Na iskrih krilih pomladi

Prav morda na negostoljubnih grebenih zobatih gora še poležavajo debele gmote snega in prav morda si iz njih belega prediva belka, zapečkarica, spleta debeli zimski plašč, a prav malo je za to mar popotnicam, pticam selivkam. Toplo sonce jih vabi, mežiklja jim s postane gladine egipčanskih mlakuž, ki jih prestopaje kalijo že ves dolgi zimski čas, in vse pogosteje jim uhajajo kratke misli v severne kraje. Skozi puhasto perje kot da se jim prebija v žejna ušesa zven curljanja prvih kapelj, ki klokotaje zapuščajo sneženi premaz in umivajo pod njim skrito zemljo, selečih se ptic rodno grud, po kateri vso zimo brez prestanka hrepene. Norost vstaja v njih, blaznost, velike otožne oči se jim obračajo divje v nebo in v prsih jim utriplje popotna slast, severni veter jim mrši perje in privzdiguje poti željne perutnice. Nemir jih utrže naposled od smrdljivih prezimnih mlakuž in bliskovito polete na krilih svobode, kakršne okus poznajo le ptice, domačim krajem, ugašajoči zimi naproti ...

Samo poglejte si popotno ptico, kako se trdi zimi v posmeh izprehaja na ozkih perutnicah po gorskih vrhovih, brusi jih ob ostrih grebenih, da jo hitreje popeljejo na dolgo pot.

Dolge kite velikih ptic drsijo prek čistega neba in rišejo vanj sijajne slike, obljube o prelepih krajih, ki ležijo selivkam na poti. Krasijo pusto nebo kot krasijo v prezimnih deželah dragi kamni vratove bogatih gospa.

Na vihru meseca marca privrše prvi med selivkami v naše kraje žerjavi Grus grus. Z velikimi sivimi perutmi udrihajo po svodu še pravkar zimskega neba.

Njihovi strastni kriki razkoljejo gluho nebo in budijo spečo pokrajino pod seboj. Tisočere jate se pridružujejo grlenemu zboru in tedne ne potihne njihova pesem.

Vrtinčijo se po prazni modrini kakor privid južnih vetrov in nosijo od Španije puščave s seboj srago pomladi. Koder polete, jim odganjajo cvetlice na čast.

Tu in tam se odlomi od židane jate, ki plove kakor nebesna ladja čez nas, skupina trudnih in oslabelih ptic. Potonejo z višine v usedline minevajoče zime, ki še duši tla pod njihovo nebno cesto, in počijejo. Zobajoč uborno pičo zimskih travnikov sršijo svoje razkošno operjene repe in zmajujejo z lepimi glavami na svojih tenkih vratovih. Bleda breza se sloči osuplo nad njihovo lepoto.

Začudeno jih opazuje okostenela pokrajina in zale ptice jo živo kljujejo, kot bi hotele iz nje izvabiti oddaljen spomin in jo spodbosti v razcvet. Zimske ptice drsijo mimo njih in se začudeno ozirajo preko pernatih ram - pepelasti lunj Circus cyaneus je bil v dolgem mrazu že davno pozabil, da se bo pomlad sploh kdaj vrnila.

Lepi žerjavi so ga zdramili, v njegovih  bistrih očeh so prižgali nemirno luč in koncem marca je odšel.

Tišino prično z budečega se neba v prvih marčevskih dneh izpirati tudi rezki udarci perutnic naših prijateljic, prib Vanellus vanellus in šum lesketavega perja škorčjih Sturnus vulgaris jat. Paša za trudna ušesa in nemir za naša neučakana srca, ki ob takšnih jatah vse prerada trepečejo v iskanju imenitnih spomladanskih obiskovalk ...

... žejna so namreč v domačnih oblinah topih pribjih peroti uzreti sibirske ostrine, zlatih bodal, na katerih dirjajo nad Barjem iskre gostje. Z njimi režejo v postani zrak nevidne razpoke in skoznje zaveje ob žalostnih klicih od juga pomlad.

Zlate prosenke Pluvialis apricaria drsijo skupaj s pribami in škorci po marčevskem nebu in pričarajo pod zaskrbljene oblake najlepšo izmed mešanih jat.

Grozeče nevihte, ki se kobalijo z belih gora, tiščijo poti željne ptice ob vlažna barjanska tla.

