Pozdravljene bralke in bralci, v teh neprijetnih dneh vnovičnega državnega zaprtja!
Dasiravno smo si ob koncu zadnje občinske karantene oddahnili, češ da se nam je to pripetilo prvič in zadnjič v življenju, nas je koronavirusna bolezen 19 zopet presenetila in nam jo ob prihodu jeseni zagodla še prav posebej hudo. Spričo ponovne omejitve gibanja na občine se je tako zelo umirila naša vsesplošna terenska aktivnost in čeprav smo tudi v svojih rodnih krajih uspeli stakniti kaj semi-interesantnega, smo se odločili, da za vzdrževanje bloga odpremo prašne beležnice in pobrskamo po starih mapah na računalniku. Tako vam predstavljamo enega naših najplodnejših terenskih tednov - teden na Nizozemskem konec oktobra 2018.
Z natanko nič načrti kje bomo prenočevali oz. se sploh gibali, smo se Matija, Luka, Jon in Mitja 27. oktobra usedli v Polota in pričeli s celodnevno vožnjo proti evropskemu severu. Že prvi dan smo si zastavili zelo optimistično - na njivah kakšno uro vožnje JV od Amsterdama se je ustalila mlada ČRNA KOMATNA TEKICA Glareola nordmanni, ki smo si jo na poti želeli ogledati. Zaradi nekoliko kasnejšega pričetka vožnje, smo kljub nenehni vzpodbudi s strani CDjev Abba Gold in Arabic Groove nizozemsko mejo dosegli nevarno pozno. Ko smo se tako končno zapeljali mimo ciljnih njiv smo žalostno ugotovili, da smo dnevno svetlobo tistega dne zamudili. Pa smo jo res?? Skozi mrak smo zapazili obrise jate prib v kateri je tekica nedvomno počivala in obšla nas je genialna ideja! Spričo neprometnosti ceste smo avto postavili pošrek in z dolgimi lučmi obsvetili njivo le toliko, da je spretnemu Matiji uspelo med godrnjajočimi pribami najti drobceno tekico (ki je brez njenega tekanja najbrž pač ne bi prepoznali) - kakšen neverjeten začetek počitnic!
V hotelu blizu Amsterdama smo se zvečer srečali z drugo slovensko ornitološko odpravo: Tilnom, Nežo, Dejanom, Lanom in Rokom. Nekoliko smo počvekali in se nato utrujeni zgrudili v postelje (pre)dragega hotela, saj nas je naslednje jutro zopet čakala vožnja - tokrat le na otok Texel.
Spoprijateljevanje dveh zelo tipičnih nizozemskih vrst: kamenjar Arenaria interpres se dobrika srepogledemu srebrnemu galebu Larus argentatus.
Galeb se je kamenjarja hitro naveličal in že ga je nadomestil naslednji, tokrat mlad (1st winter). Ta ekstravagantno kaže vse karakteristike mladega srebrnega galeba in nas je navdahnil z upanjem, da kakšnega morda najdemo (in določimo) tudi na Barju.
Za kratek čas v našem življenju so sivo vrano zamenjale črne vrane Corvus corone, med katerimi pa smo enkrat za hip uzrli tudi sivi poblesk nam bolj znane prijateljice - precej redek prizor na Nizozemskem.
Ob prihodu na Texel nismo prav nič odlašali, marveč smo jo ucvrli za kolono avtomobilov, ki se je tistega dne vila vse od pristanišča na jugu otoka pa do vasi De Cocksdorp na severu - prejšnjega dne je bil v parku med tamkajšnjimi frizijskimi hiškami namreč opažen gost iz daljne Amerike - RDEČEOKI VIREJ Vireo olivaceus. Čeprav gre za najpogostejšo ameriško pevko, ki jo zanese čez lužo, pa je virej požel izjemno občinstvo, saj je bil šele deveti svoje sorte, opažen na nizozemskih tleh.
Manjši del zadovoljne skupine tvičerjev, ki občudujejo transatlantskega popotnika. Naj pripomnim, da je trajalo kar nekaj časa, preden smo ptico sploh odkrili.
Majceni virej je namreč kar nekaj časa nepremično sedel v krošnji jelše, s katero se je neizmerno dobro zlil. Očitno se tudi daleč od doma ŽE zelo dobro znajde.
