Lepo pozdravljeni!
Leto je naokrog in ponovno nas je pot zanesla globoko v gozdove, tokrat Kočevske, v stikanju za eno naših najzahtevnejših in najbolj prefinjenih gnezdilk - belohrbtim detlom Dendrocopos leucotos. Na blogu smo se o njem že ničkolikokrat razpisali in poudarili neustrezno gospodarjenje z gozdovi ponekod v Sloveniji, žal pa imamo po tokratnem popisu na zalogi novo (delno) depresivno zgodbo o še enem izmed krajev pri nas, ki se je nekoč ponašal z izjemno visoko gostoto tega plahega gozdnega specialista.
Začnimo z nekoliko uvoda: Leta 2015 je bilo med ciljnimi popisi na Kočevskem po naključju odkrito območje Poljanske gore, ki je že kot transekt rangiralo izjemno visoko. Na nekaj več kot 10 točkah je bilo namreč odkritih približno pol-toliko belohrbtih detlov, kar je ekstremno veliko za slovenske razmere. Z intenzivnejšimi prostovoljnimi iskanji je bilo odkritih še nekaj parov, kar je skupno pomenilo že zavidljiv delež celotne kočevske populacije, takrat ocenjene na 30-50 parov. Kasneje je bila na območju izvedena tudi odlična magistrska naloga, ki se je osredotočila na pomen odmrlega lesa v habitatu belohrbtega detla (tule je povezava, odlična naloga Manca!). Žal pa se je že kmalu po koncu naloge na nekaterih izletih "za gušt" pokazalo, da vrhunsko ohranjeni gozdovi niso ušli očesu gozdarjev, ki so v ogromnih stoječih bukvah gotovo videli čedne denarce, v številnih sušicah pa škodljiv balast, ki ga je treba izvleči iz gozda.
Poljanska gora se ponaša s precej specifičnim gozdnim sestojem, v katerem poleg bukve opazimo še kar nekaj gabra in hrasta. Posledično so ti gozdovi bogati ne le z belohrbtimi, temveč tudi s srednjimi detli Leiopicus medius in belovratimi muharji Ficedula albicollis (ki pa v naše kraje pridejo šele čez dober mesec).
Termofilna lega nad soteskami Kolpe je tudi vzrok, da bomo tod že zelo zgodaj srečali pomlad - to je ugodno tako za popisovanje z avtom, kot tudi za občudovanje prvih rastlin, ki po hladni zimi pokukajo na plan. In nihče ni tako karizmatičen znanilec pomladi, kot zvončki Galanthus nivalis, ki so ponekod popolnoma pobelili prebujajoča se gozdna tla.
Zgodnje vstajanje je vneslo nekaj življenja v zaspani študentski ritem in po jutranjem 15 minutnem kršenju policijske ure sem približno ob sedmih prispel do prvih popisnih točk. Že takoj prvi dve sta bili izjemno obetavni, saj sta bili blizu mesta, kjer je bilo pred nekaj leti najdeno celo gnezdo belohrbtega detla. Na prvi točki sem po predvajanem posnetku od daleč nekajkrat zaslišal značilno trkanje - znak, da se Poljanska gora detlov še ni otresla. Vendar pa me je le malo kasneje močno razočaral pogled na drugo stran hriba, ob katerem sem izzival. Celotno vzhodno pobočje je bilo brutalno razredčeno in le posamezne drobne bukve so se žalostno ozirale za padlimi prijateljicami. Upravičeno sem se vprašal, kolikokrat bo v sosednji dolini še zadonelo dolgo pojemajoče bobnanje.
Hudo razredčen gozd na teritoriju belohrbtega detla je eden najbolj žalostnih prizorov sploh.
Hvalabogu so v neposredni bližini še vedno fragmenti ostarelih gozdov, v katerih kraljujejo ogromne sušice. Ti ostanki so gotovo edini, ki detlu še omogočajo preživetje v tamkajšnji nazadujoči gozdni krajini.
GPS se je zataknil za nosilce na strehi in se tako pripeljal kar daleč. GPS sicer ni edina stvar, ki smo jo do sedaj pozabili na strehi, jo je pa daleč najbolje odnesel. Ta neprijetna usoda je po navadi doletela predvajalnike, ki so nato romali v različne grape, kdaj tudi nepovratno.
Naslednji dve točki pa sta bili pravi balzam. Na njih ni bilo videti nikakršnih sledov recentnega maltretiranja drevja in temu primeren je bil tudi odziv detlov. Na obeh sem lahko najprej prisluhnil kar lepemu številu spontanih srednjih detlov, ki jih je te dni prav nenormalno razganjalo - njihove zvočne predstave so na trenutke presegle celo tiste iz Krakovskega pragozda. Še mnogo bolj pa sem bil vesel dveh samic belohrbtega detla, ki sta ena bolj, druga pa manj jezno pridrveli nadme, ko sem predvajal posnetek.
Incoming!
Prva samica je bila izjemno razburjena in je po le nekaj sekundah posnetka priletela tik nad predvajalnik.
Ko sem posnetek po hitrem postopku ustavil, se je umirila in začela prehranjevati na okoliških drevesih, vmes pa vsake toliko zabobnala.
Jaz sem jo med tem seveda vseskozi oblegal s fotoaparatom.
Samica si je nato našla pripraven posušen štrcelj in iz njega oznanjala svojo dominanco (oglejte si spodnji video).
Female White-backed Woodpecker drumming, Poljanska gora, Slovenia, 28.2.2021
Čudovito obetaven gozd v okolici druge točke.
