Birding Ljubljansko Barje: Lepote prvomajske Slovenije

Dober dan!

Kot ste morda opazili, so prvomajski prazniki že davno pretekli, besede o njih pa na blogu malodane ni bilo! Sevede to ne pomeni, da nas je deževlje prizemljilo, najsi se je še tako potrudilo! Obiskali smo pisane haloze, podravsko polje, pohorsko gmajno, cerkniško polje in sevede preljubo slovensko Istro. Istro, Istro, Istro! Spričo razdrobljenosti naših opazovanj smo ocenili, da bo najjasneje, če basen prvomajskih praznikov pripovemo z obogateno obslično besedo!

Matija in Julijana sta obiskala strmine pisanih Haloz, ki s strahovitim naklonom svojim prebivalcem povzročajo kopico preglavic - od nedostopnosti vode, poskrite v globokih dolinah, ki so jo bili prebivalci v veliki meri nadomestili z rujnim vinom, pa vse do zapletov z opotekajočimi se ravninskimi kravami, ki se brez postopnega uvajanja na pisanih pobočjih zlepa ne utegnejo obdržati.

Stara kmečka hiša, dom prijetne, strmin vajene gospe, ki je občudujočim obiskovalcem ponudila vpogled v raznolikost rastlinja na travnikih, ki jih povsem sama ročno pokosi le enkrat na leto.

Navadna kukavica (Anacamptis morio), ki je izmed orhidej na haloških travnikih najpogostejša. Na zgornji sliki je zapaziti osebek z inhibiranim genom za sintezo antocianina, ki je posledično malenkost bledičnejši.

Na ekstenzivnih travnikih se svetlika tudi osir, ki se skuša prikriti med različnimi sličnoimenskimi samoniklimi orhidejami, na primer med še cvetočimi primerki...

... osjelikega mačjega ušesa (Ophrys sphegodes), ki radostno buhti na domala vsakršni izmed številnih strmin ...

... v dobri družbi čmrljelikih mačjih ušes (Ophrys holosericea), ki svoje mesnate medene ustne razpirajo v jutranji rosi.

Haloške steze, ki ponujajo spomin na bogato kulturno krajino, ki je do nedavnega bogatila bistveno večji del slovenskega ozemlja, zdaj pa jo je pod seboj neusmiljeno potlačila intenzifikacija kmetijstva.

Pot je Matijo in Julijano kmalu ponesla na nižje ležeče Dravsko polje, kjer je bilo zapaziti prešerne odmrle ribe, v danem primeru tolstolobika (Hypophthalmichtys sp.), ki svoja groteskno dorzalno nameščena usta zadovoljno razpira v sončen dan.

Po polojih Ptujskega jezera je bilo moč opazovati črnoglave (Ichtyaetus melanocephalus) in seveda rečne galebe (Croicocephalus ridibundus), ki brez predaha kriče in izmenoma posedajo po jajcih, odloženih na umetne otoke, nadomestke davno izgubljenih dravskih prodišč.

Mentulj

Na razburkani gladini jezera se je utegnil pozibati tudi svatovsko obarvan rjavovrati ponirek (Podiceps grisegena); prijeten in ne povsem običajen obiskovalec v pomladnih dneh.

Vrh dneva je seveda predstavljal žegenj konj IN traktorjev v Župečji vasi, kjer nas je utegnil nagovoriti sicer izredno zaposleni župan Kidričevega, nekateri obiskovalci pa so se tudi zavrteli ob zvonkih melodijah harmonike ansambla Izvirni muzikantje (hihi). Ogled tega dogodka, ki na vse pretege lovi popolno ravnotežje med sakralnim in prostaškim, priporočamo prav vsem.

Pod večer sta Matija in Julijana obiskala tudi ovršje Pohorja, kjer sta v begu pred razjarjenimi pujsi (bistveno preveč sta se namreč približala drobnim progastim prašičkom, ki so neorganizirano bezljali po gozdu) naletela na malega skovika (Glaucidium passerinum), ki ga je brezmejno zmotilo njuno požvižgavanje, he he.

Neskončna ljubkost te drobne ptice nas vedno znova preseneti.