Ampak naposled se je tekanje z ene na drugo stran mejice le obrestovalo in vsi prisotni smo se ga prav čudovito nagledali - od konca zelenega repa, pa vse tja do njegove zakrivljene konice kljuna.
Ko smo se nagledali uvidevnega američana, smo začeli brskati za drugimi zanimivosti po strani waarneming.nl, ki je bila tudi sicer naš večni spremljevalec na izletu. Med brskanjem smo se nekoliko posvetili lokalni avifavni, ki so jo tistega dne predstavljali pretežno vinski drozgi Turdus iliacus.
Vinski drozgi so se po Texlu valili v takšnih presežkih, da so se med njimi našli celo neznačilni osebki (kot ta na sliki), ki niso vzleteli v trenutku, ko jih je izostril fotoaparat. Ta strategija je sicer izjemno popularna na Barju.
Kaj kmalu pa so naša srca vzdrhtela ob novici, da sta se vireju v gozdičku pridružili tudi dve MUŠJI LISTNICI Phylloscopus inornatus. Hitro smo jo ucvrli v omenjeni gozdič in pričeli vneto raztegovati ušesa, zakaj mušji listnici pritiče status zelo vokalne selivke. Meni nič tebi tič smo naenkrat prav res zaslišali njeno oglašanje in dve mušji listnici sta se pojavili nad našimi glavami! Kot največji štori smo začeli motoviliti s fotoaparati ter obupano poskušali nazoomati pol metra oddaljeni poskakujoči kepici. Seveda nam je to spodletelo, listnici pa sta jo podurhali v del grmovja, popolnoma preraščen z robidovjem. Šele ko sta se poslavljali, nam je uspelo narediti nekaj fotografij, ki pa so preuboge, da bi zadostno prikazale to čudovito ptičico, ki je z leti postala že redna gostja v Zahodni Evropi - Francozi so ji namenili že posebno shemo barvnega obročkanja (nekakšen ultimate flex pred nami, reveži).
Z nekaj domišljije: na sliki se vidita nadočesna proga ter značilni "wing bar", za katerim se na Barju do tega dne izjemno neuspešno oziramo.
Listnica se je še zadnjič obrnila, nam pokazala drobnega sredinca, in odletela v neprehodno žbunje.
"often associates with Goldcrests in autumn"
Za listnicama smo se še nekaj časa ozirali, a iz trenutka v trenutek nam je bilo bolj jasno, da iz te moke ne bo več kruha. Zatorej smo se odpeljali na skrajno severno točko otoka - idiličen svetilnik vrh peščenih sipin - in od tam pričeli s skeniranjem morja, pri čemer smo z očmi prvič ošvrknili tudi sosednji otok Vlieland, kjer se je prejšnjega dne s svojimi vinskimi prijatelji zabaval bajkalski drozg Turdus obscurus. Žal o njem tega dne ni bilo več ne duha ne sluha.
Svetilnik na najsevernejši točki Texla. Jon na sliki se podi za enim izmed številnih kuncev, ki so kolonizirali okoliške sipine.
Skeniranje morja je bilo na tem izletu ena izmed prednostnih aktivnosti, ki pa nas je večinoma le razočarala.
Tu smo prvič naleteli na gage Somateria mollissima, ki so nas na morju spremljale do konca izleta. Njih nevajeno oko jih je vselej hvaležno pobožalo in vprašalo, zakaj za vraga se iz nekaj kilometrov oddaljenega Devina nikoli ne primajejo v veliko lepši Strunjan.
Na večer smo jo mahnili na jug otoka (koder smo lahko kasneje vstopili tudi na trajekt) in se sprehodili po orjaških peščenih ravnicah vatenskega morja. Med vožnjo smo ob zelo naključnem vrtu zagledali izrazit agregat ljudi - to morajo biti ornitologi, smo si rekli. Seveda smo imeli prav in za nameček smo si lahko ogledali izjemno zmedenega malega muharja Ficedula parva, ki je posedal na ograji ob vrtičku.
Na malega muharja smo naleteli s pomočjo ključne strategije - ne išči ptice, temveč ljudi!
Na sipine smo prispeli v sončnem zahodu in bili priča čudovitim prizorom v enem izmed zadnjih delov ohranjene narave na Nizozemskem.
Neskončen svet trav in peska nas je precej očaral.
Na sipinah smo ostali prav do večera, s teleskopom pa smo na oddaljenem otočku zagledali nekaj debelih prijateljev.
