcev!
Ljubko tevje pogleduje izmed suhega listja in drobni rumeni cvetovi mežikljajo iz varnega zavetja čaše zelenih lističev
Izza kamnitega vogala pogleduje nečimrna forzicija, uvožena kulturna princesa, in negoduje nad preprostostjo drobnih spomladanskih cvetlic.
Žafrani, ti žlatni peruničarji, buhtijo iz gozdnih tal in spletajo iz svojih nežnih lističev sijajno vijolično preprogo, po kateri stopajo imenitna drevesa v pomladni dan.
Po obsijanih bregovih vzcvetajo prelestni jetrniki v plemenitih skupinah in drug drugemu zatrjujejo, da so med spomladanskimi cvetlicami prav oni najlepši.
V strmine grizljajo rožnati pasji zobje, sikajo s svojimi črnimi prašniki in režejo skozi jutranji zrak s svojimi privihanimi cvetnimi listi, da je veselje.
Medeki, pljučniki stoje skromno na svojih dlakavih steblih in odpirajo v svet svoje zdravilne cvetove. Tako ponižni in prijazni so, da svoje cvetove razbarvajo brž, ko so oprašeni - da bi prihranili trud debelim čmrljem v mrzlih dneh in jim razbremenili razklopitvene proteine (hihi).
Tudi drugi prebivalci se navdušujejo nad vse toplejšimi dnevi - veliki detli razposajeno bobnijo in vreščijo, uživajo. Nemara to niso edini detli, ki že odzvanjajo v slovenskih gozdovih.... (več v prihodnjih objavah)
Je sem stopila šakalova zraščena šapa?
Razmah pomladi pa ni ušel niti botram pribam (Vanellus vanellus), ki so barje obiskale v ljubkih plahutajočih jatah. Ponekod je moč slišati tudi njihove nezemske speve, ali pa v njihovi družbi zaslediti togotne prijatelje (Philomachus pugnax), seleče se pobrežnike, ki zlate barjanske travnike obiščejo med potovanjem na gnezdišča v deželah daljnega severa.
Prav nenavadno mešana jata - pozorno oko lahko v njej poleg prib zapazi tudi nejevoljne togotnike, škorce in poljske vrabce.
Barje, naše preljubo barje, pa letos ni skoparilo niti z Mitjevimi ljubljenkami, zalimi zlatimi prosenkami (Pluvialis apricaria).
Njihove tenke perutnice, posute z zlatimi pegami, švistijo skozi rezki zrak ...
... njihovi nežni kljunci pa se delikatno odpirajo in v barjansko tišino izpevajo otožne, skorajda apokaliptične klice, utrgane iz njihovih drobnih prsi ...
Trudne počijejo na ozelenevajočem travniku, v katerem se še zibljejo rumene biljke v barvah njihovih umetelnih peres ...
Prosenke previdno sestankujejo pred poletom na daljna gnezdišča, premišljujejo in nad velikimi, plahimi očmi se izrisuje svetla proga skrbi.
Po gosto pegastem perju v obljubljajoče skopi barvi ekstenzivnih travišč na prosenke spominja tudi veliki škurh (Numenius arquata), ki se je s toplih sredozemskih plaž že vrnil na izginjajoče vlažne travnike Ljubljanskega barja, kjer bo še eno leglo puhastih piščet prisiljen prepustiti krvavim rezilom bogato subvencioniranega traktorja ...
Vrnili so se tudi prosniki, ki s svojo toplo barvo poživljajo suhe steblike in s svojo cvrčečo pesmijo poživlja ostanke tišine, ki ležijo nad razpokanimi njivami.
Obiskala nas je tudi povodenj, nežne poplave, ki so nasledile nekajdnevno deževje v začetku marca. Nastale plitve luže so radoma izkoristile seleče se race - na fotografiji kreheljci (Anas crecca) med bičevjem.
Marec je v naše kraje pritegnil tudi najslajše izmed račjih obiskovalk, namreč spomladanski val regelj (Spatula querquedula), ki so zimo preživele v mlakužah podsaharske Afrike.
Vesel samec reglje, fotografiran ravno med iztiskanjem bizarnega zvoka, ki mu je prislužil njegovo zveneče ime.
Manjkalo ni niti Mareca rac, kot sta žvižgavka in konopnica
Slavju pa se je pridružilo celo nekaj malega dolgorepih rac (Anas acuta) - desno zgoraj.
Rac pa nismo zapazili samo visoko v zraku, temveč tudi na površini usihajoče vode. Na sliki je udobna mešanica žvižgavk in konopnic, puščica pa razkriva tudi sila neobičajno obiskovalko ...
Kostanjevko (Aytha nyroca)! Gre za drugo opazovanje te ogrožene race na Ljubljanskem barju.
Par konopnic (Mareca strepera) razkriva svoja sijoče bela zrcala
Za konec pa še izpopolnjujoče heterogena jata, v kateri se prepletajo najlepše izmed barv - kreheljčevo jajčno rumeno podrepno perje, žvižgavkin sinje modri kljun, topla sivina regljinih pernatih bokov in globoki rdečerjavi sijaj kostanjevke.
Kako krasna je pomlad!
No comments:
Post a Comment