Dober večer prijatelji, ljubitelji narave!
Deželo je polegla mlada junijska noč, nebo je izmila bela luna in meglice so s svojimi hladnimi prsti obliznile trate. V počasnih rečicah so pod večer pospale srebrene ribe in njihove okorne, iz mulja izvite sanje so zaplule med slokimi stebli močvirnih rož, kjer so prekopicaje zaplesale ob glasbeni spremljavi nočnih mojškrov muzikantov. Po debelih strunah kontrabasa udarja bobnarica, rezka tolkala privijajo kosci, v spev godejo žabe, curljajo grahaste tukalice in mekeče kozica. Hrup, naravnost razvraten ples zapolni v takšnih nočeh mehkobne doline in odmeva v oglušujočo tišino starodavnih gozdnatih planot, ki se tesno pno nad bogato nižavo in s katerih se iz mrkih obrazov jelk huduje kozača.
Prav takšna je ta sijajna noč in kot žaromet se kobali bela luna po gozdnatih hrbtih Javornikov, kot bistro oko obrisuje tihe sence, ki drse po dolini in hlastajo z odprtimi srci po cerkniški skledi omame.
Njen soj razkriva pregreho, naslado, v kateri se pod črnim plaščem noči sukljeta v glasni godbi med biljem zlatica in orhideja, in izdaja šepetež obljub, ki si jih ne smeta šumeti pod budnim očesom dne.
Bogato bilje se ziblje v svetli noči - pozibava ga kosec (Crex crex), zali brusilec ostrih močvirskih trav, in trže iz rožnatega kljuna svoj rezki napev!
Sumničavo opreza s strogimi očmi izmed gostega šašja in prisluškuje žuborižu cerkniške noči ...
Usliši dreget mladih srčec - v kopuči se stiskajo v gnezdecu mlade rumene pastirice, tiho trepečejo in čakajo dne.
Usliši druge kosce, preštevilne tekmece, ki z neprimerljivo gostoto krekečejo v brezkončnih mokrih travah Cerkniškega polja, usliši pa tudi drobno sestrično, najmanjšo med tukalicami, ki svojo brundavo pesem pred nepozornim ušesom kaj kmalu poskrije med godež žab ...
Pritlikava tukalica (Zapornia pusilla), komaj za debelega vrabca velika nočna prikazen, ena najredkejših slovenskih gnezdilk, se smuka neslišno skozi gosto travo in svoje dolgoprste nožice namaka venomer v nekaj prstih vode. Ta poseben dom ji ve ponuditi v naši deželi le neukročeno Cerkniško polje, kjer prijateljujeta travnik in voda!
Skozi trate nam razkriva njen tukaličji kljun svojo zeleno barvo od roba do roba, brez same kaplje rdeče v kotičkih, ki bi izdajala mnogo pogostejšo prijateljico, malo tukalico.
"Kako kej zdravje pobči?" nas zapazivši blaženo škilavost na naših srečnih obrazih vprašuje zvedava luna ...
V prav podobni noči se na Barju plaho prikriva drug kosec v visoki travi, ščeperi se in pivna s svojim debelim puhom mrzlo roso barjanskih megla ...
Počepa skromno med trave in dremoten prihaja, ko ugaša glasna noč. Kobiličarji in prepeliči, njegovi nočni družabniki, potihoma jenjujejo in zapirajo se mu težke oči ...
Ko vzvalovi vlažni travnik prva kaplja novega dne, ko zažvrgole v hladni zori prve pesmi prebujenih ptic, odbrusi lepi kosec svoje, zavrti se na kurjih petah in izgine v dan. Hvala, kosec, za to prelepo srečanje in za tvojo prijaznost!
Na Cerkniškem polju ga, trudnega pevca, k počitku v gosto travo pospremita svetloba dne, ki se prikrade izza Slivnice in od jutranjih pesmi ptic žvrgoleči gozdni objem Javornikov ...
... na Ljubljanskem barju pa ga uspavajo jutranje meglene rjuhe, ki lebdijo med travniki in hladnim duhom mogočnih Alp, stražarnic.
V jutranji hlad izpod grma že navsezgodaj prilezejo tudi barjanski zvedavci in svoje trudne oči kotalijo po megličevju. Užitkarji so, četudi jih je na kolesu prebedena mrzla noč nekoliko pomutavila.
Čarobnost jutra jih prevzema, meglice jim izmivajo obraze, ljubeče barjanske ceste pa jih skrbno vodijo skozi trate in grmišča do skritih zakladov - v zgodnje jutro prebujenih ptic in ulimanih rož.
Kapljice rose so okitile čistec in Luki pričarale nadrealistično sliko barjanskega travnika - imenitno rožo je doživel kot še nikoli poprej!
Polž pisano gleda iz vijolične trave ven na plano.
Luka pisano gleda iz opazovalnice ven na plano.
