Monday 29 March 2021

Utrinki s snežnih vrhov


Pomlad je tu! S sušcem je prispela, se počasi razlila po dolinah in ogrela prenekatero srčece. Žnjo so priletele na krilih vetra prve ptice selivke, ki veselo žgolijo in žuborijo naokrog. Le med gorske prebivalce, katerim vlada beli sneg, pomlad še ne zahaja prav rada. Tu in tam jih poboža s svojimi  nežnimi rokami, z dišečim vetrom dolinskega cvetja, s krivkom žerjavov, jadrajočih čez visoke grebene.

 
Doživljaje z visokih hribov sta nam pretekli mesec prinašala brat Jon in oče Andraž, ki sta risala smučine gor in dol po Karavankah. Na več vrhovih sta se srečala z belko (Lagopus muta), skrivnostno kuro, ki zimo preživi odeta v bel plašč, skrita v sneg in led. Jon je v objektiv ujel nekaj lepih utrinkov tega skrivnostnega življenja in nam jih prinesel. Hvala JON!

Belka z Vajneža




Odtisi njenih krpelj






Smuk z Vajneža

---


Ati grizlja kolena proti vrhu Begunjske Vrtače


Belka izpod vrha Vrtače 




Vratolomen smuk po zahodni grapi Begunjske Vrtače se obeta Jonu.

---


Proti vrhu Begunjščice

Belka z vrha Begunjščice



Planinske kavke na Begunjščici 

---

Zadnjih nekaj dni svečana se je gorko sonce z vsemi silami uprlo v alpski svet in v Bohinju so ptički zagnali tisti veseli direndaj, ki nam boža srca vsako leto ob prvi otoplitvi. Tudi v višjih legah je za nekaj dni zavladala solnčna pripeka, ki smo jo dobro izkusili skupaj z Nejcem, Jonom in atijem v prostranem kraljestvu Komne. 


Pogled proti jezeru, tihemu ogledalcu. 


Hermelin, poskočni gozdni duhec, se je pojavil ob poti in uganjal norčavosti. 



Krivokljuni, mojstri nabiralci, so v vrhovih smrek uživali v jedači in pijači.


Sončna toplina je zmešala glavo kalinu, da je podvoril svoji izvoljenki.




Iz smeri Trente je proti Bohinju sokol selec neusmiljeno gnal morebitno večerjo. grivarja. Zapazili smo ju, ko sta se podila nad Planino Na Kraju. 


Na smučeh proti neskončni belini,


modrini..


Zid gora, ki brani zaklad, dolino Zajezeram.


Brata, ujeta v brezšumnosti.


Uspavanka našega očeta!


Kal, plavajoč na snežnem valu.


Večer na Lanževici, modri mrak je objel gore okrog Komne.


Lahkonoč


Belo jutro nas je zvabilo iz lukenj ven, na plano. 


Prostost!


V iskanju planinskih vrabcev smo odsmučali najprvo na Lanževico. Res smo ugledali tri plahe ptice daleč stran, na travnati zaplati, ki sta jo veter in solnce otela snežne odeje. Tamkaj so stikali za čimerkoli za pod kljun. Te neskončno lepe ptice ostajajo vso zimo v negostoljubnem visokogorju in ga zaljšajo s svojimi utripi umetelno obarvanih peroti. Naprej na grebenu, ki drži od Lanževice proti Kalu, smo srečali še dve jatici, skupaj petnajst ptic. 


Pogled proti Krnu in njegovim tovarišem.


Jata kormoranov je priletela po dolini Tolminke in se srečala iz oči v oči z gorsko pregrado. Pticam je  ni uspelo premagati, obrnile so se in sam bog ve kako so se je lotile naslednjikrat. 


Tudi nekateri pogumneži iz gamsjih vrst ostanejo pozimi visoko v gorah. 


Belina bele 


Kal. Žnjega smo odsmučali v dolino.



Nasvidenje!









Thursday 18 March 2021

Zimske čarolije

Uh, kakšen mraz!

