Zadnjo objavo smo končali ujeti med pajčevine vlažnih travnikov, koder nas je križem-kražem obdajala nepretrgana monotona koščeva viža. Zato bomo tokratnjo začeli v nekoliko drugačnem, a podobnem ambientu - visoko na alpskih pobočjih Krnčice. Ravno boter kosec je ta, ki povezuje dve tako različni področji raznolike Sloveniji. Letos je namreč eno izmed let, ko se zanj preišče nekoliko več lokacij, med njimi tudi travnate strmine, ki se vratolomno vzpnejo iznad Drežniških Raven proti samim vrhovom Julijcev. Neznansko veseli smo bili, ko smo na njih sredi noči prav zares zaslišali petje dveh koscev, ki sta predirno krakala v temna ostenja mogočnih skalnih gmot.
Kosca, kot se spodobi, nismo fotografirali, kajti pel je v eni izmed redkih zaplat malin, neviden za naše motne zaspane oči. So nam pa taiste oči nekoliko bolje služile naslednjega dne, ko so med gostim rastjem sprično rezkega oglašanja zasačile bambija. Seveda smo ga v širokem krogu zaobšli, radovednim fotoaparatom pa se ni mogel izogniti. Njegova luškanost naj bo zatorej poplačilo za pomanjkanje kosca, katerega ste se tako ali tako nagledali že v pretekli "tematski" objavi.
Še zdaleč pa kosci in mutavni bambiji niso edina bitja, ki so si dom poiskala na teh nebeških tratah. Pa spoznajmo nekaj njihovih prebivalcev, izmed katerih jih bomo nekaj zaman iskali v drugih koncih države:
Najprej si seveda oglejmo to čudo od habitata, tako edinstveno in občutljivo na bliskovito zaraščanje.
Na samem vrhu sončnega in razglednega grebena najdemo med številnimi kavernami tudi drugačne rove, te od svizcev Marmotta marmotta.
Dotični svizec se je vedel nekoliko nenavadno, zato ga Jon sprašuje, marmotta cigaret.
Razgleden, a zračen greben, ki si ga je svizec bržkone izbral za oprezen počitek in ne za zvijanje cigarete.
Greben se vzpne pravzaprav tako visoko, da poseže v območja čisto pravih gorskih specialistov. S skal odmeva močno prepevanje in jezenje planinske pevke Prunella collaris. Tejle je vetrič prav hudomušno privzdignil ovratnik.
Repaljščice, kraljice nižinskih travnikov, so na skalnatih travnikih zamenjali njihovi bližnji sorodniki - kupčarji Oenanthe oenanthe. Ti žgolijo z napevom, ki nevajeno uho (torej naše uho) prav rad spomni na njegovo dolinsko prijateljico.
Okrog devetih je na sedlo prispela ekipa popisovalcev kosca: Luka, Oskar in Maj, ki so pogumno prenočili kar vrh grebena pred vhodom v kaverno. Njihov neizmeren trud iskanja prenočišča ob treh zjutraj je gotovo poplačal izjemen razgled, v katerega so se prebudili nekaj kratkih uric kasneje.
Ko začnemo počasi izgubljati na nadmorski višini in si med travnimi bilkami pot na plano utre sem ter tja kakšen osamljen grm, se z vrha tega oglasi zopet drugačen napev. Iz sinje modrega grla ga izlije pisan slegur Monticola saxatilis, sila redek v Julijskih Alpah in naših krajih nasploh. Žal je bil majstor nenavadno plašen, zato vam postregamo z "vidi se, da je" slikami.
Najskrivnostnejša prebivalka Krnčice si je pot na blog utrla na skrajno nezavidljiv način. Skubišče na sliki so namreč ostanki uboge kotorne Alectoris graeca, prvovrstne kuretine, ki jo pri nas najdemo le na redkih strminah Julijcev ter Krasa. A glave pokonci! Kar 5 pojočih kotorn smo srečali med križarjenjem po tratah, a so vse na žalost svoje rdeče kljune poskrile globoko v kritje, ko smo z zariplimi obrazi in izproženimi aparati naposled le prilezli v njihovo bližino. Tri izmed njih smo tudi opazili med letom pr'ke dolini, žal veliko prehitrim za škripajoče zoom aparate.
Prav visoko se tod vzpnejo tudi rjavi srakoperji Lanius collurio, morda so to celo najvišji pri nas? Tale samica ponosno sedi na vrbi, ne dosti nižje kot 1500 m nad gladino morja.
Dokler nas obkroža vrvež drobnih ptic, se najde kaj finega tudi za falotsko kukavico Cuculus canorus. Le komu izmed gorskih prebivalcev bo namenila smrtonosno pošiljko svojega jajca?
