Wednesday, 7 April 2021

Pomladna Štajerska

Lepo pozdravljeni!

Tik preden nas je zajel tretji lockdown, smo se Matija, Julijana, Jon, Luka in moja malenkost potikali po Štajerskem. Navsezgodaj smo se prebudili v idilični haloški hiški, se spakirali v avto ter se preko najrazličnejših bregov ter zakotij začeli zložno pomikati proti Dravskemu polju. Naš cilj je bil kajpada zadrževalnik Medvedce, slovensko ornitološko svetišče, a pred njim nas je čakal še pomemben opravek: v bližini Zgornje Pristave je bil uki Matija jeseni ocenil manjši jelšev grez kot zelo plavčkom Rana arvalis priljuden, in ker smo se znašli v sredi njihovega paritvenega obdobja, smo ga v jutranjem mraku veselo obiskali. Čim smo odprli vrata, nas je Matija opozoril na zamolklo golčanje, še najbolj podobno neki oddaljeni avtocesti, ki pa je prihajalo naravnost iz mlakuž pod jelšami in v katerem smo prepoznali prav plavčke. Užitkarsko smo si do vode prinesli teleskop in si razvnete žabe prav spretno ogledali. Samci so modro barvo že izgubili, a še vedno se je sem ter tja v temni rjavi mlaki zasvetlikalo modro grlo. Samo gladino vode je mrest pokrival v tako veliki meri, da so se žabe naskakovale in preganjale le še v lastnih zigotah, blastulah in gastrulah. 


Jutranji žabji razvrat je v temačni kulisi ovekovečil Jon, ki pa se je po gozdnem pobočju do mlakuže prav stežka prebil - intenzivna turna smuka (predstavljena v predprejšnji objavi) ga je namreč (spet) spravila na bergle.

Ko smo naposled prispeli na Medvedce, smo le za las ušli plohi, ki se nam je nato še nekajkrat grozeče približala s Pohorja. Zgodnje-spomladansko vzdušje so risali na mačicah pojoč prosnik Saxicola rubicola, sumničav ribji orel Pandion haliaetus in omamno dišeč črni trn Prunus spinosa. Iz kanala pred nasipom se je zaslišalo grgotanje regelj Spatula querquedula, prestrašeno pa sta iz njega zleteli ogroženi kostanjevki Aythya nyroca. Po nekaj časa pomenkovanja na nasipu in obrekovanja mrtvega tolstolobika Hypophthalmichthys sp., smo zagledali še en značilen medveški pojav - Dejana. Ta nam je meni nič, tebi tič sredi zadrževalnika pričaral par zlatouhih ponirkov Podicpes auritus, izmed katerih se je en še ponašal s snežno belim zimskim licem, drugi pa se je že golil v temnejše poletno perje in je bil zato prav neizrazit. Edinole konica njegovega kljuna se je belo bleščala v turobni svetlobi, kar je čudovito potrjevalo ta hecen znak, "often visible at considerable range" (kot so ga opisali v Collinsu). Na njivi nas je nenehno vznemirjala vedno večja jata togotnikov Calidris pugnax - ta je na koncu štela že dobrih 60 ptic - glasno pa jo je vsake toliko ozmerjal osamljen mali škurh Numenius phaeopus, ki si je po medveških njivah zastonj iskal družbe. 


Prosnik nam je vrh mehkih mačic zapel dobrodošlico na nasipu. 


Za stimulacijo našega olfaktornega epitela je dobrodušno poskrbel cvetoč črni trn. 


Jutranji uliman ribji orel si obeta mastnega tolstolobika, ki pa ga brez utrujajočega pikiranja v vodo ne bo uplenil. 


Poskusil je enkrat, nato pa zavohal tujerodni smrad mrtvih tolstolobikov na nasipu in si rekel "Fuj, tega ne bom jedel."


Par regelj je priletel in svojo ventralno polovico namočil v vodo tik pred nami, ter nam tako omogočil pobližnje občudovanje njunega svatovskega perja. 


Tudi lunji se že selijo, kar nam je dalo vedeti nekaj zelo usmerjeno gibajočih se samcev rjavih lunjev Circus aeruginosus. 


Kot zanimivost sta izstopala zlatouha ponirka (na sliki je le osebek v zimskem perju), ki pa sta svoje potapljajoče vragolije uganjala sredi zadrževalnika ter bila tako predaleč tudi za dodatne zoome naših fotoaparatov. Nekaj kršavih slik nam je vseeno uspelo iztisniti skozi okularje teleskopa. 


