Se še spomnite potepa s pticami pevkami, na katerega smo se podali v prejšnji objavi? Če vam je bil pogodu, sezujte danes tesne čevlje in stopite z nami bosi v plitvo vodo, ki je v mesecu oktobru oblivala prenekateri kos Ljubljanskega barja, pretegnite premražene prste in zaplujte v očarljivi svet poplavnega izobilja!
Ptice pevke, s katerimi smo se ukvarjali v prejšnji objavi, je presenetila razlivajoča se voda, ki jo je na Ljubljansko barje izlilo jesensko deževje. Tu se po robu povodnji sprehaja travniška cipa Anthus pratensis.
1. SEPTEMBRSKI IZDIHLJAJI
Prvi deževni oblaki so nas to jesen razveselili že koncem meseca septembra, ko so sicer izdatne večdnevne padavine le komajda napolnile izčrpane zaloge talnih voda, ki jih je zaznamovala spomladanska suša. Šele nato, v poslednjih septembrskih dneh, je na plan mestoma prižuborela blatna lužnica in se razlila po izbranih travnikih.
Bila je ravno dovolj zgodnja, da je nastavila zrcalo zadnjim izmed odcvetajočih rož, denimo močvirski spominčici Myosotis palustris, ki nam jo razodevajo po cvetenju razposajeno odprte čaše.
V naraslih (ka)lužah si je zadnjo kopel pred bridko zimo, ki jo bodo preživeli le trpežni podzemni deli, privoščila tudi brhka kalužnica Caltha palustris ...
Po njih pa je začofotal tudi obsceno ljubki veliki pupek Triturus carnifex, ki ga je posebej za naš blog zapazila Julijana. S tem si je prislužila častni naziv barske pupkarice - to je namreč že druga vrsta pupka, ki so jo v letošnjem letu iz barjanske vode izlužile njene bistre oči!
Izven varnega zavetja Julijaninih mehkih rok so tenkokožni pupki žal podvrženi številnim okoljskim pritiskom, denimo pritisku toge traktorske gume ob gramozna tla, ki je iz notranjosti pegastega trebuha tega nesrečnega pupka iztisnila njegov bledi drob
Topli dnevi poslavljajočega se septembra so ogreli maloštevilne luže ter zaljubljenim kačjim pastirjem ponudili zadnjo priložnost za razplod. Na sliki lahko občudujemo spolni dimorfizem zelenomodre deve Aeshna cyanea.
Tudi sicer nas pisani svet členonožcev z jesenskim upadom temperatur zapušča. Kot oranžen cvet vse nižje vpadajoče sončne žarke prestrega mali cekinček Lycaena phleas, ki se v teh dneh le stežka prehrani s skopim nektarjem redkih rož.
Nič bolj naklonjena ni situacija niti čofotajočemu hrošču kratkokrilcu (Staphylinidae), najverjetneje pripadniku rodu Staphylinus, ki ga je iznenadila poplava. Kakšna sreča, da smo izmed neverjetnih 3.200 rodov, v katere razvrščajo to glomazno skupino hroščev, naleteli ravno na tistega, po katerem je skupina dobila ime. Sama verjetnost, da bomo srečali kratkokrilca, je sicer velika - kratkorkilci so s 63.000 opisanimi vrstami namreč največja družina organizmov na Zemlji.
Čeprav je povodenj za kratkokrilca pogubna, pa na Barje vselej privabi očarljive obiskovalke - race. Že najmanjša luža lahko v času jesenske selitve ponudi zatočišče ljubkim kreheljcem Anas crecca in še mnogim drugim, ki jih bomo podrobneje obravnavali kasneje.
Zadnji septembrski dan se je še zadnjič ogleduje v zrcalu, ki ga prebadajo preštevilne trave, nato pa smukne v senco starega drevesa in se poslovi.