Krogličarka Glomeris sp. se sprehaja sredi poti in pravkar napiflani študent biologije si ne more kaj, da vam ne bi poudaril njene sumljive podobnosti marljivim rakom enakonožcem Isopoda ter njenih premnogih telesnih členov in nog, ki izdajajo njeno pripadnost razredu dvojnonog Diplopoda.
Sredi poti se je znašlo tudi tole ubogo jagnje, ki ga je bržkone skotila ena izmed mladih ovac ter ga prepustila nemilosti narave, medtem ko jo je sama popihala kakih 600 m višje. Jagenjčka smo si zatorej oprtali na hrbet in ga odnesli do avta, odločeni da ga vzgojimo v hišnega ljubljenčka Poljancev ter tako skrijemo pred ostrimi očmi beloglavih jastrebov. Pa ga na žalost nismo uspeli skriti pred očmi lokalnega kmeta, ki nad našo reševalno akcijo ni bil prav nič navdušen in nas ni jenjal prepričevati, da ovčka vendarle ni bila zapuščena. Naposled smo bili primorani, dokaj nečastno, jagnje odnesti nazaj na goro, v njegovo (bil je mlad oven) gotovo pogubo.
Oblaki se nad mogočnim Kaninom poslavljajo od dneva, mi pa se poslavljamo od teh čudodelnih pobočij in se za hip oziramo v svet kukavičevk, ki preraščajo tla v teh nebeških koncih.
Prva izmed njih je bezgova prstasta kukavica Dactylorhiza sambucina, katere cvetenje smo le še za las ujeli - je namreč ena izmed zgodnejših orhidej pri nas.
Za las ujeli (oz khem, malo zamudili) smo tudi tale lepi čeveljc Cypripedium calceolus, ki svojo nič kaj več turgidno medeno ustno, polno utopljenih muh, žalostno vesi k tlom.
Za razliko od njiju sta v veliko lepšem stanju trokrpa koralasta korena Corallorhiza trifida, ki svoje ročice (cvetke) razprostirata v sončni dan.
Visoko nad vsem direndajem na tleh jadra beloglavi jastreb Gyps fulvus in se čudi. A premotiti se ne pusti - iz bližnje Italije je namenjen proti Cresu, kjer ga čaka obilica hrane in družbe. Pridružimo se mu za kos poti in poletimo z njim na Kras, kjer sva popoldne, jutro in pripadajočo noč preživela Mitja in Jon!
Kot že omenjeno sva z Jonom dva prešerna dneva preživela na Krasu, natančneje na Kuku in v okolici Movraža, kamor sva se zaradi pomanjkanja dvoslednih vozil odpravila kar z vlakom. Zgodaj popoldne sva tako zapustila pozabljeno železniško postajo v Rakitovcu, kamor naju je pripeljala škripajoča lokomotiva, edina tistega dne. Lahkih nog in težkih nahrbtnikov sva zakoračila proti Kuku, a se že kar takoj zabuljila v tla ob poti. Zakaj le?
Ob njej je rasel čeden pušeljc drobnolistnih močvirnic Epipactis microphylla, drobnih samoniklih orhidej, ki izmed vseh pripadnic svojega rodu zacvetijo najhitreje. Prav tako se ponašajo z edinstveno lastnostjo, da so njihovi listi krajši od pripadajočih internodijev (od tod gotovo ime - drobnolistna). Česa bolj fascinantnega pa vam o njih, žal, ne morem povedati.
Tudi preostanek poti do najine destinacije so sem ter tja prekinile tokrat nekoliko bolj impozantne orhideje. Sredi suhe kraške grude je tako pognal marsikateri piramidasti pilovec Anacamptis pyramidalis...
...pa tudi nekaj manj jadranskih smrdljivih kukavic Himantoglossum adriaticum, ki se letos od nas sicer že prav očibodno poslavljajo.
Po slabi uri sva se le privlekla na Kuk, čudež na skrajnem jugozahodu slovenske kokoši. Nahrbtnike sva brž poskrila v grmiček ruja ter se izbuljenih oči podala na lov za - rjavoglavim srakoperjem Lanius senator. To kakopak ni bil pravi pravcat lov, marveč sva poskušala poiskati gnezdo tega falota, ki se s svojo družico po Kuku potika že dober mesec dni. Srakoper pa naju je prav grdo nategnil! Ne le, da nisva našla njegovega gnezdeca, pač pa se nama sploh ni prikazal ter tako zamajal čvrste sume o njegovi gnezditvi, šele drugi v Sloveniji.
Fenomenalna kraška travišča, ki med svojimi pikajočimi bilkami in ostrim kamenjem skrivajo tisočero zakladov, pripravljenih, da si jih ostro oko ogleda in jih občuduje.