Tudi pri malem škurhu smo se poslužili digiskopije, saj se je njegova rjava obarvanost na slikah s fotoaparatom vse preveč zlila z monotono njivo. 


Iz trsja nas je ves čas tiho opazoval pisan samec trstnega strnada Emberiza schoeniclus. 

Z Dejanom smo še kakšno rekli in se tradicionalno sprehodili do betonskega nasipa, zdaj vestno zaščitenega z železno ograjo, financirano iz evropskih sredstev (odlično izkoriščen denar, bravo). Tam smo pojedli malico ter odrinili proti avtom, ves čas pregledujoč njive za belo silhueto stepskega lunja, štajerskega znanilca pomladi. Žal nas ni razveselil, smo se pa poveselili ob veliki jati kmečkih lastovk Hirundo rustica, ki so prepevale nad vodo. Dejan je svojo pot nadaljeval v gozdiček za Streliščem, kjer je želel izvohati kozačo, mi pa smo se zategnili do Šikol in po ovinkih čez njive naposled prilezli do Podove in nato Račkih ribnikov. Tjakaj nas je napotil dobri Jure (res hvala!), ki že večji del zime budno spremlja tamkajšnjo situacijo in je med drugim odkril manjši agregat prezimujočih PUKLEŽEV Lymnocryptes minimus. Ti so, kot jim moto njihove vrste striktno narekuje, izjemno mutavni in ob kontaktu s človekom zgolj otrpnejo, kar se da ob pozornem spremljanju brežin izkoristiti za neverjetne fotografije in bližnje opazovanje. Ob natančnih Juretovih navodilih smo tudi sami tik ob bregu zasačili dva pukleža ter ju slabo uro oblegali s fotoaparati. Pridružil se nam je še Dejan s 400tko, ki se je najbrž obnesla še dosti boljše kot naši trotli. 


Začetni pogled...




(by Jon)



No crop!



Jon užitkari. 

Pukleži še zdaleč niso bili edina fina stvar na Račkih ribnikih - ti so bili delno spraznjeni in na polojih so se hranile kozice Gallinago gallinago, mali deževniki Charadrius dubius in en togotnik. Na vodi se je zibalo ogromno Anas, Spatula in Mareca rac, tudi dolgorepe A. acuta, ki smo jih na Medvedcah pogrešali. Žurko so imeli na velikem ribniku še rečni galebi Chroicocephalus ridibundus, kar je po Dejanovem ekspertnem mnenju dokaj redko. 
Skoraj še bolj živ pa je bil okoliški gozd, iz katerega je donelo bobnanje črne žolne Dryocopus martius in cviljenje malega detla Dryobates minor, vsake toliko pa se je nad njim prikazal par črnih škarnikov Milvus migrans. V njegovem obrobju je nekajkrat zapel severni kovaček Phylloscopus trochilus, kar pa ni ušlo Matijevemu ostremu ušesu in presenetljivo lepo smo si lahko v mačicah ogledali tega svetlonogega lepotca, ki bi si po ustreznem slovenskem prevodu pravzaprav zaslužil ime "vrbja listnica". 


Polovica para črnih škarnikov, ki jima je čudoviti gozd zraven nabito polnih ribnikov pisan na kožo.


Naš sleherni gib je spremljal zatežen par labodov Cygnus olor ter nas zvočno opozoril na vsako njima motečo potezo. 


Seveda so bili tudi na Račah številne reglje, za katere je te dni perspektivna še tako obskurna vodna površina. 


Sveže prispele reglje so v pomladanskih dneh tako prevzele naš fokus in komaj smo opazili nekaj čudovitih kreheljcev Anas crecca, ki so se hranili nedaleč od brega. 


Kostanjevk je bilo na Račkih ribnikih malo več kot na Medvedcah, plahe kot so, pa so si za počitek izbrale sredino Velikega ribnika in bile prav sitno oddaljene od naših zvedavih oči. 


Kozice, sestrične pukležev, smo si od daleč ogledovali s teleskopom ter jih v afektu takoj označili za grše od njihovega sorodnika, ki nam je med tem ležal skorajda med nogami. A tudi one so ŽE zelo lepe. 


Pojoč severni kovaček v vrbovih mačicah - idila. Njegov subtilni izraz na obrazu razkriva nekatere značilnosti, ki ga ločijo od vrbjega kovačka: močno nadočesno progo, rumenkasto polt ter svetlo liso na licu. 


Popoln gozd onkraj ribnikov je poln jelševih sušic, torej kot nalašč za detle. V tem gozdiču prav res srečamo vse slovenske vrste, seveda z izjemno redkega sirijskega detla in naših ljubljencev, zahtevnih gozdnih specialistov. 


