Prisluhnite, dobri ljudje!
Ste uslišali tamle v grmu ščebet? V travi stopicljaj in na nebu nedolžen cvrkut? Prav ste slišali! Jesen je pravkar stopila iz škripajočega severnega vlaka, si s prezeblimi prsti zapela velike gumbe na svojem rumenečem plašču vse tja do vratu, in iz njenih otožnih oči so poletele na vse strani drobne ptice. Posedle so po grmiščih, po tratah ali po obrobjih ožetih njiv, napolnile jelševje in zazibale najtanjše veje vrb. Zares čudovita je jesen in v sončnem oktobru pogrne veliko mizo s prekrasnim prtom, iz najlepšega listja vezenim, nanjo pa položi kot debela gospodinja vsega čuda dobrot - v mrzlih jutrih zazore v jelševih storžih slastna semena, po njivskih strniščih se valja debelo zrnje in s prastarih hrastov se usipljejo kot dežne kaplje okusni želodi. Po usahlih listih počepajo zaspane žuželke in prestregajo tople žarke poslednjih sončnih dni, po prtu pa postopajo kot puhasti biseri ljubke ptice pevke brez števila in uživajo sladke sadove jesenskega izobilja. Dober tek, jim porečemo, zakaj čaka jih dolga in naporna pot v daljne dežele, kjer bodo prebile trdo zimo in nas obiskale zopet spomladi ...
Le komu pripada ta naščeperjeni čmar? Srpična trstnica Acrocephalus scirpaceus se je na svoji poti v subtropska mokrišča podsaharske Afrike še zadnjič pozibala na šuštečem trsu. Smuknimo po njeni sledi v obilno rastje in raziščimo čarobni svet ptic pevk!
* Primer obilnega rastja, v katerega smo smuknili *
Vremenske motnje, kakršnim smo bili v letošnji jeseni nemalokrat priča, predstavljajo za drobne in nemočne ptice pevke veliko težavo. Kadar se pod nebesnim svodom podijo težki oblaki in kadar se iz njihovih temnih obrazov usiplje hladen dež, so si ptice pevke primorane odpočiti. Tedaj napolnijo trate in grmovje, kakor da bi bile povsod zazorele pernate jagode!
Samo poglejte ta pisan sadež! V vrhnjih plasteh rastlinske odeje, natančneje na ovršju prstastih moških socvetij gnijoče barjanske koruze, se je zadovoljno pozibal prosnik Saxicola rubicola ...
... nedaleč stran pa na še manj naravni strukturi zala repaljščica Saxicola rubetra, prosnikova sestrična. Srečno pot, repaljščica ...
... vrni se k nam v zeleni pomladi in napravi na zadnjem barjanskem travniku svoje prijazno gnezdece! Nestrpno te pričakujemo.
Nedaleč stran pogorelček Phoenicurus phoenicurus, oranžni draguljček evropske kulturne krajine, oprezno poseda na starem drenu ...
Nejevoljno se gladi po svojem napihnjenem rdečem trebuščku in vzdihuje, zakaj prav nič povšeči mu ni dolga pot v afriški Sahel, na katero se je podal.
Samo poglejte ga, kako nervozno potresa z rdečim repkom!
Tudi črnoglavi muhar Ficedula hypoleuca, septembrski dvobarvni popotnik, na dolgi poti v Gvinejski zaliv postaja na izpostavljenih golih vejah lesnate zarasti, od koder se razgleduje za nespretnimi letečimi žuželi ...
V nižjih plasteh grmovnatega pasu si možujoča črnoglavčka Sylvia atricapilla zaskrbljeno tiščita črne čepice vse bolj in bolj na oči, iz katerih spričo deževnega dne sije silna skrb.
Prav tako zaskrbljena, a žal brez čepice, s katero bi izražala silno frustracijo, je v bližnjem grmu vrtna penica Sylvia borin, nevpadljiva in skrivnostna, žal pa tudi vse redkejša prebivalka naših grmišč.
Skrivnostna ali neolepšano - slaba fotografija prikazuje še eno selečo se penico - vedno brezskrbnega mlinarčka Curruca curruca, skromnega in prikupnega pripadnika te ozke družine.
Pod prav podobno gostim okriljem vrbovega listja se prikriva tudi olivno zeleni drobiž iz penicam (Sylviidae) tesno sorodne družine listnic (Phylloscopidae), vrbji kovaček Phylloscopus collybita. Ta nepridiprav se že ves oktober ponaša s priznanjem daleč najpogostejše ptičice v venečem bilju jesenske pokrajine.