Ko so se Luka, Jonzelj in Ema prikotalili z gora dol, jih je Matija zelo lepo sprejel v svoj avtek in odpeljali so se proti morju. Za posteljo so si izbrali rob travnika na kraškem robu, v neposredni bližini bogatih rastišč orhidej. Vse je gnala želja, da bi že s čelnimi svetilkami poiskali kakšno rožico, pa so raje zgodaj zjutraj krivih nožic in nasmejanih ust od enega ušesa do drugega v prav hecni koloni previdno stopicali po bajnih travnikih od enega žlebastega mačjega ušesa Ophrys sulcata do drugega. Žlebila so se v pisani družbi navadnih kukavic Anacamptis morio, trizobih kukavic Neotinea tridentata, metuljastih kukavic Anacamptis papilonacea in pikastocetnih kukavic (Neottinea ustulata) .

Žlebastih mačjih ušes se je na traviku trlo, iz česar je Jon je že v tistem momentu deduktivno sklenil, da je letos zelo dobro leto za orhidejce. To smo si seveda zamerkali!

Pri moji špehovki, kakšen lep pušeljc!

Metuljasta kukavica Orchis papilonacea je ena izmed najredkejših na slovenskem. Tokrat smo našli kar šest raztresenih malih rastišč te krasne cvetice, kar nas je razvedrilo do neba.

Mentulj 2

Velikanski primerek metuljaste kukavice na zaraščajočem travniku, verjetno je visoko zrasla v iskanju sončnih žarkov.

Srečkoti, blaženi od preštevilnih ogroženih rastlin, ki jih okrožajo.

Majhnocvetno čmrljeliko mačje uho Ophrys holosericea subsp. tetraloniae je zelo zgodaj pokukalo na plano ...

... skupaj s sicer navadno pozneje cvetečimi ralovci Serapias vomeracea. Prvi že strašijo naokrog in s svojimi obscenimi cvetovi zijajo v pomladne dni.

Krasan možicelj vabi vse ljudstvo v svoj objem (O. tetraloniae)

Škrlatnordeča kukavica (Orchis purpurea), ki je naaajbolj mesnata med vsemi orhidejami.

Jonova perdica (levo) in Matijeva škratja pojava (desno) -luušn

Trizoba kukavica (N. tridentata), ki je brez pigmenta skorajda postavnejša od svojih sestra.

Ljubka pikastocvetna (N. ustulata), ki jih je v združbah predvsem navadnih kukavic najti precej malo, a so zato še toliko bolj sijajne.

Veseli tek krivonogih Matije in Jona

uf, uf, le kaj se prikriva v bohotnem rastišču ilirskih perunik (Iris illyrica)?

Buhteči sveti ilirske perunike (I. illyrica), tokret bolj od blizu in brez motečih faktorjev.

Izrazito mediteranska združba metuljastih in škrlatnordečih kukavic.

Bajno!!!

Matija, ki od sile vesoljsko izteguje svoj žgoljavi vrat izpod dežnika.

Ljubki špargeljčki navadne splavke (Limodorum abortivum), ki pa pod kraškim robom še niso zadobili dovolj gliv za popoln razcvet (napisali bi - dovolj sonca - a kot vemo, je zanj tej mikorizni vrsti kaj malo mar!)

ovršja istrskih splavk, ki so se ŽE potrudile in vzcvetele, so na fotografiji prav nemarno odščipnjena; morda je po njih zaradi specifičnih efektov, ki so tej od gliv odvisni rastlini pridale tudi njeno ime, posegla kakšna mlada gospa ...

Prva rahlocvetna kukavica (Anacamptis laxiflora) ozaljšana z dežnimi kapljicami. Njene elegance in živih barv ne prekosi nihče! Na naše veliko veselje so se uspele ohraniti na rastišču, ki so ga leto poprej razdejali pujsi v iskanju njihovih hranljivih gomoljev.

Muholiko mačje uho (Ophrys insectifera) se brezsramno nastavlja vsem insektom, ki si ga vsak dan znova želijo si ga, veš.

Zanimivo, da insekti nasedajo na takšnole strašilo.