Seveda, bili so tjulnji, ki pa jih nikakor nismo mogli fotografirati v danih pogojih.
Matija se kot pravi Frizijec spretno spušča s peščene grbine.
Med pohajkovanjem po pesku nas je preletelo tudi nekaj gosi, ki so nas nekoliko vznemirile: v enem klinu smo zaznali večinski delež sramežljivih njivskih gosi Anser serrirostris (morda primerneje tundrskih gosi), spet v drugem pa nas je razveselila prisotnost belolične gosi Branta leucopsis.
Njivskih gosi smo bili nadpovprečno veseli, namreč zato, ker v zadnjih letih le še zelo poredko blagoslovijo naše kraje s svojimi temnimi kljuni.
Zakaj smo se slovenski ornitologi navduševali nad belolično gosjo najbrž ni treba pojasnjevati. Z izjemo nepopolno grajenih beloličnih gosi v Valle Cavanata (kar je bržkone posledica incestnega parjenja na dvorišču italijanskega rejca), se z njo jako redko srečamo.
Končno smo osedlali udobni trajekt in se odpeljali proti Amsterdamu. Na poti smo se ustavili v manjšem mestecu in prenočili v izjemno sumljivem ruskem hostlu, ki pa je solidno potešil naše utrujene živote. Naslednji dan smo se prav skozi Amsterdam odpeljali na še eno znamenito točko nizozemske ornitologije - IJmuiden. IJmuiden je zaselek ob ogabnem industrijskem pristanišču , ki pa se ponaša z več kot 1 kilometer dolgim kamnitim nasipom. Ta zaorje naravnost v Severno morje in se konča z majhnim svetilnikom ter predstavlja naravnost sanjski kraj za opazovanje morskega dogajanja daleč naokrog.
Dim iz dimnikov ter smog sta se bratsko združila nad ostudnimi industrijskimi območji ob pristanišču.
Preden smo stopili na nasip smo se razgledali po obali na njegovem vznožju - tu nas je prijetno presenetil naš prvi uhati škrjanec Eremophila alpestris. Ti so, kot smo kasneje še podrobneje ugotovili, dokaj plašne in nefotogenične ptice.
Hoja po nasipu je bila nekaj čudovitega in ogabno meglo/dim smo kmalu pustili za seboj. Hoja pa še zdaleč ni bila neproduktivna: med njo smo se srečali z mnogo zanimivostmi, nekaterim od nas še popolnoma neznanimi.
Boter kamenjar, spet zal in prikupen. Kamenjarji so bili najpogostejši pobrežniki med orjaškimi betonskimi kockami.
Tudi školjkarice Haematopus ostralegus so bile precej številne, a žal zateženo plašne.
Nekaj povsem novega pa je bila za večino od nas obalna vriskarica Anthus petrosus, ki je jug Evrope prav nič ne privlači in je svojo zvestobo prisegla mračnemu evropskemu severu. Spričo te trdne zaobljube je v naši okolici izjemno redka in le en bizaren madžarski podatek priča o njeni zmožnosti, da zapusti ljube ji betonske gmote IJmuidna.
Ni pa bil kamniti nasip s svojimi skritimi prebivalci edini vir animacije, začelo se je namreč dogajati tudi v zraku. Takole sta nas iznenadili dve grivasti gosi Branta bernicla, tudi "lajferja" za nekatere člane (no, mene).
Ob koncu nasipa se je dogajanje še dodatno okrepilo: na eni izmed kock je namreč posedala majhna jatica peščencev, ki so se drenjali en ob drugem, se greli in si ščebetali. Mirujoči zaspanci so bili seveda mnogo prijetnejša fotografska prilika od lačnega poskočneža, ki smo ga srečali dan prej.
Letošnji peščenec je na krilih še ohranil svoje mladostniško perje, kar ga razlikuje od odraslih (spodaj). Več o tem pa na primeru drugega prodnika nekoliko nižje.
Črne skalne nasipa so predstavljale nevarno možnost presvetlitve, ki pa je bistri aparat tokrat ni z veseljem pograbil (kot jo sicer vedno).
Čista uživancija!
Kot biserji...
Že v tako majhni jatici pa smo naleteli na vsaj dva označena peščenca: tegale na sliki so okrancljali s pisanim nakitom, nekemu drugemu pa so nadeli celo satelitski oddajnik, katerega antena je kukala izpod sivkastega hrbta.