Na Barju se je budil zimski dan. Trudno sonce je komajda vzdignilo izza modrih hrbtov gozdnatih gora težko glavo in slabotno pomežiknilo na poležane travnike barjanskih čmak. Ugledalo je po močvari razležane zaplate mehkega snega in upognjene postave spečih brez. Puste in spokojne pokrajine ni poživljal nihče razen črnih dreves, ki so postopala po obzorju in vila lesene roke v sramu pred svojo golo podobo, oropano imenitnih jesenskih preoblek. Kmalu bi bilo sonce od same žalosti ugasnilo ob pogledu na puščobo tega bledičnega dne, ko bi ne bilo staro kot svet in bi ne vedelo, da ga pričakujejo nestrpno po vsih špranjah poskrite njegove prijateljice, živali.

Upognjene postave spečih brez.


Bridki mraz se je bil že na videz čez noč zagrizel z ostrimi zobmi v pokrajino in vkoval ostaline minulega deževja v debeli led. Šibak žarek je začrtal vanj dolge sence in razkril med barjanskim nebom in globinami črnega jarka v ledeni plošči ujet ves zimski dan, po katerem so stopali sivi duhovi v tišini.


Jih vidite?

Čisto nebo, s katerega so bile vso noč srepele lesketave zvezde na zimsko pokrajino in sipale na drhteča tla svoj srebrni hlad, se je pelo tiho in neusmiljeno nad Barjem in prisluškovalo hrustanju zamrznjenih zemeljskih grud pod mehkimi koraki naših prijateljic, ptic.


Korak fazanke je zimski mir to noč kalil zadnjikrat. Šibko sonce je otožno zavzdihnilo, ko je obsijalo z nežnimi žarki njene otrple noge, kako v nesrečnem krču molijo iz varnega zavetja puhastega perja.


Fazanko je v gluhem jutru razdejala lačna roparica. Zblaznela kanja je v krču silne lakote, s katero bela zima ogrne življenja divjih ptic, razmesarila pernato trupelce in od utešene žeje po krvi tako vihravo opletala z ostrim kljunom, da so topli kosi fazanjih jeter oškropili okoliško bilje.


Izvrtala je v žrtvin hrbet globoko in lakomno luknjo prav do srca in ga hlastno pogoltnila, da bi iz njegove toplote izžela spomin na minule poletne dni ...


Prav blizu je pojenjalo še eno življenje - členjene okončine tolstega bramorja so nemočno pobrcavale v sivino zimskega dne in življenjska moč debele žuželke se je kot neviden potok cedila po ostrem trnu, ki je prebadal njegov žolti trup, nizdol. "Le kako je uboga žužel pristala v takšni kaši?" so se spraševali nedolžni oblaki, ki so se vlačili po nebu nad njim.


Črna reka je kakor trpek sirup mezela neslišno mimo prizorov in utapljala v svojih globinah misel na krvavi boj za preživetje, ki pustoši po njenih zlatih bregovih.


Na spolzkem vejevju je ob reki čepela nutrija in bolščala s svojim hudobnim očesom v kruti dan. Prav malo ji je bilo mar za drobna življenja, ki so ugašala kakor zvezde v oblačni noči - brskala je raje z debelimi prsti po naplavljenih vejah za smetmi in zabadala vanje svoje dolge rumene zobe.


Bele čaplje lakomnice.

Dremavo sonce je zavzdihnilo ob neljubem pogledu. Po vsej pokrajini so križarile kakor lačne čaplje bele ladje smrti  in vabile dreveneče duše na krov pozabe. Strašljivo! V strahu za svoje prijateljice se je sonce trudoma povzpelo višje na nebo in lomilo z žarkimi pogledi na vse pretege prezorne prste ledu, ki se je bil čez noč razrasel čez Barje. 


Daleč v zimsko tišino so odmevali ledeni stoki ...


Ravno še pravi čas je pomežiknilo zimskega sonca dobrohotno oko na mrzlo Barje in zdramilo iz nemirnega sna preštevilni živelj, ki se je v strahu ščeperil vso dolgo noč in le stežka učakal lagodje sončnega dne. Nasmehnile so se v dan iz svojih špranij številne živali in veselo so zažgolele drobne ptice iz najtanjših vej. Debelo se je oddahnilo šibko sonce, ko je ugledalo po vsej pokrajini, na prvi pogled tako pusti in turobni, poskrite drobne dragulje življenja ...