Kakšen hrbet!! Morda je pa res lepši od kozice...


Čim prijetneje preživite lockdown, ki vam ga bo kmalu še dodatno popestrilo zanimivo poročilo z Barja!

Lp, Mitja







Monday, 5 April 2021

Na iskrih krilih pomladi

Prav morda na negostoljubnih grebenih zobatih gora še poležavajo debele gmote snega in prav morda si iz njih belega prediva belka, zapečkarica, spleta debeli zimski plašč, a prav malo je za to mar popotnicam, pticam selivkam. Toplo sonce jih vabi, mežiklja jim s postane gladine egipčanskih mlakuž, ki jih prestopaje kalijo že ves dolgi zimski čas, in vse pogosteje jim uhajajo kratke misli v severne kraje. Skozi puhasto perje kot da se jim prebija v žejna ušesa zven curljanja prvih kapelj, ki klokotaje zapuščajo sneženi premaz in umivajo pod njim skrito zemljo, selečih se ptic rodno grud, po kateri vso zimo brez prestanka hrepene. Norost vstaja v njih, blaznost, velike otožne oči se jim obračajo divje v nebo in v prsih jim utriplje popotna slast, severni veter jim mrši perje in privzdiguje poti željne perutnice. Nemir jih utrže naposled od smrdljivih prezimnih mlakuž in bliskovito polete na krilih svobode, kakršne okus poznajo le ptice, domačim krajem, ugašajoči zimi naproti ...


Samo poglejte si popotno ptico, kako se trdi zimi v posmeh izprehaja na ozkih perutnicah po gorskih vrhovih, brusi jih ob ostrih grebenih, da jo hitreje popeljejo na dolgo pot.


Dolge kite velikih ptic drsijo prek čistega neba in rišejo vanj sijajne slike, obljube o prelepih krajih, ki ležijo selivkam na poti. Krasijo pusto nebo kot krasijo v prezimnih deželah dragi kamni vratove bogatih gospa.


Na vihru meseca marca privrše prvi med selivkami v naše kraje žerjavi Grus grus. Z velikimi sivimi perutmi udrihajo po svodu še pravkar zimskega neba.


Njihovi strastni kriki razkoljejo gluho nebo in budijo spečo pokrajino pod seboj. Tisočere jate se pridružujejo grlenemu zboru in tedne ne potihne njihova pesem.


Vrtinčijo se po prazni modrini kakor privid južnih vetrov in nosijo od Španije puščave s seboj srago pomladi. Koder polete, jim odganjajo cvetlice na čast.


Tu in tam se odlomi od židane jate, ki plove kakor nebesna ladja čez nas, skupina trudnih in oslabelih ptic. Potonejo z višine v usedline minevajoče zime, ki še duši tla pod njihovo nebno cesto, in počijejo. Zobajoč uborno pičo zimskih travnikov sršijo svoje razkošno operjene repe in zmajujejo z lepimi glavami na svojih tenkih vratovih. Bleda breza se sloči osuplo nad njihovo lepoto.


Začudeno jih opazuje okostenela pokrajina in zale ptice jo živo kljujejo, kot bi hotele iz nje izvabiti oddaljen spomin in jo spodbosti v razcvet. Zimske ptice drsijo mimo njih in se začudeno ozirajo preko pernatih ram - pepelasti lunj Circus cyaneus je bil v dolgem mrazu že davno pozabil, da se bo pomlad sploh kdaj vrnila.


Lepi žerjavi so ga zdramili, v njegovih  bistrih očeh so prižgali nemirno luč in koncem marca je odšel.


Tišino prično z budečega se neba v prvih marčevskih dneh izpirati tudi rezki udarci perutnic naših prijateljic, prib Vanellus vanellus in šum lesketavega perja škorčjih Sturnus vulgaris jat. Paša za trudna ušesa in nemir za naša neučakana srca, ki ob takšnih jatah vse prerada trepečejo v iskanju imenitnih spomladanskih obiskovalk ...


... žejna so namreč v domačnih oblinah topih pribjih peroti uzreti sibirske ostrine, zlatih bodal, na katerih dirjajo nad Barjem iskre gostje. Z njimi režejo v postani zrak nevidne razpoke in skoznje zaveje ob žalostnih klicih od juga pomlad.


Zlate prosenke Pluvialis apricaria drsijo skupaj s pribami in škorci po marčevskem nebu in pričarajo pod zaskrbljene oblake najlepšo izmed mešanih jat.


Grozeče nevihte, ki se kobalijo z belih gora, tiščijo poti željne ptice ob vlažna barjanska tla.


