Spomin na davno jesen

 Polnoč je odbilo pri Sv. Janezu in zven cerkvenih zvonov je zajadral po gladini Bohinjskega jezera, se povzpel po strmih bregovih doline in pljusknil v tihoto okoliških gora. Lesna sova je predirljivo zaukala v hlad poznojesenske noči in lahen vetrc je ponesel naokrog nje klic. V temnem spokoju sta dva mladeniča, vzpenjajoč se proti vrhu Komarče, čula zvon in sovo. Prisluhnila sta za hip, pa tiho nadaljevala pot, ko so zvoki noči izginili. Mraz ju je gnal, da sta stopala hitro. Prišedši na vrh stene sta se ozrla proti jezeru, ki je spalo daleč spodaj, pokrito z mehko odejo meglic. Od doline sta jemala slovo. Vleklo ju je v samoto gora, spešila sta v želji, da se s soncem srečata na vrhu Čela. Pot ju je vodila po temnem bukovju do Črnega jezera, skozi smrekovo šumo po Lopučniški dolini vse do macesnovja v Dolini Triglavskih jezer. Zimska soba je mamljivo odprla svoja vrata, a hlad gorskih jezer fantoma ni dal spati. Odhitela sta čez Planino Lopučnico proti skalovju, sončnim žarkom naproti. 

Od vzhoda sem je vstajal dan. Najpoprej se je na obzorju zarisal tanek, svetal pas in gore so se pokazale v slikovitem kontrastu; apnenčasti podi so se, prepredeni s temačnostjo zelenega ruševja, kot srebrnina hladno bleščali. Iz rušnatega grma je glasno frfotajoč zletela ruševka. 

Mladeniča sta dosegla Velika Vrata, kjer se širjave Komne prevesijo dol proti Trenti. Od prevala proti severu drži greben Glave za bajto in Čela. Tjakaj sta jo mahnila skozi blodnjak ruševja in škrapelj, iskaje lepe prehode. 

Na pobočjih Čela ju je pozdravilo sonce in pobožalo njuna od dolge noči temna obraza. Skalovja so se, popred srebrna, zdajci zableščala v rožnati barvi, polita s sončno vodo. Svetloba sonca je vzbudila radost tudi v malih srcih gorskih ptic, ki še pozno v jesen vztrajajo v gorskem kraljestvu. Komatarji so se glasno razburjali in se podili vsevprek. V grušču je živež iskala prikupna jatica planinskih vrabcev, katerih rumeni kljunci so se bleščali čivkajoč. 

Prelep je bil pogled na okoliške vršace, katerih senčne stene so zadobile živomoder pridih. Plaski Vogel je tiho bdel nad škrapljasto pokrajino, na zlatih tratah njegovih pobočij pa so se greli in pasli črni gamsi. 

Sveta nebesa, kolikanj lepega sta fanta ugledala, ko sta pokukala čez greben pod vrhom Čela. Onkraj trav grebena, ki drži od Plaskega Vogla proti Planini Za skalo in modrikasti globini Trente, so v jesenskem miru počivale gore okrog Jalovca z belo poprhanim vrhom. Onstran Bovške kotline je udobno čemel zajetni Kanin.

Toplina dne in mehka gorska trata sta fanta silno uspavali in dreto sta vlekla dve debeli uri. Prebudil ju je šele osamljeni planinski vrabec, ki je frfotal nad vrhom. 

Zaspan pogled jima je obvisel na Vršacu. Na Vršacu, slikovitem vrhu onstran Malih Vrat. Sestopila sta nanje po lepih skalno travnatih prehodih severne strani Čela. Tamkaj očibodno prav rade počinejo belke, saj sva precej naletela na njihove zeliščne cigarice.

Pod sedelcem se je med padlimi balvani neznansko podil in uganjal vsakovrstne norčavosti stric hermelin. Odet v sijajen bel plašč iz hermelinjega krzna je izgledal karseda lično. 

