Birding Ljubljansko Barje: Gozdno-kraška pomlad

Dober večer! Tokratna objava naj prežene vaše misli od koronavirusa v zavetje prijetnih prizorov, ki se nemoteno odvijajo, medtem ko zapiramo muzeje, fakultete in meje.
Dober teden nazaj je bila slika pri nas popolnoma drugačna - govorimo o vremenu, da se razume. Bičal nas je dež in sneg, sonca pa praktično ni bilo moč uzreti. Kljub temu smo se štirje užitkarji, Matija, Luka, Jon in moja malenkost, podali na dolgo pot iz Ljubljane vse do visokih Sviščakov, kjer smo razsedlali jeklenega konjička in zagrizli v nekaj neznanih bregov z gorečo željo najti nove zaplate lepega gozda ter si tako utolažiti notranje nemire povezane s hitrim izginjanjem tovrstnih območij. Megla in močan veter nas nista ustavila vse do poznega popoldneva, ko smo se le odkobacali do avta in hitro zavili v okrepčevalnico Pri Matetu na čaj in slastne dobrote. Zaradi surovih razmer smo srečali bore malo živali - le jatica rumenoglavih kraljičkov Regulus regulus nas je pozdravila z neke smreke, sicer pa je bil gozd popolnoma mrtev. Pa je bil res? Večkrat med potjo smo prečkali sled pravega tihoprstneža, gospoda RISA Lynx lynx, ki si ravno te dni išče soprogo. Na enem mestu smo našli celo kraj njegovega markiranja - pošprican urin in nekaj malega dlake na smrečici. Možnosti, da bi tega postavneža srečali v živo sicer nismo niti približno imeli, so nam pa zato njegove sledi prikazale skrito gozdno življenje, ki ga tako malokrat začutimo.

Čudovita risja sled, vidi se njena značilna kroglasta mačja oblika in odsotnost krempljev.

Jon, gozdni postopač

Imeniten snega za sledenje - nizek in južen. Vanj se sledi odtisnejo kot v mavec!

Mikroskopija risje dlake, ki jo je za naš blog pripravil Matija

Gozd miruje

Lepi fantje v gmajni

Čudovite sušice ob poti, še kako potreben del vsakega gozda

Jon med grebenskim prečenjem

Morda le prehranjevalno duplo, a kdo bi vedel

Grčavo tihožitje

Snežnik se je zavil v gosto meglo, ki ga je ukleščila za cel dan in ni spustila k njemu niti kančka sonca.

Da bi se Luka pred bližnjim odhodom na Bavarsko še zadnjič naužil pomladi, smo jo v soboto spet popihali na jug, tokrat na Kras in v Škocjanski zatok. Nekoliko smo se zataknili na poljih pri Postojni, kjer so nas zaustavili krožeči žerjavi Grus grus, nagradila pa sta nas še dva planinska orla Aquila chrysaetos, ki sta jo mahala proti Javornikom. Naslednji postanek smo napravili v Ospu, ki so ga velike količine padavin nekoliko predrugačile - izpod velike stene je kipela smaragdna voda, ki je oglušujoče tekla tudi s stranskih sten in se zbirala v precejšen vodotok, viden že v vasi. Iz vasi sta bila vidna tudi že razburjena sokola selca Falco peregrinus, ki sta krožila ob steni, se spuščala v gnezdo in se kasneje celo parila. Tik nad Osapsko jamo je po previsu poskakoval skalni plezalček Tichodroma mauraria, ki ga očitno ni motila visoka koncentracija železnine v steni. To so tja postavili plezalci, ki so bili tudi sicer vseprisotni v stenah naokrog, lezli pa so celo naravnost proti vejam, na katerih sta se parila sokola selca.

Na koncu smo zavili še v Škocjanski zatok, kjer je bila situacija zelo umirjena. Vse redke selivke prejšnjega tedna so jo ob razjasnitvi hitro pobrisale, smo pa bili vseeno zelo veseli prvih regelj Anas querquedula in velikih škurhov Numenius arquata. Po kavici smo jo mahnili nazaj v Ljubljano, kjer je Matija praznoval svojih rosnih 21 let!