Označena je bila tudi tale obalna vriskarica. Skrušeno priznavamo, da se še do danes nismo prepričali, čigavim shemam pripadajo.
Malo za peščenci pa se je za trenutek na skali poblisnilo tudi nekaj sivo-rjavega. Le kdo bi lahko bil to? Misleč, da gre najbrž spet za kamenjarja smo pobuljili enkrat, pa nato še enkrat: za skalami so se nam skrivali morski prodniki Calidris maritima, ena izmed vrst, ki smo se je najbolj nadejali. Tudi teh čudakov še nikoli nismo srečali in tudi tokrat ni to nič sramotnega, saj morski prodniki (podobno kot obalne vriskarice) le ekstremno redko zaidejo v Sredozemlje (v Slovenijo pa prav gotovo nikoli).
Juhuhu!!
Kot jim dolžnost rodu Calidris narekuje, so bili morski prodniki mutavni "do daske" in se za nas niso kaj dosti zmenili. Bistveno bolj zanimivi so bili rakci, ujeti v alge na betonu.
S svojimi kratkimi rumenimi nožicami so izmeno spretno postopali po kamnih ter se kot kakšne balerine spuščali iz enega na drugega.
Zaradi svoje temne obarvanosti pa so morski prodniki odlični tudi za določanje starosti v poznojesenskem obdobju: mladi pobrežniki se jeseni namreč golijo le delno, golitev pa ne vključuje peres na perutih. Zaradi tega pogosto velja, da se da pozimi ločiti mlade in odrasle prodnike po svetli obrobi krovcev in tercialnih peres, ki jih imajo prvoletni osebki. A kaj, ko je to lahko pri svetlosivem spremenljivem prodniku naravnost zatežena naloga! Nasprotno pa je pri temnorjavem morskem prodniku to naravnost odlično opazno in za zgornjega lahko tako povemo, da je gotovo "letošnji".
Še kratek video...
Z vsemi možnimi zanimivostmi v malhi smo se napihani naposled le primajali na konec rta, odložili teleskope in nahrbtnike ter se radovedno zazrli v sivino Atlantika. Dogajanja na morju ni bilo veliko, a kljub temu se je našlo nekaj prijetnih pripetljajev: med malico nas si nas je ogledala sramežljiva lumna Uria aalge, v lagodnem letu pa je bližje k obali priletel odrasel strmoglavec Morus bassanus.
Prijetni izraz lumne se nam je zelo dopadel, na žalost pa ga nismo mogli občudovati prav pogosto. Lumne smo namreč večinoma opazovali zgolj kot oddaljene zmazke, ki so v hitrem letu prečili horizont.
Tudi strmoglavca se nismo ravno nagledali, a nas je vendarle navdušila njegova eleganca, ki jo pri nas bistveno težje občudujemo.
Vsake toliko časa se je iz sivega morja izluščila bela pojava in nas pospešeno spravila na noge, a venomer je šlo za impozantne samce gag, ki so patruljirali ob obali.
Poleg gag so nas redno obletavale tudi črne race Melanitta nigra (na sliki) in beloliske Melanitta fusca, sem ter tja pa se je medne vrinil tudi osamljeni slapnik, rdečegrle ali polarne sorte.
Na IJmuidnu smo se spet srečali tudi z drugo odpravo: Nežo, Tilnom in Lanom (na nasipu) ter Rokom in Dejanom (se skrivata za betonskimi kockami). Skupaj smo nekaj malega tudi pojedli in si izmenjali prigode preteklega dneva.
Ko smo popoldne zapuščali rt, se je na nasipu spreletelo nekaj velikega in rjavega. Ker nismo imeli niti najmanj pojma, kaj bi to lahko bilo, smo s teleskopom brž pregledali rob in bili neverjetno presenečeni, saj je med algami sedela utrujena sloka Scolopax rusticola. Čeprav se sloke v tem delu leta selijo najintenzivneje, pa je na betonskem rtu, kjer njena kamuflaža povsem odpove, še zdaleč nismo pričakovali. Nekako nam jo je uspelo zalesti in prvič v življenju smo se lahko do sitega nagledali njenega rustikalnega perja, ki je vneslo nekaj domačih jesenskih barv v temačno sivino.