Začuda pa vrbji kovaček ni edina listnica, ki jo je v jesenskih mesecih moč zaslediti na Ljubljanskem barju. Zlasti v septemberskih dneh so se po vrbovih gajih smukali tudi njegovi rumeneči bratranci, severni kovački Phylloscopus trochilus. Naše bistre oči so jih od neobvladljivih mas vrbjih kovačkov lij-ločevale na podlagi dolgih primarnih letalnih peres in prikupnih rumenih nožic.
Drobni severni kovaček si preteguje trudno perut, pred katero je še dolga pot - za razliko od pogostega vrbjega kovačka, ki ga lahko pri nas srečamo tudi pozimi, se temu rumenemu falotu s severnoevropskih gnezdišč mudi v zimzelene krošnje tropske Afrike ...
Sukljaje se okoli nežnih in imenitnih listnic pa se skorajda ne moremo izogniti omembi še tretje, najžlahtnejše obiskovalke iz te ljubke družine. Vsakega oktobra naše radovedne oči med filtriranjem premnogih stotin vrbjih kovačkov vodenijo od brbotajoče želje po mušji listnici Phylloscopus inornatus. Ta sijajna ptičica namreč na svoji poti iz onkrajuralske Sibirije na Indokitjaski polotok nemalokrat napravi nenavaden ovinek in zaide v Evropo. Na sliki lahko občudujemo občutek brezupa, ki ga je v objektiv med brezplodnim izzivanjem te redke selivke genijalno ujel Mitja.
Bravo Mitja!
Nekoliko jačo stvar, namreč listnico samo, pa je letos na lastnem vrtu v objektiv ujel naš prijatelj Domen (več na http://carniolicum.blogspot.com/2020/10/yellow-browed-warbler-in-garden.html). Da bi bila mera polna, se je letos izmuzljiva mušja listnica, seveda izven našega lakomnega vidnega polja, pomudila tudi na Barju; z obročkovalsko mrežo jo je 23. oktobra ob Ljubljanici prestregel Bogdan Vidic.
"Ostanimo v zelenem bilju in dobri družbi naddružine penic (Sylvioidea), a se vendarle spustimo k nekoliko manj imenitnim selivkam, denimo k meni," nas ljubosumno poziva iz druge plati že videna srpična trstnica Acrocephalus scirpaceus. Le kako naj spregledamo ljubkost, ki obdaja njene nežne krempeljce med nerodnim objemanjem ostrega trstičnega lista ...
Po venečem trdoleščevju se v toplem jesenskem soncu suče še en, nekoliko redkejši obiskovalec iz družine trstnic (Acrocephalidae), namreč rumeni vrtnik Hippolais icterina, ki se je na zalem Barju ustavil na svoji poti iz srednje in severovzhodne Evrope v toplo zavetje Južne Afrike. Na tej poti sta ga prestregla tako obročkovalec, ki mu je nadel aluminijast obroček, in bistveno manj invazivni Luka, ki ga je le fotografiral s spoštljive razdalje.
Vse prepolni pa so logi in zaraščajoče ščavje tudi ljubke in pogosto prezrte ptice pevke, namreč sive pevke Prunella modularis. Ta tiha in neopazna ptica se na Ljubljansko barje prikrade z oktobrskim mrazom, v jesenski tišini pa jo izdajajo le tenkozveneči klici, ki se razlegajo bodisi iz gostega ščavja, bodisi izpod oblačnega neba.
Smuknimo zdaj iz ščavja na plan! Po lužah, tratah in grudastih njivah se podi dandanes pevčja družba, vse drugačna od tiste, ki se prikriva v gostem listju. Najpogostejše so v teh dneh na planem bele pastirice Motacilla alba, ki nežno stopicljajo po razmočeni zemlji in pobirajo iz nje uboge žuželke.
Spretno oko lahko v septembru tu in tam še ujame njeno sorodnico, rumeno pastirico Motacilla flava, ki bo zimske dni preživela v tropski Afriki.
Naravnost prepolna pa so v tem delu leta vlažna tla prav posebne, izmuzljive in nevpadljivo obarvane skupine ptic, namreč cip, pastiričinih tesnih sorodnic. Drevesne cipe, ki so v pomladnem času Barje polnile s svojimi klici, so nam že ušle v afriške savane, iz severne Evrope pa so se v naše milo podnebje pripodile travniške cipe Anthus pratensis.