Kratkoperuti vrtnik (Hippolais polyglotta), pisano gleda iz drevja ven na plano.
Zora oblizuje tudi Cerkniško jezero - zaspane rdečenoge postovke (Falco vespertinus) se naščeperjene prebujajo, pretegujejo in svoje toge misli navijajo okoli ideje o zajtrku!
Ta užitkarica si ga je že privoščila, le poglejte kako prikupno se baše!
Basati pa se kmalu utegne še nekdo drug! Rumena pastiričja mati (Motacilla flava) se v skrbeh za svoj premražen naraščaj previdno ozira naokrog in v tenkem kljuncu stiska celo golido slastnih žuželk!
K jutranji pesmi svojo vižo prispeva rumeni strnad (Emberiza citrinella), prvo rumeno sonce vrh grmiča ...
... ugnezden med plasti pa veseljači tudi njegov redkejši in bolj močvirski brat, s črno kučmo ozaljšan trstni strnad (Emberiza shoeniclus), ne prav pogosta gnezdilka slovenskih močvar.
Nanj lahko z nekaj sreče naletimo celo na Ljubljanskem barju, kjer postopa po bolj vlažnih in stebličastih zaplatah ...
Bratrancema, ki sta cerkniške loge pestrila s pesmijo in s prekrasnimi barvami, tako ustvarjalno razporejenimi po sicer enotnem strnadjem kalupu, se je za nekaj kratkih trenutkov pridružil še imenitni gost, izjemno redek spomladanski preletnik, črnoglavi strnad (Emberiza melanocephala). Svoje sijajno rumenilo je nastavil jutranjemu soncu, se nam blago nasmehnil in v pozdrav privzdignil svojo črno čepico, nato pa odletel nazaj v svoja sredozemska gnezdišča.
Zadržimo se še za kratek trenutek pri debelih semenojedih kljunih, ki prepevajo v sončno cerkniško jutro. Iz gostega grmišča nas pozdravlja škrlatec (Carpodacus erythrinus), golobradi gospodič, ki je iz jajčne lupine v svet prvič pokukal manj kot leto nazaj. V tem kratkem času se še ni utegnil odeti v sijajen škrlaten plašč, po katerem je dobil svoje ljubko ime ...
... utegnil pa se je priučiti razposajene pesmi, s katero bo nekega dne kot pravi škrlatni gospod privabljal hihitave škrlatičje dame.
Pod gostimi grmišči se bohotijo ljubeznivi vlažni travniki, iz katerih na pot silijo šopi in šopi ogroženega ilirskega mečka (Gladiolus ilyricus) ...
... ki v rožasti gneči razpira svoje vesele cvetove v pisan dan!
V njegovi imenitni družbi se veselijo tudi številne prstaste kukavice, denimo gostocvetoča majska prstasta kukavica (Dactylorhiza majalis),
pa tudi bistveno redkejša, močvaroljubna traunsteinerjeva prstasta kukavica (Dactylorhiza traunsteineri), ki jo izdajajo kratki podporni listi in nekoliko redkejše socvetje,
ter drobna lepotica, laponska prstasta kukavica (Dactylorhiza lapponica), ki se ponaša s kavljasto zakrivljeno sredinsko krpo medene ustne. Takšna pisana druščina izdaja zares imenitne travnike!
Nasploh so jezerske trate pravi ptičji raj; na sleherni bilki se ziblje repaljščica (Saxicola rubetra), vsak grm gosti prepevajočo penico ali strnada, visoka trava utriplje od trstnic in prepelic. Občutek ptičje gneče je imeniten in sila redek prizor v sicer degradirani evropski kulturni krajini.
Zadovoljni obrazi v baza baru
Omamni travniki pa nas od časa do časa še vedno presenetijo tudi na ljubem nam Barju - na svojem sijajnem kvadrantu za popis repaljščice, kjer še vedno užitkari ekstenzivni in žal neprilagodljivi ptičji trio - škurh, repaljščica in veliki strnad - je Luka naletel na košček nekdanjega barjanskega paradiža. Le lučaj dolg in širok travniček ob reki Ižici v zavetju mejic gosti najlepšo rastlinsko družbo - elegantne in sloke močvirske kukavice (Anacamptis palustris) in belobrade, modre starce, munce (Eriophorum angustifolium)!
Čebelica se maže k cvetu močvirske kukavice, tako je vesela redkega snidenja! Pozorno oko lahko na posnetku razloči senco njenega sladkosnedega jezička, ki poplesuje po votli kukavičji ostrogi!
Travno klasje se priklonjaje umika postavni vijolični dami, grofici kukavici.
Nežne medene ustne, sveži dragulji črne barjanske zemlje.
Belobradi munec, puhasti starec, čuvar izgubljenih skrivnosti barjanskih mlakuž modro molči. Le kdaj bo spregovoril z nami?
Lepe pozdrave vam voščimo,
Barjanski tiči
No comments:
Post a Comment