Sloka se je sicer poskušala skrivati, a ji to na tako izrazito degradiranem prostoru ni uspelo.
Zato se je revica zgolj sprijaznila z nekaj radovednimi obrazi in aparati, ki so jo kar dolgo spremljali izza balvana.
Da pa bi bila zgodba še bolj bizarna, smo nekoliko kasneje naleteli še na enega pobrežnika iz slokinega sorodstva, namreč na pukleža Lymnocryptes minimus. Tudi on si je za počitek izbral betonske balvane, vendar je bil zaradi pomanjkanja kritja veliko bolj paničen in nikakor nam ga ni uspelo fotografirati, čeprav smo se z njim na štiri oči spogledali kar nekajkrat.
Srečali smo tudi tega spovednega tjulnja, ki pa ni bil edini zanimiv sesalec tistega dne - s svojimi kratkimi črnimi plavutmi so nase nekajkrat opozorile pristaniške pliskavke.
Končno smo IJmuiden zapustili in se odpeljali v Amsterdam, kjer smo prenočili v čudovitem StayOK hostlu. Zjutraj smo se sprehodili ob enem izmed kanalov v upanju, da naletimo na polarnega galeba Larus glaucoides, ki tod že vrsto let prezimuje in so ga prejšnjega dne videli tudi naši kolegi. Celoten sprehod je nekoliko otežil dež, žal pa tudi o galebu ni bilo ne duha ne sluha. Obupani (ker smo imeli le malo časa, preden smo se morali odstraniti iz hostla) smo pohiteli celo v pekarno in začeli s kruhom privabljati galebe, a je bilo vse zaman. Galeb se ni in ni hotel prikazati in naposled smo odšli, seveda pa so ga tam opazili le nekaj ur za nami. Zopet smo se odpeljali na Texel, kjer smo nekaj časa tolažili z gledanjem na morje, ko pa še to ni pomagalo, smo zavili v idilični bar. Tam so stare Holandke igrale biljard, mi pa smo se kar dolgo časa greli v baru, saj nas je čakala hladna noč - spali smo namreč v avtu.
Daleč najlepši del tistega dne so predstavljali pegami Bombycilla garrulus, ki smo jih našli v eni izmed vasi na Texlu. Pegami so na Nizozemskem precej redki, tako da potrebuješ za srečanje z njimi kar nekaj sreče.
Jata zlatih prosenk Pluvialis apricaria z nekaj pribami Vanellus vanellus nam je pričarala čudoviti barjanski negativ.
Eden izmed zalitih kuncev, ki so s svojimi rovi pošteno navrtali večino sipin ob nizozemski obali.
Matija in Luka v elementu - seawatch, ki ponovno ni obrodil želenih sadov.
Kljub temu smo zasačili nekaj zanimivosti, kot na primer to skupinico strmoglavcev...
...in pa masivnega velikega galeba Larus marinus. Fotoaparatom se je izmuznila tudi mala njorka Alca torda, ki je nekajkrat bliskovito letela mimo obale.
Seveda je bilo nekaj vrst, o katerih smo ves čas sanjarili. Med njimi gotovo ni manjkala gozdna cipa Anthus hodgsoni - to redko sibirsko gostjo so v času našega obiska na Nizozemskem opazili večkrat, a nikoli za dlje časa oz. na celini. Cipam smo zato posvečali izjemno pozornost in se tako obregnili ob vsako, čeprav so bile prav vse travniške A. pratensis (na sliki).
Naslednje dni smo se znašli večinoma v bolj severnem/severovzhodnem delu Nizozemske. Poiskali smo nekaj zanimivih plitvin na obali ter se ukvarjali večinoma z bolj "značilnimi" nizozemskimi vrstami. Čas smo tako preživljali večinoma skrotovičeni ter zalezujoči nekatere izmed pogostejših severnjaških vrst, ki jih pri nas velikokrat gorko pogrešamo.
Na zelo heterogeni plaži postopajo: rdečenogi martinec Tringa totanus, školjkarica, veliki prodnik Calidris canutus in progastorepi kljunač Limosa lapponica, v ozadju pa čofotajo grivaste gosi.
Zelo nepričakovano smo naleteli na nekaj žličark Platalea leucorodia, ki na naše izjemno presenečenje niso bile bog ve kaj plašne.