Silno strme trate so izgledale od daleč, namreč tiste, ki drže od Malih Vrat gor proti Vršacu. Pa sta bila hodca začudena, ko sta jih dokaj veselo zmagovala. Smuknila sta skozi ožjo zajedo v grebenu na severno stran in zopet skozi strme skalne prehode dosegla zlate trate na vrhu. Bila sta silno židane volje.

Tako s Čela kot tudi z vrha Vršaca se imenitno vidi dol proti navidezno gladkemu apnencu Gladkega lašta. Kot omamljena sta mladca zrla v čudovito kamenito ploščad in se domenila, da jo obiščeta. Sestopila sta zopet po severni strani, smuknila skozi škrbinico na osoje in kmalu sta skakljala čez škraplje v dolini, ki povezuje zgoraj omenjena vrhova s Plaskim Voglom. Na vsem lepem sta stala v središču gamsjega direndaja; trop koz z mladimi živalmi je skakljal po dnu doline, na pobočjih pa so se pasli kozli in vohljali naokrog. Vršil se je namreč gamsji prsk.

 Nakar ugleda Jonzelj na skalnem pomolu nad seboj močnega kozla. Razkrečene roglje je ob rušnat grm drgnil in nasploh je od ljubezni ves bebav izgledal. Fanta sta počenila ob večjo skalo in opazovala pritlehno hojo kozla, ki je iskaje samico s črnim jezikom zrak ovohaval in prskajoče zvokce spuščal. Zdajci upre gams svoje kozlovske oči naravnost proti Jonzlju in Lukežu ter proti njima zdirja, misleč v svoji kratkovidnosti, da bode ugnal gamsjega tekmeca - nepridiprava. Ustavi se za hipec na manjšem skalnem pomolcu, pa se spet zažene z vso silo naprej. Al' sta se spogledala opazovalca, ko sta dirjajočega besnega kozla že čisto blizu iz oči v oči pred seboj imela. Pa bliskovito vstaneta in kozel je neznansko debelo pogledal od presenečenja. V hipu je skočil vstran in nekaj trenutkov čukavo pogledoval naokrog, pa se mu je zadeva hitro razjasnila, stresel je z glavo in odšel v pobočje naprej koze preganjat. 

Nadvse ponosna na dejstvo, da ju je kozel zameštral z gamsjim tekmecem, fanta zopet zakoračita navkreber. Najpoprej na sedelce med Plaskim Voglom in Gladkim laštom, kjer je Jonzelja s svojimi rdečimi perutmi utripajoč razveselil skalni plezalček, pa naposled na vrh Gladkega lašta. Še zadnjič sta se omamila z lepoto Plaskega Vogla, ki ju je spremljala ves ljubi dan in se jima globoko v srci vtisnila. 

Novembrsko sonce je jelo počasi slovo jemati in že sta stopicala prek laštove ploščadi med številnimi žlebiči in dol proti temnemu ruševju. Krajša dolinica, v katero se na eni strani spusti apnenčasta ploščad, na drugi pa se dvigajo za nekaj mož visoki spodmoli, ju je pripeljala v čarobno kraljestvo ruševja. Čarobnost je bila morda še večja kot navadno, saj sta sledila zaplatam trav in lepi prehodi skozi goščavo so se kar sami ponujali. Ves čas sta hodila naravnost v smeri Planine Lopučnice in res, kmalu sta jo med vedno gostejšim macesnovjem ugledala. 

Čarobne podobe vseh vrst so se prikazovale v macesnovem gozdu, pogled čez rame pa je razkril gore, ki so jima tega dne zopet srce ukradle.

Dan je ugašal in srci mladeničev sta z vsakim trenutkom tonili v globlji mir. V mraku gorske šume med temnimi smrekami in srebrnimi debli bukovja sta tiho stopala proti robu Komarče, kjer jima je ljubo sonce poslalo še zadnji pozdrav potom vatastih oblakov. Prepustila sta se za hip, nato pa sestopila v Bohinj. Bila sta sila blažene volje.