2. ZGODBE IZMED MOKRIH TRAT
Kaj kmalu so dnevi utonili v nekakšno oktobrsko dremtonost. Žejne rastline so pospale, listi so pričeli rumeneti in jesenska deževja polarne fronte so neumorno močila vodozbirna območja počasnih barjanskih rek, da so se pričele leno razlivati po okoliških logih. Hladni prsti sive barjanske vode so se začeli iz ustaljenih strug zadovoljno plaziti po žejnih melioracijskih jarkih in iz njih previdno stopati na veneče travnike. Revni travniki, ki so poleti in spomladi zibali legla travniških živali in žgolečih ptic, so se iz varnega travnatega doma prelevili v pustolovsko močvaro, ki je na svoje bregove privabila številne radovedne popotnike ...
Sivi prsti dremotne Ižice so se splazili na čudovite travnike vzhodnega Barja in razposadili slikovito pokrajino. Še same Alpe so se dobrohotno nasmehnile v prijeten razgled.
Sam bramor Gryllotalpa gryllotalpa jo je bil pred usodno roko poplav komaj popihal iz varne luknje in glej, pristal sirotež kaj kmalu v neprijateljski dlani. Kaj bom z njim?
Prav podobna usoda je v tujo dlan napodila tudi zalo travniško voluharico Microtus agrestis, ki pa ne gleda kot bramor le topoumno naokoli, marveč si v topli dlani napravi mehko gnezdece in pozoblje v ljubem miru težko prigarano zrno.
Sicer se tare teh drobnih glodavcev na vodni gladini čez zadosti in križarijo kot drobne ladjice pod milim nebom po mrzli vodi zdaj sem, zdaj tja.
Zlasti galebi, kot je ta rumenonogi falot Larus michahelis radi izkoristijo teh živalic bridko nesrečo in prežijo v redkih plitvinah na njih, da jih o priliki cele požro.
Niso pa zdaleč rumenonogi nepridipravi edini galebi v Barja vodnatem nedrju - med blestečo gladino poplave in zelenim barjanskim obzorjem drsi kot najlepša prikazen na temno podperjenih perutnicah redek in imeniten mali galeb Hydrocoloeus minutus, šele drugič v gosteh na pogrnjeni mizi oktobrskih poplav! Nežen in tenak kot je, bi ta drobiž, iz družine galebov najmanjši, prav težko zaškodil že živahnejši muhi, kaj šele tolsti voluharici!
V drug svet me je bil zazibal čarobni prizor, kjer je v čisti samoti plul ta nežni galeb v tišini med dvema obrazoma mrkega neba. Kodral je s pernatim trebuhom stekleno gladino in skrival drobno premraženo glavo pod črno kučmo z naušniki, ki jo je prinesel s seboj iz ledenih gnezdišč.
Čofotal je v sami naivnosti vse bližje in bližje ter pobiral pri tem z vzvalovane gladine vse čuda dobrot.
Zbogom, prekrasna ptica!
Mnogo manj imeniten, pa vendar tudi galeb, je razveseljeval gladine poplav in plašil utapljajoči se živelj v oktobru prenekateri rečni galeb Croicocephalus ridibundus, malega večji in okornejši sorodnik.
Ravno dovolj velik, da se pomasti z ubogo voluharico.
Na sliki se pajdašijo rečni galebi s togotniki Philomachus pugnax, pobrežniki, ki radi pestrijo bregove barjanskih poplav.
Togotnik Philomachus pugnax pestri bregve barjanskih poplav. Nekam togotno, bi lahko rekli, se ozira čez pernato ramo.
Togotnik - priba - togotnik - priba - se pajdašijo pobrežniki križem kražem drug z drugim, kakor da bi sami ne vedeli, kaj bi s seboj. Vse manire izgube te sicer dostojne ptice, kadar jih upijani drugo za drugo razkošje v mokri travi.
Pisane pribe Vanellus vanellus čepe še komaj pokonci od sitosti na izobilnem bregu - kar sami od sebe so jim smuknili deževniki v lačne kljunce v begu pred sivimi rečnimi prsti, ki so jih napodili iz prstenih lukenj.
Pa so togotniki in pribe edini pobrežniki, ki jih je zamamila poplavljena ravan? Seveda ne! Povabilu se je odzval kakopak tudi venomer živčni močvirski martinec Tringa glareola, poplavljenih travnikov izbrani gost ...