Z veliko pozornosti opazimo nekoliko nenaravno "pozo" žagaste kamenke Prionotropis hystrix. Le sklepamo lahko, da se sama najverjetneje ni nabodla na tale pripraven trn. Kdo pa ji je pri tem podvigu asistiral?
Z gotovostjo trdimo, da ni bil to nihče drug kot rjavi srakoper Lanius collurio, ki tega ni storil zaradi kakšne prirojene afinitete do ražnjičev, temveč si je kobilico tako shranil za kasnejša gurmanska udejstvovanja. Če mu bodo le mravlje pustile kakšen kos.
Z vrha gloga se naravnost mutavno ozira veliki strnad Emberiza calandra in poskuša prikriti svoj zarod, katerega je bil ravnokar nahranil. Skupaj s hribskimi in poljskimi škrjanci je gotovo eden najbolj obsceno številnih ptičjih prebivalcev Kuka. Kakšna sreča, vsi trije namreč po prehitrem postopku zapuščajo pokrajine Evrope, zahvaljujoč požrešnemu intenzivnemu kmetijstvu.
Med pohodom pod žgočim soncem sva na izjemno oddaljenem borovcu uzrla velikansko svetlo postavo, zalega kačarja Circaetus gallicus. Z vrha je zvito oprezal in meril ped kraških tal za pedjo. Vsekakor je iskal ravno večerni obed, ki pa mu ga je prav predrzno izpred nosa odnesla postovka Falco tinnunculus - njen kačjeliki plen je nato končal v lačnih kljunih mladičev, ki jih je znesla v mogočni Kukovi steni.
Kačar se ziblje na oddaljenem boru. Bo kaj ujel?
Ha! Prav nič. Večerjo mu je meni nič tebi tič odnesla predrzna postovka in jo odnesla svojim puhastim mladičem v bližnji steni.
Hja, potem pa nič. Vsi se brobrajte, nam pravi kačar, ko nas v visokem prezirljivem letu zapušča. A vsi vemo - sram je lahko samo njega.
Da pa si bralci med branjem bloga v brk ne bi zamrmrali vrstice ali dveh o barjancih, ki se na kraški teren kakopak ne spoznajo in so tako rjavoglavega srakoperja s svojimi, vodenih krajev vajenimi očmi, seveda spregledali, vas tolažimo z drugačnim gnezdecem, katerega sva z Jonom spretno izvohala. Čigavo je, si oglejte v videoposnetku!
Prav ste uganili! V luknji, nastali ob podrtju pastirskega zidca, sta domek za svoje mladiče uredili naravnost najluškanejši smrdokavri Upupa epops.
Gnezdece sva našla po nesreči, ko je mati smrdokavra naravnost nad naju priletela s polnim kljunom dobrot, izpod nog pa sva zaslišala nenavaden cvilež.
Zaprte oči in mladostni kljunci ubogih mladičev, katerih smrdljivi brlog se je nekdo odločil osvetliti s čelko. Hitro sva jo nato pobrisala in od daleč skrivoma opazovala starše, ki so skrbno prinašali vsakovrstne slastne zalogaje v gnezdo, večinoma nabrane le nekaj metrov stran.
S svojimi neštetimi čari in posebnostmi pa Kuk ni ostal neopažen in tako gosti prav neverjetno redke gnezdilke, ki so si tod našle edino zatočišče pri nas. Gotovo bomo omenili rjavo cipo Anthus campestris, ljubiteljico sušnih prostranstev, ki naju je v svojem svatovskem letu najprej večkrat preletela, nato pa se skrajno prijazno usedla na grm pred nama, kjer jo je Jon čudovito ovekovečil, ko se je poigral s svetlobo.
Božanska rjava cipa se je kot angel spustila iz visokega svatovskega leta, v katerem je s svojo žalostno pesmijo napolnila mirno kraško jutro.
Drugi, odtenek redkejši in nasploh bolj ogrožen prebivalec Kuka pa je vrtni strnad Emberiza hortulana. Letos je zanj nekoliko boljše leto kot so bila prejšnja, saj jih tod (in torej v celotni Sloveniji) prepeva sedem, enemu izmed njih pa je celo uspelo priklicati družico in tako poskrbeti za prepotreben naraščaj. Kaj več o tem brhkem gospodu in (poglejmo resnici v oči) lepše fotografije si oglejte na tejle povezavi do bloga Domna in Sare, ki sta sedmerico tudi odkrila.