Druga samica je bila precej bolj sramežljiva in se je na posnetek odzvala le z bobnanjem. Kasneje se je sicer prismukala tudi do mene, vendar se je venomer držala druge strani debla in le sem ter tja pošpegala proti aparatu. Precej hitro jo je tudi to začelo dolgočasiti in odletela je nazaj v čudoviti preplet sušic in bukev velikank.
Ves čas so z dreves okrog mene svojo vižo navijali besni srednji detli. Tudi tokrat sem opazil, da so se na posnetek belohrbtega detla odzvali precej vročično - jim večji bratranci morda plenijo gnezda?
Nadaljevanje terena pa je bilo žal precej pesimistično. Čakalo me je še pet točk, ki so bile vse nekoč odlične. Ena izmed njih je bila celo znamenita točka "pod cesto", kjer smo v letih 2015 in 2016 venomer priklicali par razburjenih detlov.
Na eni izmed najzanesljivejših točk me je čakalo hudo razočaranje: gozd je bil popolnoma opustošen, kraj predvajanja pa sem bil celo primoran prestaviti zaradi hrupa, ki so ga povzročale motorne žage le kakšnih 100 m stran.
Me je pa tudi to pot čakalo presenečenje. Po koncu predvajanja sem pod seboj zaslišal precej dolgo enakomerno bobnanje. Vedel sem, da gre za eno izmed tistih vrst, ki bobnajo redko. Vendar pa sem bil nekoliko presenečen, ko sem na bukvi zagledal malega detla Dryobates minor, ki je s svojim drobnim kljunom potrkaval na tanko suho vejo. Iz daljave se mu je posmehnila pivka Picus canus, na katero sem bil sprva pomislil. O kakšnem belohrbtem detlu seveda ne duha ne sluha.
Na naslednjih treh točkah pa je bila situacija, če se to sploh da, še slabša. Ob cesti so ležali kupi podrtega drevja, celotna pobočja pa so bila gola in polna bukovega mladovja ter robid.
Kupi podrtih dreves nikoli niso dober znak za popisovanje in tudi tokrat je bilo tako.
Pobočja so bila povsem okleščena, prepredale pa so jih sveže vlake ter žalostni ostanki vejevja. Gozdna tla so blatna kazala sveže odtise orjaških gum nasilnih gozdnih traktorjev.
Mestoma so bila posekana vsa drevesa in "gozd" je bil funkcionalno pravzaprav golosek.
Kljub obupnim razmeram so si srednji detli na nekakšnem neizrazitem grebenu, poraslem večinoma s hrasti in gabri, uredili zelo živahno zabavo in na razmeroma kratkem pohodu do zadnjih dveh točk sem naštel kar sedem pojočih osebkov (skupaj 12 tistega dne). Z belohrbtim detlom se nisem več srečal in številka se je tako ustavila pri treh parih. To je za povprečen transekt sicer odlično, vendar bi si na svojem nekoč želel vsaj 4-5 parov. A ostanimo optimistični, saj se morda na marčevski ponovitvi najde kakšen nov par.
Poleg že omenjenih malih zvončkov so seveda pognali tudi pomladanski veliki zvončki, ali po domače kronice Leucojum vernum. Ti so po številu svoje manjše bratrance pravzaprav znatno prekašali, posebej v nekoliko bolj senčnih delih gozda.
V senčnih delih gozda pa je iz kamnitih razpok veselo brstel tudi jelenov jezik Asplenium scolopendrium, nenavadni predstavnik praproti z obsežnimi nedeljenimi listi, ki na spodnji strani skrivajo čedna črtalasta trosišča (ali znanstveno soruse).
Jelenov jezik niti ni bil edini, ki se je tistega dne odločil otresati spore. Tudi prašnica Lycoperdon sp. se je ob manjši mehanski pomoči odločila oddati nekaj svoje posušene notranjosti, ki sestoji iz spor ter ostankov sterilnih hif in ji rečemo gleba.
Prav nič ne pričara atmosfere pomladi v gozdu bolje, kot omamni vonj volčina Daphne mezerum. Ta vonj prav poetično skriva siceršnjo hudo strupenost volčina - z njegovimi plodovi se lahko namreč zastrupimo do smrti.
Za razliko od volčina se lahko s plodovi rumenega drena Cornus mas bašemo koliko nas je volja in v najslabšem primeru bomo dobili drisko. Preverjeno.
Izmed suhih bukovih listov je pokukala tudi deveterolistna konopnica Cardamine enneaphyllos.
Helleborus odorus/multifidus (?) V določanje "ta zelenih" telohov se ob odbijajočih zapisih v Mali flori nisem spuščal.
Spomladanska torilnica Omphalodes verna, po kateri je (delno) dobila ime združba Omphalodo-Fagetum - združba dinarskih jelovo-bukovih gozdov, ki jo nadvse čislamo.
Močno februarsko sonce je iz hibernacije izbezalo tudi številne kuščarice, ki so se veselo nastavljale sončnim žarkom in večinoma sem slišal le šelestenje listja, ko so švistnile na varno v svoje luknje. Ker sem se sprehajal ravno v južnih (slovenskih) Dinaridih, sem si želel kuščarice seveda čim bolje ogledati - da bi ne zgrešil velebitske kuščarice Iberolacerta horvathi. Vendar so bile vse potrpežljive kuščarice zagotovo pozidne Podarcis muralis, o čimer pričajo njihove stikajoče se nadnosnične ploščice.
Lepo preživite tople sončne dni,
Mitja
No comments:
Post a Comment