Tudi kozice Gallinago gallinago so Barje kot vselej obiskale v velikem številu in se ponosile s krono najpogostejšega pobrežnika v mesecu oktobru. Bravo.
Kozice so na svoj status sila ponosne.
Mojškre kamuflaže!
Vsi sveti, kaj pa je ravnokar pokukalo izza krtine in premotilo popolno prikritost plahih kozic? Sivopernata glava ne pripada nikomur drugemu kot spremenljivemu prodniku Calidris alpina, ki se je pridružil kozicam pri izletnikovanju po zalitem travniku!
Spremenljivi prodnik Calidris alpina v letu - njegov pegasti trebuh nam izdaja, da se ima še pregoliti v bledosivo zimsko perje.
3. ZGODBE IZ STRNIŠČ
Če smo se do zdaj smukali po poplavljenih travnikih, pa stopimo zdaj čez jarek s travnika še na drugo barjansko plat - njivo. Njive se razraščajo iz leta v leto kot kuga po vse večjem številu barjanskih zemljišč in prekrivajo dandanes že skoraj polovico Ljubljanskega barja. Koruzne njive predstavljajo ekološko puščo in ne nudijo bivalnega prostora prav nobeni izmed barjanskih gnezdečih ptic, pa vendar najdejo na njih počivališče v jesenskem času nekatere izmed ptic selivk. Poglejmo, kdo se je po tem grdem habitatu smukal te dni ...
Mali ponirek Tachybaptus ruficollis si je, podobno kot mi, privoščil sestop s poplavljenega travika - zaplul je med posmrtne ostanke koruznih stebel, ki kot nagrobni kamni spomina na nekdaj lepšo pokrajino kazijo vodno gladino.
Skozi eno izmed brezštevilnih strnišč se je izprehodil tudi Luka v svoji oktobrski sli po odkritju pukleža, redkega in prihuljenega sorodnika kozice, ki smo ga v zgodovini bloga tod zapazili borih dvakrat.
Mojškrovina biserovina, ki jo je čez drn in strn napel pajek, spletilec.
Strnišče - ali zapazite, kdo se skriva v njem?
Med izpitimi brazdami njive počiva komatni deževnik Charadrius hiaticula, izjemno redek obiskovalec - šele drugič je namreč opazovan na Ljubljanskem barju. Pred tem je bil zapažen enkrat samkrat več kot 20 let nazaj!
Lukovim in Matijevim očem ga je izdal že usodno otožen in zaskrbljen izraz na obrazu, nadalje pa sva se o njegovi istovetnosti prepričala na podlagi zaobljenega roba globoko na otožna lica poveznjene rjave čepice. Nadalje so bolj zanj, kot za podobnega malega deževnika značilne tudi oranžno nadahnjene nožice in žalobna bela obrv. Imenitno!
Za zidom koruznega strnja počepa še ena čudovita prikazen - Mitji se je na deževen dan razodela zlata prosenka Pluvialis apricaria, graciozna nosilka statusa njegovega najljubšega pobrežnika. Zlasti v jesenskem času je ta mila ptica na Barju vse prej kot pogost pojav.
Samo poglejte si njen imeniten pernati plašč - črna, z zlatimi zrni posuta peresa jo odevajo v eno najlepših kombinacij kamuflaže in sijaja, ki jih je najti v ptičjem svetu!
Še nekdo je svoje snažne perutnice pomočil v kalno vodo, ki oblizuje mrtva koruzna stebla - v zimsko odevalo odet, tokrat odrasel spremenljivi prodnik Calidris alpina, ki smo ga bežno omenili že na potepu po travnikih, se prikriva v sivini strnišča.
Brez družbe plahih kozic nedolžni prodnik ne ve, kako naj se ponaša ob svojem, nemara prvem srečanju z radovedno človesko vrsto, kar je Mitja dodobra izkoristil za pridobitev dih jemajočih fotografij. Njam njam.