Kristaleči dež, ki se siplje iz obraza mrkega neba, biča z ledenimi udarci brstečo pokrajino in izbija iz kalečih rastlin tope misli o razcvetu, le prosenka vzravnano prenaša njegove udarce in zre z velikim otožnim očesom odločno v dolgo pot pred seboj.


Lepo glavo zasuče, ozre se prek z zlatimi kapljami posutega hrbta v sončev zaton in porogljivo privzdigne bledo obrv, mi pa se kobalimo smeje po rumeni travi in zaljubljeno obračamo vanjo svoje oči. Kako radi jo imamo!


Zjutraj sončen dan ljubeče pogladi nje zlato perje, nazoblje se s prijateljicami barjanskih sadov ...


... in kmalu odlete na otožnih vzdihljajih gnezdiščem naproti. 


Kot da bi bili popadali z njihovih pernatih hrbtov z nežnim zvenom na mrtva tla zlati cekini in vzklili v življenje, pustijo za seboj topel pomladni dan, v prelepe barve odet. Srečno pot, prijateljice!


Na zlato pašo izmitih travnikov prileti iz mlakužnih morskih obal še ena ptica. Tudi njo je bila od morja odtegnila strast, iskreč spomin izpred mnogih let, svetal spomin na mehke in prijazne travnike, na gostoljubni objem Ljubljanskega barja. Veliki škurh Numenius arquata se je tudi letos vrnil zaman. Ima nas, da bi ga napodili, lučali bi težko kamenje za njim, zakaj vemo, da preži nanj v mehkem bilju zla in strahotna usoda.


Brez števila dni je že zapravil tod in brez števila mladičev je pognal v gotovo smrt, zakaj hrani ga prazen spomin, misel na čas, ko si je bil sam izkljul pot iz pegastega jajca in stopil prvič na prijazno Barje, vse drugačno od današnjega, brez pustih njiv, brez težkih traktorskih koles. Napodili bi ga, zakaj težko nam bo strpeti še eno steptano gnezdo, težko strpeti še eno zmedeno solzo v njegovih očeh. A kaj, ko bi s tem ne pomogli nikomur, le njemu bi počilo staro srce. Zanj ni prostora ne tod ne drugod.


Tudi pribe Vanellus vanellus, trape, bi mar odletele s prosenkami drugam ... "Pamet v roke," voščimo naščeperjeni dami, "napravi si letos gnezdece raje na travniku!"


Pribe nanosijo veselja v barjansko pomlad. Prepevajo nezemske pesmi, podijo zgrbljene vrane in ugvantani snubci uganjajo vrtoglave norčije. Njihov lesket je prva roža, ki vzcvete na razmočenih tleh.


Kaj kmalu nasledijo vijolično-zeleni blišč pribjih peres vse manj razposajeni cvetovi nekega bukovca Fagales, namreč zdrizasto klasje črne jelše Alnus glutinosa, najvlagoljubnejše izmed drevesnih vrst.


Med razcvelimi jelšami debelo zamuja starec, širokopleči nižinski dob Quercus robur, ki jim dobrodušno pomaga tvoriti poplavni  gozdni sestoj.


V njem prebiva pivka Picus canus, ki so jo sončni žarki razposadili, da je opustila svojo pivkajočo nrav in namesto tega nerodno zabobnala.


Tu se je za bobnanjem zaskrbljeno ozrl plavček Cyanistes caeruleus - je pivka zanj pustila kakšno udobno dupelce, da si v njem napravi poletni domek? ...


... tam pa je ostrmel v jelšinem vrhu neznatni prišlek, prvi vrbji kovaček Phylloscopus collybita.


Od toplega juga so prispeli s sončnimi dnevi tudi prosniki Saxicola rubicola in ko druge ptice še molče, polni vsak kotiček Ljubljanskega barja njihova pisana pesem. Posedajo po steblikovju in cvrkučejo, kot bi bili hoteli z jarko pesmijo prebuditi zaspano popje, da odžene v zeleno pomlad.


Samo poglejte ga, falota, kako neučakano ziblje voljno vrbovo šibo in prigovarja zaspanim mačicam v razcvet.


Kaj kmalu so mu vrbe ugodile in previdno iztegnile iz kosmatega zavetja rumene prste, vse lepke od sladkega medu. Omamljene so posedle čebele po mačicah kot po mehkih naslanjačih in v prvi pomladni pripeki so dremavo srkale poživljajoči slad. 

Brenčanje je napolnilo mejice in vedeli smo, da je pomlad.





Lep pozdrav!

Matija