Ne sej je luškan. Omeniti velja, da nasedajo v prvi vrsti na svoje lastne feromone, s katerimi jih ta prebrisana roža ogoljufa in prepriča v kopulacijo, ki pa prepričanju insektov navkljub pripomore le k razširjanju rastlinskega peloda.

Emina umetniška slika čeladaste kukavice (Orchis militaris) in osjelikega mačjega ušesa (Ophrys sphegodes) v ozadju. Slednji so imeli le še najvišje cvetke cvetoče, po steblu nizdol pa so klavrno viseli že prevečkrat sparjeni siromaki.

Hribski škrjančki (Lullula arborea) žvrgolijo po slovenski Istri, srce božajoč zvok in pogled.

Še en prijazen pogled - divja grlica (Streptopelia turtur), sedi na žici in prešerno prepeva. Ta sicer zaenkrat še relativno pogosta ptica je ena izmed najhitreje upadajočih prebivalk evropske kulturne krajine.

Ena najredkejših slovenskih orhidej je opičja kukavica (Orchis simia). Na ljubkih, a žal vedno bolj zaraščenih terasah, ki se stopničasto dvigajo nad dolino reke Rokave smo našli kar dvajset cvetočih primerkov, kar je desetkrat več kot lansko leto na istem rastišču! Nadvse zanimivo - na tem mestu bi zopet poudarili, kako doolgo nazaj je naš Jon že dosegel deduktivni sklep o kvaliteti letošnjega leta...

Ime je orhideja dobila po navihani medeni ustni, a to verjetno ne potrebuje poglobljene entomološke razlage.

Na tej sliki lahko zapazite eno izmed opičjih kukavic, ki jo Matija ravno lovi v objektiv. Reva je težko zapazljiva, saj jo neustavljivo preraščata bujna trava in mlado grmovlje - to je posledica zaraščanja nekdanjih kmetijskih površin, od katerih so ljudje dvignili roke, ker je teren neugoden za strojno obdelavo. Srčno upamo, da se bo našla kakšna dobra duša in jeseni pokosila terasico. Drugače to z veseljem storimo mi.

Mentulj 3

Kvajzdej dušce

Na bolj apnenih travniki smo naleteli tudi na bohotne avtohtone primerke gorskih narcisov (Narcissus exertus), ki so marsikomu bolj poznani po svojih hibridnih sorodnikih, razsejanih po vrtovih in parkih.

Še en apneno-travniški prijatelj, ki pa je v Primorju že davno odcvetel, je gorski kosmatinec (Pulsatilla montana), ki smo ga med odcvetanjem nekaj dni poprej zasačili na bistveno višje ležeči Volovji rebri.

Še nekoliko podrobnejši pogled v notranjost velikanskega, globoko vijoličnega cveta gorskega kosmatinca, ki prikimava zahajajočemu soncu.

Ob prestavitvi fokusa v višje lege jugozdahodne Slovenije velja omeniti še (na fotografiji tragično povoženega) nočnega metulja - belega T (Aglia tau), ki se okrog prvomajskih praznikov v velikem številu smuka po dinarskih gozdovih. Te je še pred izletom v slovensko Istro obiskal Matija:

Po vrhovih starih jelk, starost dinarskih gozdov, se smukajo tudi mnogoteri rdečeglavi kraljički (Regulus igincapilla), ki jih je spričo njihove nervoze sila težko ujeti v objektiv.

Na vrhovih starih jelk jim družbujejo tudi jelova omela (Viscum abietis), ki v njihova prevodna tkiva brezsramno zabadajo svoje žejne prste in se bohotijo takorekoč na zeleni veji.

veverica 1

veverica 2

veverica 3

veverica 4 ...

Po pričakovanjih je že tolikokrat omenjena bogata letina žira v letu 2018 rezultirala v nadpovprečnih gostotah malih sesalcev, denimo veveric (Sciurus vulgaris). Nedolžen pohodnik lahko v letošnjem letu na manj kot uro trajajočem pohodu skozi gozd naleti na prek 15 predstavnikov tega pravzaprav ljubkega malega sesalca, ki ga je bilo v preteklih letih sicer srečati redno, a še zdaleč ne v tako glomaznem številu. Podobno se godi tudi z drugimi malimi sesalci, na primer z gozdno voluharico (Clethrionomys glareolus), števila polhov pa na srečo še nismo utegnili oceniti.