Pod debelim ledenim pokrovom se je zadovoljno pretegnil vodni mah ...


... pod modrim nebom so se zibale sladke rdeče jagode in vabile brogoviti v goste lačnih ptic ...


... trstni strnad je v vrhu grma prestregel topel žarek ...


... na gnoju se je grela šmarnica ...


... v temnem grmu pa je oranžni plašček razkrival drobno taščičje srce.


Pod nebesnim svodom je vztrepetal mlad postovček in bahavo razkazal prvo sivo pero, ki je popestrilo njegov otroški rep.


Neznaten šum je premotil uglašene čute njegovega starejšega prijatelja, ki se je z zanimanjem ozrl prek pernate rame ...


Zašumel je bil gosti kožuh šakala, ki jo je v tistem ucvrl kot zlata senca čez travnik in izginil v varnem zavetju gostega grmišča. Imenitno!


Prav v istem grmišču se je bil tedajci skrival še nekdo, nekoliko manjši, a še krvoločnejši ropar, prav tisti, ki je zakrivil trpljenje nesrečnega bramorja ... Ga razpoznate?


Veliki srakoper, Ljubljanskega barja črno-beli zimski mesar ...


... sivi kraljevič oskubljenih drevesnih vrhov, miši in bramorjev strah in trepet. Zimsko sonce se je zaskrbljeno razgledovalo po pokrajini in zaman iskalo mirnega vzdiha, dokler ni uzrlo na vrhu najvišjega drevesa bele pege, ki bdi z ostrim pogledom nad travniki. Tedajci je vedelo sonce, da je Barje v dobrih rokah in mirno je zaplulo po nebu.


Pod budnim očesom so se izprehodili po tenkih vejah uvelih grmov ljubki rumenoglavi kraljički in se tiho pomenkovali ...


Žuboriž je polnil tudi krošnje starih jelš, v katerih so klepetali na ves glas rumeni čižki in bingljaje obirali njihove storže.


Pripodili so se bili čižki spričo trde zime, ki je vkovala njih domače gozdove v debeli sneg, iz visokih gora. Prinesli so s seboj pražnja oblačila v prelepih barvah, s katerimi zaljšajo v kratkih dneh sivo pokrajino ...


Z otožnimi klici barvajo Barje kalini ali popkarji, ki jih spominjajo pisani čižki na izgubljeni dom. Tudi oni so se bili umaknili pred zimsko pestjo v gostoljubnejše doline, kjer si neučakani služijo imena z zobanjem popkov spečih dreves.


Pred debelo snežno odejo, ki je udušila pod seboj okusno ruševje in odela s hladnim plaščem macesnovje, sta pribežala v mile nižine skupaj s čižki iz kalini v letošnji zimi tudi posebna gosta, nam še kako priljuba BREZOVČKA


Nekdaj sila pogosti zimski obiskovalci Ljubljanskega barja so se nekaterim izmed nas, barjanskih tičev, tod razkrili prvikrat. Prav praznično sta nam mežikljala z drevesa izgubljena brezovčka in nam privzdigovala zale rdeče kapice v prijazen pozdrav.


Dober tek voščimo ljubki ptici, ki z rumenim kljuncem izbira krilate oreške belih barjanskih brez in prvikrat pred našimi očmi, vajenimi macesen zobajočih ptic, upravičuje svoje zveneče ime.


Da bodo svoje ime ŽE enkrat upravičile brinovke, še čakamo.


Kaj šele vinski drozg ...


Kot topel vetrič so proti večeru skozi mejice zašuštele pripovedke puhastih ptic dolgorepk o prihajajoči pomladi in pomirile preštevilne živali, ki jih je grabil strah pred nočjo. Prisluhnilo jim je tudi šibko zimsko sonce in lahkega srca je zatonilo za obzorje z obljubo, da se zjutraj spet vrne ...


Še zadnjič je pomežiknilo sonce v odsevu rožnatih gora v temo grezajočemu Barju ...


... dolgorepke pa so spokojno pospale na tankih vrbovih vejah in se v mrzli noči spremenile v mehke mačice, znanilke pomladi ...




Lep pozdrav!

Matija