Ena sedmina slovenske populacije vrtnega strnada na eni fotografiji. Pred 30 leti bi bila to skrajno nenavadna slika, čez nekaj let pa bo na žalost najbrž že fizično neizvedljiva (v kolikor se ne poslužujemo kirurškega pribora, se ve). Z eno besedo: žalostno :(
Z Jonom sva prav vrh planjav tudi prenočila in občudovala nenavadno igro svetlobe, ki jo je sonce pripravilo neki ladji, namenjeni neznano kam. Ko je bila tema že skoraj nepredirna, so začele prepevati mnoge podhujke Caprimulgus europaeus. Nekatere so se celo podale na lov in kot veliki netopirji švigale tik nad najinima glavama. Ena izmed njih se je naposled usedla na kamen tik poleg naju ter začele glasno peti, s čimer je poskrbela za eno najbizarnejših izkušenj sploh.
Zgodaj zjutraj sva spakirala svoje cokn-poknle ter jo po kakšnih dveh urah raziskovanja mahnila v Movraž ter čez Movraško valo vse do Velega badina, famoznih previsnih sten ob meji s Hrvaško.
Komaj sva dobro zakoračila po vasi in sem Jonu že skoraj začel razlagati zlajnano zgodbo o gnezdu rdeče lastovke Cercopsis daurica na hiši v Movražu, naju je najprej v zraku, nato pa še na žici zaskočila prav ona - rdeča lastovka! Pa ne le ena, par je pel (!) tik nad nama in naju tako razvajal nekaj minut, ko sta naposled le odščebetali po svoje.
Pogled naokrog pa je razkril še eno presenečenje: na isti luči, kot davnega (hihi) leta 2011, se je bohotilo značilno rdeče-lastovičje gnezdo z ljubkim vhodnim tunelom. Še pozimi ga tod ni bilo videti.
Z nahrbtniki, varno poskritimi v goščavju, sva pot nadaljevala čez Movraško valo. Ta je bila nekoč raj za rjave srakoperje, a se je v zadnjih letih precej zarasla in upravičeno se sprašujemo, ali so tamkajšnje gostote še primerljive s tistimi izpred devetih let. Najde pa se tudi kdo, ki mu vse več grmovnatih površin ustreza - nikomur bolj kot kratkoperutemu vrtniku Hippolais polyglotta. Tale, ki se fotogenično ziblje na vrhu črnega trna, je sicer vse prej kot tipičen pojav pri tem smukaškem šaljivcu.
Vala je polna tudi subtilnega petja divjih grlic Streptopelia turtur, ki se giblje blizu meja naših slišnih frekvenc. Grlice sicer najraje prepevajo iz krošenj dreves, kjer pa jih nikakor nisva mogla uzreti ter sva zato goreče slikala tole revico, ki si je za spremembo kot pevsko mesto izbrala daljnovod.
Že tako pisan zvočni ambient sem ter tja pretrga še monotoni plotni strnad Emberiza cirlus, ki je letošnje prvo leglo mladičev že spravil na noge in si ta projekt očividno zelo želi ponoviti. Nanj sva naletela na zapuščeni makadamski cesti nad Movraško valo, kjer so nas davno tega popisali policisti.
Ob prihodu pod Veli badin naju je pričakalo novo petje - res noro, kako pevsko razpoložene so bile ptice konec junija. Midva sva se ga zelo razveselila, še bolj pa nama je obraz zasijal, ko sva srboritega pevca zagledala vrh stene na posušenem grmičku.
Pevec ni bil nihče drug kot pisani samec taščične penice Sylvia cantillans!
Nedaleč za njim so prav tako nad steno posedali skalni golobi Columba livia in se hihitali neumnim ornitologom, ki so jih vneto fotografirali, vedoč, da so se v bližnji vasi ravno do sitega najedli kruha in sladkarij. Kot kakšni hmmm domači golobi...
V Badinu nas venomer pričaka tudi črnopikčasta kuščarica Algyroides nigropunctatus, ki jo od Matijevega izrazitega krampanja pred nekaj leti tradicionalno obravnavamo kot veliko zanimivost.
Napis, ki ga iz srca podpiramo in si želimo v roko seči tistemu, ki ga je prvi izustil.
Čudovit nočni mentulj, ki pa zaenkrat žal ostaja nedoločen. V knjigi "Srednjeevropske žuželke" o čem podobnem ni ne duha ne sluha - najverjetneje zato, ker smo bili v danem trenutku od srednje Evrope precej oddaljeni.
Za konec pa se še zadnjič skupaj poveselimo, kot sva se z Jonom ob polni češnji pri železniški postaji, preden se ponovno zabubimo v kokon iz zvezkov, power-pointov in skript, ki nas bo ukleščil do konca temačnega izpitnega obdobja.
Prou usi se mejte lušn!
Mitja