Nekoliko prikrita gozdna voluharica (C. glareolus)

Pogled na prostrano šumo, kot vemo, polno malih sesalcev. Omeniti velja še kobacavega jazbeca (Meles meles), ki je v temni noči obedoval na gozdni cesti, in seveda veliiiko družino divjih svinj (Sus scorfa). Te so Matijo iznenadile pri belem dnevu, ko so družnoma poskakale na makedamsko cesto in od njega zahtevale, da sunkovito zabremza. Cesto je v galopu najprej prečila ena velika mama pujs, ki ji je sledilo 11 drobencljajočih malih progastih pujskov in za njimi še ena velika mama pujs. Nenavsezadnje je čez cesto kot švignil še izgubljen pujsek, ki je bil izmed vseh naajmanjši in najbolj zaostal. Le upamo lahko, da se je velika, od žira prehranjena družina na drugi strani ceste ponovno sestala in nemoteno nadaljevala svojo pot.

Vesele bukvice so že vse ozelenele!

Ljubka taščica (Erithacus rubecula)

Agitirani krokar (Corvus corax) se je zgražal nad Matijevo prisotnostv gozdu, saj je na visoki jelki tik nad cesto v velikanskem gnezdu čepela njegova ženica in inkubirala prgišče jajc, iz katerega se bo izlegel nov rod teh prebrisanih ptic. Tu velja omeniti še eno relativno zanimivo gozdno prigodo - med opazovanjem vranjega direndaja se je na nebo namreč prikradel zgrbančeni beloglavi jastreb (Gyps fulvus), ki je nad nepreglednimi gozdovi oprezal za morebitno mrhovino, nato pa je na svojih krivih krilih odjadral naprej proti severu. Zaradi zaskrbljujoče nesposobnosti opazovalca ta sicer krasen prizor ni bil uspešno dokumentiran khem.

Matija se je tik pred izletom v gozd malce pomudil še na Cerkniškem jezeru, kjer so se bohotili veliki poletni zvončki (Leucojum aestivum) ...

... Par črnih štorkelj (Ciconia nigra) ...

... in poseben obiskovalec iz južneje ležečih sredozemskih območij, rjavoglavi srakoper (Lanius senator), ki je svojo kostanjevo rjavo glavo nastavljal dopoldanskemu soncu.

Vrnimo se na Primorsko: poprej omenjena družba (Matija, Luka, Jon, Ema in nenačrtovano pridruženi nadebudni mladinec Maks) je po celodnevnem užitkarjenju na prekrasnih traviščih slovenske Istre za hipec obiskala še obalno nižavje in se sprehodila po Sečoveljskih solinah. Tam so jih pričakale raznorazne seleče se ptice in ogoljufani vstopninar. Zapaziti je bilo vznemirjene gnezdilke - malo čigro (Sternula albifrons), sabljarko (Avocetta curvirostra), polojnike (Himantopus himantopus) in beločele deževnike (Charadrius alexandrius), poleg njih pa severnjaške selivke, ki so jo cvirnale proti taleči se Sibiriji, denimo komatne deževnike (Charadrius hiaticula), premnoge spremenljive (Calidris alpina), male (Calidris minuta), temminckove (Calidris temminckii) in enega srpokljunega prodnika (Calidris ferruginea). Poleg vseh teh so k direndaju prispevale še po drevju posedajoče čopaste čaplje (Ardeola ralloides) in čebelarji (Merops apiaster).

Graciozne male čigre (S. albifrons) kot beli angelci drsijo nad slanimi bazeni in vrtoglavo strmoglavljajo v plitvo vodo.

Tako imenovani straight comparison - mali in komatni deževnik.

Direndaj delajoča čopasta čaplja (Ardeola ralloides)

Sršenar (Pernis apivorus), jasno usmerjen na severovzhod.

Nadvse uboga digiskopija sicer prekrasnega srpokljunega prodnika (Calidris ferruginea) - zadaj.

Na nasipu v solinah nas je poleg škrlatno rdeče in (presenetljivo) opičje kukavice razvedril tudi pogled na bizarni okroglolistni podraščec (Aristolochia rotunda).