Žličarka na sliki ne prav nič ne zmeni za fotografa, ki se ji z zavihanimi hlačami previdno približuje po plitvi vodi. A pozor! Mehko blato se kaj hitro ugrezne...
Grivaste gosi so v (gosjem) redu.
Veliki prodniki so bili že očividno porejeni za zimo in so svoje debele živote lenobno premikali po plitvinah, ne meneč se za bolesten hrup, ki so ga zganjala vojaška letala nad nami (očitno je šlo za nekakšno vajo).
Progastorepi kljunač se je odločil, da mu lepše pristoji profil sabljarke.
Spet smo naleteli na precej školjaric, tokrat v nekoliko boljši svetlobi. V njej čudovito sijejo njihove neprijetno rdeče oči.
Črna prosenka Pluvialis squatarola je bila nekoliko bolj domač prizor, a vendarle ne tak, katerega se ne bi razveselili.
V vsem direndaju je po blatu tacal tudi sivi galeb Larus canus, katerega sorodnika - triprstega galeba - smo zaman iskali celoten izlet. Njegove bizarne odsotnosti si še danes ne znamo popolnoma razložiti, sploh upoštevajoč ure, ki smo jih preždeli na morski obali.
Na vsem lepem smo zagledali skupino labodov, ki je priletela iznad morja. Že njihovo sumljivo selitveno početje nas je navdahnilo s sumničavostjo, ko smo jih fotografirali pa nam je postalo jasno, da smo zasačili jato malih labodov Cygnus columbianus - prav tako redkih na nizozemskih tleh.
Eno izmed noči smo ponovno preživeli v avtu v bližini znanega mokrišča Lauwersmeer in se naslednje jutro prebudili v zlat sončni vzhod. Že tako magičen prizor so zaljšali nenehni preleti beloličnih gosi, katerih srebrna in bela sta se bleščali v jutranjem soncu.
Matija, užitkar, pregleduje eno izmed takšnih jat, ki je sedela prav blizu ceste.
Belolične gosi so se zbrale na zajtrku in razgrajale po travi, da je bilo veselje. Neverjetno lepo jih je bilo videti v takšnih nezanemarljivih množinah.
Ves čas so se zabavi pridruževale tudi nove in nove, ki so priletavale nad našimi glavami. Pravi (glasni) spektakel.
Ko se je jutro prelevilo v sončen dan in smo si ogledali že vsako gos posebej, smo zapustili Lauwersmeer in jo pocvirnali na obalo ob bližnji vasici Paesens. Ta se nam je na Google zemljevidih zdela zanimiva za morebitne jate pevk ob morju in še kako smo imeli prav! Že takoj ob prihodu smo nad pašnikom zagledali ogromno jato uhatih škrjancev, daleč največjo skupino s katero smo se srečali. Lokacija se nam je zaradi pestrega dogajanja izjemno dopadla in odločili smo se, da je še nekaj časa ne zapustimo. Jon in Matija sta se odpravila slikat uhate škrjance, z Lukom pa sva se po kamnitem nasipu odpravila na pregled nekakšnih plitvin, ki so se razprostirale v smeri proti morju.
Takole sva z Lukom raziskovala plitvine, ne vedoč kaj se dogaja z Matijo in Jonom.
Na nasipu sva naletela na glavo duplinske kozarke Tadorna tadorna, ki si jo je privoščil nasilni sokol selec Falco peregrinus...
...in pa na to grivasto gos, s katero nekaj očividno ni bilo v redu. Sama samcata je postopala po travi, prav nič se nas ni bala in nasploh je bila videti tiste vrste ptica, ki v naravi ne preživi prav dolgo. Srčno upamo, da si je po neznani travmi čim hitreje opomogla.
Še ena žalostna podoba, ki jo je za sabo pustil selec: takole se je spravil na velikega škurha Numenius arquata. Sicer nimamo nič proti vrtenju naravnega kolesja, a bi se v prihodnje vendarle veselili nekoliko boljše izbire plena.
Matija in Jon pa med tem SPLOH nista lenarila in sta se odlično infiltrirala v jato nemirnih uhatežev. Pednjajoč sta se jim približala na dovolj majhno razdaljo, da sta med njimi zasledila tudi nekaj slepih potnikov, ki so se jati pridružili zavoljo njene veličine in varnosti. Med več kot 200 uhatimi škrjanci je namreč postopalo tudi nekaj severnih repnikov Linaria flavirostris in snežnih strnadov Plectrophenax nivalis. Na severne repnike sva naletela tudi midva z Lukom, a o snežnih strnadih kasneje ni bilo ne duha ne sluha. Kar nekaj časa smo še preživeli tam, mrzlično pregledujoč vse jate in jatice, ki so nam priletele pred obličje, a vse je bilo zaman. Snežni strnadi so naju pustili na cedilu.