Kristaleči dež, ki se siplje iz obraza mrkega neba, biča z ledenimi udarci brstečo pokrajino in izbija iz kalečih rastlin tope misli o razcvetu, le prosenka vzravnano prenaša njegove udarce in zre z velikim otožnim očesom odločno v dolgo pot pred seboj.

Lepo glavo zasuče, ozre se prek z zlatimi kapljami posutega hrbta v sončev zaton in porogljivo privzdigne bledo obrv, mi pa se kobalimo smeje po rumeni travi in zaljubljeno obračamo vanjo svoje oči. Kako radi jo imamo!

Zjutraj sončen dan ljubeče pogladi nje zlato perje, nazoblje se s prijateljicami barjanskih sadov ...

... in kmalu odlete na otožnih vzdihljajih gnezdiščem naproti. 

Kot da bi bili popadali z njihovih pernatih hrbtov z nežnim zvenom na mrtva tla zlati cekini in vzklili v življenje, pustijo za seboj topel pomladni dan, v prelepe barve odet. Srečno pot, prijateljice!

Na zlato pašo izmitih travnikov prileti iz mlakužnih morskih obal še ena ptica. Tudi njo je bila od morja odtegnila strast, iskreč spomin izpred mnogih let, svetal spomin na mehke in prijazne travnike, na gostoljubni objem Ljubljanskega barja. Veliki škurh Numenius arquata se je tudi letos vrnil zaman. Ima nas, da bi ga napodili, lučali bi težko kamenje za njim, zakaj vemo, da preži nanj v mehkem bilju zla in strahotna usoda.

Brez števila dni je že zapravil tod in brez števila mladičev je pognal v gotovo smrt, zakaj hrani ga prazen spomin, misel na čas, ko si je bil sam izkljul pot iz pegastega jajca in stopil prvič na prijazno Barje, vse drugačno od današnjega, brez pustih njiv, brez težkih traktorskih koles. Napodili bi ga, zakaj težko nam bo strpeti še eno steptano gnezdo, težko strpeti še eno zmedeno solzo v njegovih očeh. A kaj, ko bi s tem ne pomogli nikomur, le njemu bi počilo staro srce. Zanj ni prostora ne tod ne drugod.

Tudi pribe Vanellus vanellus, trape, bi mar odletele s prosenkami drugam ... "Pamet v roke," voščimo naščeperjeni dami, "napravi si letos gnezdece raje na travniku!"

Pribe nanosijo veselja v barjansko pomlad. Prepevajo nezemske pesmi, podijo zgrbljene vrane in ugvantani snubci uganjajo vrtoglave norčije. Njihov lesket je prva roža, ki vzcvete na razmočenih tleh.

Kaj kmalu nasledijo vijolično-zeleni blišč pribjih peres vse manj razposajeni cvetovi nekega bukovca Fagales, namreč zdrizasto klasje črne jelše Alnus glutinosa, najvlagoljubnejše izmed drevesnih vrst.

Med razcvelimi jelšami debelo zamuja starec, širokopleči nižinski dob Quercus robur, ki jim dobrodušno pomaga tvoriti poplavni  gozdni sestoj.

V njem prebiva pivka Picus canus, ki so jo sončni žarki razposadili, da je opustila svojo pivkajočo nrav in namesto tega nerodno zabobnala.

Tu se je za bobnanjem zaskrbljeno ozrl plavček Cyanistes caeruleus - je pivka zanj pustila kakšno udobno dupelce, da si v njem napravi poletni domek? ...

... tam pa je ostrmel v jelšinem vrhu neznatni prišlek, prvi vrbji kovaček Phylloscopus collybita.

Od toplega juga so prispeli s sončnimi dnevi tudi prosniki Saxicola rubicola in ko druge ptice še molče, polni vsak kotiček Ljubljanskega barja njihova pisana pesem. Posedajo po steblikovju in cvrkučejo, kot bi bili hoteli z jarko pesmijo prebuditi zaspano popje, da odžene v zeleno pomlad.

Samo poglejte ga, falota, kako neučakano ziblje voljno vrbovo šibo in prigovarja zaspanim mačicam v razcvet.

Kaj kmalu so mu vrbe ugodile in previdno iztegnile iz kosmatega zavetja rumene prste, vse lepke od sladkega medu. Omamljene so posedle čebele po mačicah kot po mehkih naslanjačih in v prvi pomladni pripeki so dremavo srkale poživljajoči slad. 

Brenčanje je napolnilo mejice in vedeli smo, da je pomlad.

Lep pozdrav!

Matija