Birding Ljubljansko Barje: 7.

Kot ste bistroumneži morda že razbrali iz naslova smo v preteklem tednu parkrat poskakovali po Barju. Najprej me je moje predrago kolo v torek popeljalo do Iga, v petek so Matijo delno javna prevozna sredstva, delno pa tudi ne zapeljala v Notranje Gorice in nazaj, danes pa smo se v večjem številu zbrali že v prej omenjeni vasici, da z moderno tehnologijo (kot naprimer čoln) raziščemo obsežne zalite površine (v nadaljevanju: poplave).
Ne bom vas utrujal z torkovimi vrstami (omembe vrednega le 23 kreheljcev Anas crecca), z veseljem pa vam oznanjam, da so Barje že dosegle prve zmedene skupine prib Vanellus vanellus, ki so se odločile da testirajo vzdržljivost svoje stalne telesne temperature: 15 ptic 6.2. pri Igu in 30 ptic 9.2. na istem mestu.
Travniki med Notranjimi Goricami ter Bevkami tudi tokrat (kot po vsakem večjem deževju) gostijo deželni zbor molekul H₂O. Na teh poplavah se je v petek in danes gnetlo rac ter njim podobnih kreatur. A tokrat se te zmede nismo lotili po običajnem kopitu. Sploh ne! Naš skupinski štab je ugotovil, da si vendar lahko pomagamo s nekaterimi drugimi pripomočki in beseda je nanesla na čoln! Tako smo veselo napihnili raft in se pognali v valove. Hec, teh sploh ni bilo, pač pa smo se trudno prebijali skozi ozke prehode v mejicah (hihi). A še preden smo se vkrcali na to slavno barkačo nam je čast velela da z izumom, s katerim je svet obdaril Galileo Galilei (za tiste neuke zgodovine je to teleskop), pregledali neskončne mase ptic na vodi (še en hec - masa sploh ni bila neskončna). Med 102 sivima gosema Anser anser je svoje marogaste trebuhe poskušalo skriti 23 BELOČELIH GOSI Anser albifrons. Od rac smo med počitkom zasačili skupino 16 sivk Aythya ferina, ki se je bila na istem travniku zadrževala že včeraj, le da v družbi čopastih črnic Aythya fuligula. Poleg teh, smo v osamljeni beli piki daleč med drevesi prepoznali še eno potapljavko: ZVONCA Bucephala clangula (na podlagi opisa "bela pika" vam dopuščam, da o spolu ugibate sami).
Naš razburljiv čolnarski podvig so od časa do časa prekinile manjše in večje skupine rac, med katerimi smo iz neskončnih mas mlakaric Anas platyrhynchos uspeli izluščiti sem pa tja kakšnega kreheljca, 3 žvižgavke Anas penelope in 5 samcev žličaric Anas clypeata. Ko smo se izkrcali pri zelenih kravjekih in se ravno poskusili naužiti pogleda na večjo skupino rac, se je od nekje prikazal "en model na konju" in race so se v oblaku perja in jeze srborito dvignile in se nam poskrile za nepregledni grmovnat predel. A miru niso našle tudi tam, saj je očitno "en folk" na drugi strani vneto plašil skupino za skupino, ki je tja odložila svoje prenate riti. Šele v teh trenutkih razsvetljenstva (ki ga je hitro nadomestila romantika) smo uzrli mogočno jato 200+ kreheljcev, ki je do tedaj svojo pojavo spretno prikrivala. A kljub vsesplošni evforiji so v naše škornje z roko v roki z vodo začele vdirati molekule mraza (še en hec - to sploh ne obstaja). Tako se je veselje na naših obrazih spremenilo v drgetanje in kapitan je zaukazal vrnitev.
Med vnetim veslanjem proti avtu smo presenetili še nekaj ujed - skobca Accipiter nisus in sokola selca Falco peregrinus. Svoje ogromne telesne tvorbe je poskusilo našemu budnemu očesu prikriti nekaj skupin labodov grbcev Cygnus olor. Kot za češnjico na kupi (le kateri, morda kupi ledu v naših škornjih) se je pri avtu v jatico že omenjenih žličaric poskusila potuhniti duplinska kozarka Tadorna tadorna.
Če pa pokukamo še v svet nekoliko manjših ptic - Matija je uspel zabeležiti letošnjega prvega poljskega škrjanca Alauda arvensis, danes pa je ob cesti svojo vejo vneto dolbel samec malega detla Dendrocopus minor.