4. RAČJI GAJ
Kot vestni bralci zagotovo vedo, pa na Barju še skorajda ni bilo povodnji, ki bi bila odtekla brez prisotnosti očarljivih plojkokljunih obiskovalk. Čez naše kraje se v tople mediteranske lagune vsako leto iz severneje ležečih nedostopnih mokrišč, kjer so odgnezdile, selijo številne vrste divjih rac. Plahe kot so, se izvzemši mlakarico race le redko razkrijejo neukemu očesu, pa tudi sicer jih izven velikih jezer severovzhodne Slovenije in nemara Cerknice ni prav lahko opazovati v večjem številu. Sočno izjemo nam na pot postavlja Ljubljansko barje, naš najljubši kraj, ki se je v zadnjih letih izkazalo z nesluteno raznolikostjo pisane račje družbe, ki se tod v času poplav sila rada ustavlja.
Presenetljivo je, kako hitro bi lahko nevešč opazovalec spregledal jato stoterih rac. Stiskajo se namreč v udobju poplavljenega travnika, z vseh strani skrbno prikritega z gostim mejičevjem. Nekaj lučajev velika in neka centimetrov globoka luža gosti več rac, kot bi jih lahko kadarkoli pričakovali na kakšnem tristokrat večjem slovenskem jezeru.
Race, ki v oktobru počijejo na Ljubljanskem barju, so še posebno plahe narave - izučili so jih številni dejavniki, med katerimi ne velja spregledati destruktivnih navad svojeglavih barjanskih lovcev ...
Kreheljc Anas crecca je najmanjša evropska raca, ki se na Ljubljanskem barju ustavlja na selitvi, sicer pa v Sloveniji veljaja za zelo redkega in lokalno razširjenega gnezdilca s populacijo 0 - 10 parov. Temu dejstvu navkljub si je Lovska zveza Slovenije v preteklih letih močno prizadevala za uvrstitev te redke vrste med lovno divjad.
Ker njihovi predlogi iz očitnih razlogov niso bili uslišani, si morajo lovci žejo po krvi tešiti z edino lovno vrsto race - mlakarico Anas platyrhynchos (neobkrožene). Brezovški lovci na Barje vsako leto izpustijo več sto udomačenih mlakaric, ki jih je na območju posledično zelo veliko. K sreči to jeseni uredijo ti isti brezovški lovci, ki jih postrelijo. Ali pri tem poskrbijo, da se šibre pri obstreljevanju jate mlakaric izognejo zakonsko zavarovanim, z modro obkroženim kreheljcem?
Zadovoljni brezovški lovci, na sliki sicer z umorjenim zajcem.
Okrog Martinovega se vohljavi lovci (tudi letos) vse preradi smukajo okoli poplavljenih travnikov in svoje puške uperjajo v ogrožene vrste ptic. Se bodo lahko uprli tolstim sivim gosem Anser anser?
Na zanemarljivem izseku račje jate se nam razodeva kar 5 različnih račjih vrst. Lovcem ni dovoljeno streljati na prav nobeno izmed njih. Kar sami presodite, ali je v krvoločnem transu ob pogledu na oddaljeno jato zaupati njihovim določevalnim spretnostim!
Izvzemši pretečo nevarnost, ki jo predstavljajo lovci, pa Barje za trudne race predstavlja pravi pravcati rajski vrt. Pretegujejo si šušteče peruti, brcajo z veslavimi nožicami po plitvi vodi in precejajo poplavno lužnico, polno utopljenih dobrot. Na fotografiji nad vlažnim travnikom lebdijo mlakarice Anas platyrhynchos, žvižgavke Mareca penelope in raca žličarica Spatula clypeata - po ena predstavnica vsakega novega rodu nekdanjih Anas rac.
Nikar se ne pozabimo navdušiti nad diverziteto rodu Mareca - levo spodaj zapazimo žvižgavke M. penelope, ki preganjajo parček na Barju nekoliko redkejših konopnic M. strepera.
Žvižgavke Mareca penelope se radoma pajdašijo s šarmantnim samcem konopnice Mareca strepera (levo), ki ga odlikuje imeniten siv plašč in črna rit, ob katero prislanja belo zrcalce.
A njihovo mazanje je kaj kmalu prekinjeno. Plahe race, ki se v plitvih lužah še zdaleč ne počutijo varno, vzletijo že ob najmanjšem šumu ...