Kako ljubek izraz imaš, travniška cipa!
Tudi vriskarice Anthus spinoletta, cipje prebivalke visokih gora, so se v begu pred snežno odejo vsule iz višjih nadmorskih višin v gostoljubne nižine.
Omenimo pa naj, da travniška cipa in vriskarica še zdaleč nista najimenitnejši cipi, ki bi ju bilo v teh dneh zapaziti na Ljubljanskem barju - kar petkrat smo namreč naleteli tudi na mnogo redkejšo obiskovalko, rdečegrlo cipo Anthus cervinus, sila redko selivko, ki prebiva le v najsevernejših kotičkih evropske tundre! Še imenitnejše, naj se pohvalimo, pa je bilo naše srečanje z OSTROŽNO CIPO Anthus richardii, ekstremno redko obiskovalko iz vzhodne Sibirije, ki sta ji 5. oktobra počaščena prisluhnila Luka in Matija.
Po črnih grudah zorane njive poskakuje boter kupčar Oenanthe oenanthe, še en gorski selivec, za razliko od vriskaric na poti v daljno Afriko puščavo.
Šum intenzivnih travnikov so preglasili nezemski klici poljskih škrjancev Alauda arvensis, ki kot plahi metulji vzletajo izmed zelenih biljk. Pa so oni v teh dneh edini škrjanci (Alaudidae), ki postopajo po barjanskih tleh?
Začuda ne! Med suhimi stebri koruznega strnišča se smuka tudi njihov kolega, s sklenjeno belo kronico ozaljšan hribski škrjanec Lullula arborea. Hribskega škrjanca lahko na Barju opazujemo le poredko, najverjetneje tedaj, ko se pripadniki severnejših populacij mudijo zimovat v Južno Evropo.
Kukuc, nam poreče hribski škrjanček, pegasta in zares zala ptica.
Tudi mnogoteri repniki Linnaria cannabina v teh dneh počepajo po golih tleh in zobljejo razsuto zrnje. Nahranimo jih, dokler jih še lahko; repniki so namreč tik za repaljščico najbolj ogroženi prebivalci naše kmetijske krajine ...
Obiskali so nas tudi trstni strnadi Emberiza shoeniclus, ki jih med smukanjem po trstičevju in uveli koruzi izdajajo nevpadljivi piskajoči klici (prav takšni, kakršnega izušča strnad na fotografiji).
Prestopimo zdaj od pretežnih selivk k dobrodošli zimski ptičji združbi Ljubljanskega barja. Kot vsako jesen so se k nam s sibirskim mrazom pripodili zimski rezidenti, obiskovalci, ki jih topli kraji prav nič ne mikajo in ki bodo skupaj z nami prebrodili trdo barsko zimo.
Najbolj ikoničen barjanski zimovalec je brez dvoma veliki srakoper Lanius excubitor, epitom srednjeevropske zime ter strah in trepet malih sesalcev zmernega pasu. Dober tek!
Nič manj značilna ni vseprisotnost puhastih dolgorepk Aegithalos caudatus, ki s svojo ljubko podobo in siničjim žuborižom poživljajo premrle mejice ...
... ali hrup stoglavih jat prezimujočih čižkov Spinus spinus, ki se v poskakujočem frfotu ob nezadovoljnih žviždih spreletavajo med zrelimi storži mrkih jelš. Dobrodošli čižki!
A pozor! V hladnem jesenskem zatočišču ptic pevk ni časa za počitek! Drobni puhci morajo biti neprestano na preži, zakaj skozi mrzli zrak neprestano režejo ostre peruti prežečega skobca Accipiter nisus, glavnega plenilca nepozornih malih ptic.
Tudi lačna lisica Vulpes vulpes bi se z veseljem pomastila z zaspanim škrjancem ali cipo, ki bi ne utegnil pravočasno izleteti iz mehke trave ...
Lepe želje voščimo pticam na njihovi težki poti, pomežiknimo jim, kadar jih zapazimo v bližnjem grmiču, in namenimo jim prijazen nasmeh, ko jih ugledamo na nebu. Srečno, drobne ptice, in srečno, dragi bralci, ki ste se z nami in njimi po prstih sprehodili skozi čudoviti svet ptic pevk!
Lep pozdrav,
Matija
No comments:
Post a Comment