Živčna jatica uhatih škrjancev, ki sta jo mojstrsko zapuzala Matija in Jon.
Jonov čudovit utrinek...
Vsiljivci št. 1: Med uhatimi škrjanci se prihuljeno paseta dva severna repnika, "lajferja" za vse nas, ki ju v letu izdaja bledorožnata trtica.
Vsiljivci št. 2: V oddaljenem delu jate se skriva snežni strnad, njegov kolega pa se mu v brzem letu približuje z leve strani. Kljub intenzivnem iskanju jih nismo več uspeli ugledati in obalo smo zapustili količkaj razočarani.
Mojstra stezosledca nista zalezla le jatice drobnih pevk, pač pa sta se za hrbet prihulila tudi tej jati veliko večjih in previdnejših ptic - sumničavo so ju opazovale belolične in grivaste gosi, ko sta se plazeč pomikala bližje in bližje njihovim zaobljenim životom.
Nenadoma pa smo ob pregledu strani waarneming opazili odlično vest: le kakšno uro vožnje vzhodno, ob ustju reke Ems, kjer se stikata Nizozemska in Nemčija, so ornitologi naleteli na zanimivega kupčarja. Ta je bil na začetku določen kot (vzhodni) sredozemski O. melanoleuca, hitro pa so določitev popravili v ČRNOMORSKEGA KUPČARJA Oenanthe pleschanka. Neverjetno hitro smo se spakirali v avto in že smo brzeli po eni izmed neštetih avtocest, upajoč da se a) kupčar ne odloči za hiter odhod in b) da slučajno ne pride do ponovne zamenjave identitete v za nas bistveno manj povabljivo opcijo. K sreči se ni zgodilo nič od naštetega in s pomočjo strategije "išči ornitologe in ne ptice", smo zelo hitro tudi sami opazovali tega neuglednega gosta in daljnega jugovzhoda. Kupčarji seveda ne slovijo ravno po svoji neuglednosti - temu po nasprotoval vsak, ki je spomladi ali poleti že naletel na samca kupčarja, ki se kiti s svojo bleščeče črno očesno masko. A samice in mladi znajo biti precej manj impozantni, le poglejte si spodnje slike.
Ne ravno najopaznejša ptica na svetu :) Kljub vsemu pa je sivo-rjava obarvanost v tem primeru razveseljujoča, saj je eden izmed znakov, ki v tem perju ločujejo sredozemskega in črnomorskega kupčarja.
Za drugega izmed znakov so naše fotografije preslabe: gre namreč za serijo rahlo svetlih obrob peres na hrbtu, ki jih pri sredozemskem kupčarju ne srečamo (ali pa v veliko manjši meri). Vrsti sta si tudi nasploh zelo sorodni in ker se njuna areala delno prekrivata, pride neredko tudi do križanja. Pravzaprav je vzhodni sredozemski kupčar črnomorskemu soroden bolj, kot zahodnemu sredozemskemu O. hispanica, zaradi česar je "sredozemski kupčar" parafiletska tvorba in je bil kot tak recentno tudi ločen na omenjeni vrsti.
Ko smo se kupčarja nagledali, smo preostanek dneva ponovno namenili iskanju snežnih strnadov, a žal neuspešno. V mraku smo se utrujeni posedli v avto in hvaležno poklicali v hostel - že dolgo nismo spali v postelji. Hostel je bil ponovno eden izmed čudovitih StayOK hostlov, nad katerimi smo bili naravnost navdušeni, bil pa je tudi že nekoliko južneje, saj smo se naslednjega dne odpravljali domov. S svojim prvim skupnim tednom na severu smo bili zelo zadovoljni, marsikatero vrsto pa smo si pustili za naslednjič, da nam ne zmanjka motivacije :)
Škoda, da že gremo!
Fino bodite!
barjanski tiči
Hvala za ta zapis. Pogrešam ta raziskovanja...
ReplyDeleteNaj bo 2021 polno tovrstnih trenutkov.