Nečimrne dolgorepe race Anas acuta se držijo bolj zase, negodujoče regljajo nad zanikrnimi manirami drugih rac in druga drugo obsipajo s komplimenti na račun z izbranimi pegami posutega perja. To seveda počno samo zato, ker dobro vedo, kako podobne so si.
Njihovo neresno rojakinjo je zaslepilo sonce in zatavala je v sicer homogeno jato žvižgavk! K sreči jo zlahka razpoznamo zaradi njenega imenitnega, srebrno bleščečega kljuna ...
V letu lahko ob primerjavi z dvema žvižgavkama občudujemo groteskno podolgovatost dolgorepe race.
Tenka in graciozna dolgorepa raca (acuta) v dobri družbi žvižgavk in šaljive race žličarice (spatula), ene najbolj prikupnih rac, ki pa nas je v letošnjem oktobru obiskala v zelo majhnem številu.
Žvižgavke Mareca penelope so bile v oktobrskih dneh brez konkurence najpogostejše race na Ljubljanskem barju - nekega prijetnega popoldneva se jih je na poplavljenih travnikih zbralo kar 400! Opazite med njimi vsiljivko??
Turobno vreme ali nasprotna svetloba nam rada ponudi čudovito priložnost za vajo v razbiranju račjih silhuet. Čudovit prizor!
Lep primer ugankarske fotografije - prepoznate podčrtano raco?
Temačnemu dnevu, ki že izkazuje bližino oktobra, so zelena zrcala nastavili tudi ljubki kreheljci Anas crecca, ujeti v odločilnem trenutku značilnega nerodnega pristanka.
Glej glej, med njimi se skriva še nekdo - primerljivo majcena raca iz rodu Spatula - jesensko obarvana reglja Spatula clypeata, ki jo brez glamurja spomladanske obleke nevešče oko med kreheljci kaj hitro spregleda ...
Nekoliko težje je spregledati pražnja oblačila samcev sivk Aythya ferina; njihovi beli fraki, iz katerih štrli venomer zariplo rdeča glava z izbuljenimi rumenimi očmi, so namreč vpijoč prizor v barjanski pokrajini, spleteni iz najrazličnejših odtenkov rjave.
Sivka Aythya ferina je sicer raca potapljavka, ki ji bolj kot plitve močvare ugajajo globoka jezera, a se je ob našem pozornem spremljanju izkazala za precej redno obiskovalko poznojesenskih poplav.
Poredkoma se sivki pridruži katera izmed sestričen, pripadnic rodu Aythya. Tokrat nas je razveselila čopasta črnica Aythya fuligula, ki je v dneh po nastanku fotografije v goste na Barje povabila še deset istovrstnih prijateljic, da so se skupaj potapljale v globoki vodi.
*
Za konec še enkrat vzdregetajmo ob pisanosti in pestrosti račjih obiskovalk, ki jih na težavni jesenski poti neguje nihče drug kot ohranjena poplavna območja Ljubljanskega barja!
5. OSTROKLJUNE ROPARICE
Naj pa vas idilične podobe, s katerimi smo se bili opajali do sedaj, na zazibljejo v sen o brezskrbnem življenju divjih živali. V primerjavi s človeškim delovanjem zanemarljiv, pa vendar neprestan čustveni stres predstavljajo za prenekatero trudno selivko roparske ptice! V vsakem naravnem sistemu, ki teži h kompleksnemu ravnotežju, so se v evoluciji razvile plenilske vrste. Te skrbijo za uglašeno regulacijo prehranske verige in zagotavljajo stabilnost naravnega okolja. Ne glede na ponos, ki ga ob izkoreninjanju invalidnih ostankov populacij velikih plenilcev doživlja prenekateri lovec, ljudje še zdaleč nismo vrsta, ki bi prispevala k ravnotežju ekosistema - konec koncev, le kakšen plenilec bi dopustil, da se njegov plen (denimo domača kokoš) namnoži preko obscene meje 70 % biomase vseh svetovnih ptic. Ogabno.
