Pomlad je tu! S sušcem je prispela, se počasi razlila po dolinah in ogrela prenekatero srčece. Žnjo so priletele na krilih vetra prve ptice selivke, ki veselo žgolijo in žuborijo naokrog. Le med gorske prebivalce, katerim vlada beli sneg, pomlad še ne zahaja prav rada. Tu in tam jih poboža s svojimi nežnimi rokami, z dišečim vetrom dolinskega cvetja, s krivkom žerjavov, jadrajočih čez visoke grebene.
Doživljaje z visokih hribov sta nam pretekli mesec prinašala brat Jon in oče Andraž, ki sta risala smučine gor in dol po Karavankah. Na več vrhovih sta se srečala z belko (Lagopus muta), skrivnostno kuro, ki zimo preživi odeta v bel plašč, skrita v sneg in led. Jon je v objektiv ujel nekaj lepih utrinkov tega skrivnostnega življenja in nam jih prinesel. Hvala JON!
Belka z Vajneža
Odtisi njenih krpelj
Smuk z Vajneža
---
Ati grizlja kolena proti vrhu Begunjske Vrtače
Belka izpod vrha Vrtače
Vratolomen smuk po zahodni grapi Begunjske Vrtače se obeta Jonu.
---
Proti vrhu Begunjščice
Belka z vrha Begunjščice
Planinske kavke na Begunjščici
---
Zadnjih nekaj dni svečana se je gorko sonce z vsemi silami uprlo v alpski svet in v Bohinju so ptički zagnali tisti veseli direndaj, ki nam boža srca vsako leto ob prvi otoplitvi. Tudi v višjih legah je za nekaj dni zavladala solnčna pripeka, ki smo jo dobro izkusili skupaj z Nejcem, Jonom in atijem v prostranem kraljestvu Komne.
Pogled proti jezeru, tihemu ogledalcu.
Hermelin, poskočni gozdni duhec, se je pojavil ob poti in uganjal norčavosti.
Krivokljuni, mojstri nabiralci, so v vrhovih smrek uživali v jedači in pijači.
Sončna toplina je zmešala glavo kalinu, da je podvoril svoji izvoljenki.
Iz smeri Trente je proti Bohinju sokol selec neusmiljeno gnal morebitno večerjo. grivarja. Zapazili smo ju, ko sta se podila nad Planino Na Kraju.
Na smučeh proti neskončni belini,
modrini..
Zid gora, ki brani zaklad, dolino Zajezeram.
Brata, ujeta v brezšumnosti.
Uspavanka našega očeta!
Kal, plavajoč na snežnem valu.
Večer na Lanževici, modri mrak je objel gore okrog Komne.
Lahkonoč
Belo jutro nas je zvabilo iz lukenj ven, na plano.
Prostost!
V iskanju planinskih vrabcev smo odsmučali najprvo na Lanževico. Res smo ugledali tri plahe ptice daleč stran, na travnati zaplati, ki sta jo veter in solnce otela snežne odeje. Tamkaj so stikali za čimerkoli za pod kljun. Te neskončno lepe ptice ostajajo vso zimo v negostoljubnem visokogorju in ga zaljšajo s svojimi utripi umetelno obarvanih peroti. Naprej na grebenu, ki drži od Lanževice proti Kalu, smo srečali še dve jatici, skupaj petnajst ptic.
Pogled proti Krnu in njegovim tovarišem.
Jata kormoranov je priletela po dolini Tolminke in se srečala iz oči v oči z gorsko pregrado. Pticam je ni uspelo premagati, obrnile so se in sam bog ve kako so se je lotile naslednjikrat.
Tudi nekateri pogumneži iz gamsjih vrst ostanejo pozimi visoko v gorah.
Belina bele
Kal. Žnjega smo odsmučali v dolino.
Nasvidenje!
No comments:
Post a Comment