"Prav zares ogabno, se ti ne zdi?" si šušljajo celo nakremžene nutrije Myocastor coypus, ki se dobro zavedajo, da spadajo med štiri odstotke biomase sesalcev, ki jo predstavljajo divje živali. Ostalih 96 % smo krave, ovce in ljudje.
Vsako živo bitje svoje življenje začne s čudežem mitoze, na kar so nas v dih jemajoči obliki opomnile poplave. Čarobno.
Postovka Falco tinnunculus je nepogrešljiva roparska prebivalka Ljubljanskega barja, ki pa se raje kot s selečimi pticami posladka z voluharicami.
Bistveno večjo nadlego za selivke predstavlja njen bližnji sorodnik, sokol selec Falco peregrinus. Z zavidljivim statusom najhitrejše živali na Zemlji naganja strah in trepet v votle kosti svojih žrtev - samo v letošnjem oktobru smo ga med plenjenem opazovali dvakrat; enkrat se je njegovemu bliskovitemu udarcu za ped izmaknila kozica, drugič pa je strmoglavljaje iznenadil jato rac. Ta se je v smrtnem strahu poslužila imenitne poteze - več kot 50 rac je ob pogledu na sokola sinhrono strmoglavilo v vodo.
Po sokolom tuji evolucijski poti so se pod istim selekcijskim pritiskom neodvisno razvile številne druge ujede, denimo rjavi lunj Circus aeruginosus na sliki.
Mitja je z nekaj sreče naletel tudi na podobno dolgorepega rjavega škarnika Milvus milvus, ki je svoje ime zadobil zaradi ljubko pristriženega repa. Rjavi škarnik je na Barju redek in imeniten gost, ki smo ga venomer veseli.
Obiskal pa nas je tudi podobno imeniten orel belorepec Haliaetus albicilla, zdaj že vsakoleten gost v času poplav. Belorepca na sliki lahko zaradi temnega kljuna in obrobljenih repnih peres obravnavamo kot mladostnika.
V letošnjem letu se nam je prvič pripetilo, da smo v navzočnosti belorepca Haliaetus albicilla uživali kar dvakrat. Le kdo drug kot ta gromozanski orel bi lahko bil tako nemarno "Attended by Hooded Crows" ...
Živorumen kljun, ki nam poleg očarljivega belega repa razkriva, da je belorepec odrasel, je še krvav od okusnega plena, ki si ga je ta kraljevska ptica privoščila na vzvišenem štrclju stare sušice.
Nagnite se bližje in prisluhnite zamahu njegovih težkih peruti, ki so poblisnile v zadnje žarke zahajajočega sonca. Noro.
Belorepec ni edina vodoljubna ujeda, ki se je odzvala klokotajočemu povabilu poplav - premamile so tudi ribjega orla Pandion haliaetus, ki ga zlahka prepoznamo po njegovem belem trebuhu in dolgih, tenkih perutih. Vabljivemu izgledu navkljub pa se poraja vprašanje, če so narasle vode ribjemu orlu koristile - prehranjuje se namreč izključno z ribami, ki, modre kot so, le nerade zaplujejo iz varnih rečnih strug na minljivo poplavljene travnike.
Podobno kot ribji orel se na ribjo prehrano zanaša tudi vodomec Alcedo atthis (etiketirajmo ga šaljivo kot ptico roparico). Visoke vode so preplavile njegova najljubša lovna mesta in za ribiško prežo si je bil primoran izbrati daljnovodno živo. Bizaren prizor.
Srečali smo se še z eno, zadnjo roparsko ptico v tej objavi, ki se je prav tako razvila po neodvisni plenilski poti. Močvirska uharica Asio flammeus, izjemno redka in zares lepa sova je razveselila Mitjo in Jona, ki sta jo opazovala pri njeni dnevni selitvi. Upamo, da nas bodo tudi letos razveselile s prezimovanjem in nemara spomladi ponovno poskusile gnezditi ...
Z lepimi podobami smo prepluli celoten oktober in prišel je november, mesec žerjavov Grus grus. Naj vas njihova milina spremlja in bodri v teh meglenih, a prekrasnih dneh.
Lepe pozdrave!
Birders:
Mitja
Matija
Luka
Jon
guest birder David
No comments:
Post a Comment