Monday, 5 October 2020

Jesenski sneg

 Pozdravljeni dobri ljudje, ljubitelji ptic!

Pripovedoval vam bom zopet o doživljajih iz gorskega sveta, kamor so se letošnjega leta že koncem septembra pripodili oblaki snegonosci in ga kot velikansko mizo pregrnili z lahnim belim prtom - da bo  vse lepo in prav za prihajajočo gospo, tetko zimo. Ta pa v naše kraje še ni dahnila svoje hladne sape, da bi žnjo naznanila svoj prihod, v gorah je zapadel prvi jesenski sneg. 

Zaneslo nas je prav tjakaj, v ostrino grebenov, globino kont in prostranost gorskih planot, da prisluhnemo kaj si šepečejo ptice in druge živali ob nenadnem snežnem pogrinjku. 

Tako sem si sprva sam zavihtel oprtnik na pleča in zajahal greben Tolminsko-Bohinjskih gora v veselem pričakovanju tovarišev, s katerima sem se bil domenil, da me pričakata pod večer v gorski koči. Grebensko prečenje sem začel pod Voglom, od ondod pa sem se namenil prek vršacev proti ruševju Komne. Sneg mi je na severnih pobočjih Vogla in Meje sila oteževal hojo, saj sem ponekod gazil kar precejšnje zamete, vesel sem bil velikanskih sledi starega gamsa, ki si je uredil stečino počez po pobočjih. Srečal ga nisem, a v srcu sem zadobil prijeten občutek, da nisem sam. 


Vrhovi Bohinjsko-Tolmiskih gora pokriti s prvim snegom.

Po severnih pobočjih sem gazil zavoljo snežne odeje, ki se je zjutraj še silno lepila na grebene. Brez zimske opreme si nisem mogel privoščiti kolovratenja po izpostavljenih čereh, zalitih s snegom. Na greben sem prisopihal šele na Škrbini, kjer se pot prevesi čez rob na južno, tolminsko stran. 


Prav na Škrbini, kjer se je toplo južno sonce uprlo v pobočja in je iz snega tu in tam že kukala zaplata trave in skalovja, sem naletel na odtise belčjih nožic. Povsod naokrog so jih nanizale nešteto, zarisale majcene potke od skrivališča do skrivališča in me silno razveselile. 


Z dvogledom sem sledil eni izmed potk in v skalnatem zavetju ugledal putki. Prihuljeni sta čemeli v zavetju in nestrpno kukali na plano.


Živali visokogorja je jesenski sneg gotovo iznenadil. Belke se bodo v svoj zimski plašč odele šele v novembru, zdaj pa si morajo prebrisano poiskati skalnate predele, da njihova trenutna oblačila učinkujejo.


Sam menim, da jim gre odlično od rok.


Skalnato mesto v južnem pobočju Podrte gore. Tu se prav tako nisem lotil grebena, marveč sem lomastil po pobočjih, kjer je sonce vztrajno spreminjalo snežno odejo v bistre potočke, ki so žuboreli po žlebičih, curljali čez previse in si utirali pot v dolino. 


Veseli pesmi vode so skupaj z menoj prisluhnili tudi brezovčki, drobna jatica treh ptičic je frlela po gorkih skalah in zobala semenje gorskih zelišč. 


Lepo mi je bilo pri srcu ob pogledu na ptičji žuboriž sredi snegov. Edinole na južni strani grebena so namreč našli kaj za pod zob. Krog mene so se spreletavale tudi zajetne planinske pevke in vriskale cipe vriskarice. 


Stežka sem zapustil veselo druščino in silno zakorakal proti Zelenemu vrhu, katerega so mistično zakrivali oblaki, prišleki z morja.


V naglici sem komajda zapazil še čudnejšega gosta od mene samega, mladega srnjaka. S tankimi nožicami je priskakljal po globokem snegu z bohinjske strani in jo mahnil čez sedelce naravnost proti primorskim koncem.


Še zadnjič se je ozrl čez ramo na prelepo Gorenjsko, 


..in izginil v oblakih.


Sneg mi je tega dne dodobra otežil korak in bližal se je večer. Tudi oblaki, ki so začeli objemati greben in ga zagrinjati v meglo mi niso bili tovariški.  Zatorej sem pospešil korak in se z Zelenega vrha kar zapodil proti Tolminskemu Kuku. 


Mogotec me je mirno vabil v svoj nebes. 


Jaz pa sem na vrh pritekel ves upehan in s pogledom zgolj ošinil večerno lepoto gora. Tema mi je bila namreč za petami in njenih krempljev me je za las otela svetla botra luna, ki mi je svetila zadnji kos snežne poti. Veliko veselje sta mi napravili dve belki, ki sta me spremljali vso pot po grebenu z vrha Kuka. Kot dva angelca sta trosili svoje stopinjice prav po vršnjih robih.


Komno sem dosegel pozno pod večer, kjer sta me v koči pričakala Jon in Mitja. Legli smo k počitku, zjutraj pa nas je prvo svetlikanje pospremilo na pot.


Pogled perke Bohinju nam je razkril velikansko skledo, polno mlečne kaše. 
Mi pa smo jo, vesela zružba, mahnili v nasprotno smer, proti Bogatinskemu sedlu.


Tam je v pasu ruševja, kjer je toplo jutranje sonce ogrelo trate, macesnovje in kamnite sklade, kar frfotalo od drobnih ptičjih peroti. Skalni strnad (Emberiza cia), redka ptica Julijcev, se je v družbi še treh tovarišev podil po ruševju v zavetju Bogatina. 


Iz ruševja v dolinici, imenovani Gracija, se je razlegalo ruševčevo (Lyrurus tetrix) pihanje. Kmalu za tem je na čistino svečano prikorakal samec ruševca. Žal pa je bil samec letošnji in ni izgledal prav svečano. Prav nasprotno, ni bil še tako razvit in nadeli smo mu grd in žaljiv nadimek - fazan.


Kmalu je odletel, za njim pa je iz gostega ruševja sfrfotal krasen samec z veliko rdečo rožo. Očitno sta se, kot je ruševcem jeseni v navadi, majčkeno sporekla. Na sliki se žal še vedno bohoti le mladec.


Razlog za ptičje veselje v pasu ruševja je gotovo tudi obilica jerebike, ki ravno plodi. Njene jagode se rdeče bleščijo in vabijo mnoge ptice na pojedino. Predvsem kalini (Pyrchula pyrchula) si jagode radi privoščijo. Taščica se nedolžno čudi požrešnosti debelih prijateljev.


Hams! Kalin, znameniti značilen bajs, golta jagode.


V smreki smo zasačili dva pobalina z rdečimi čepicami, ki sta zasmehovala mamo kalinko. 
Sram vaju bodi!


Bila sta brezovčka, sicer ljubka ptiča in dobričini.


Ko smo dospeli na Bogatinsko sedlo se nam je odprl sijajen pogled na s snegom poprhano Lanževico, kraljico Komne. Nje temno ruševje, jesenske trate, kukajoče iz snega in jesensko sonce, vse to nam je pogrelo srca. Misli so nam švigale okrog belk, saj smo jih vajeni na kopnih grebenih, kamor si ljube duše pridejo iskat jedače in pijače. 


Pod Vrhom nad Gracijo je na skalnem pomolu kraljeval močan kozel v jesenski črni opravi.


Z Jonom žraubava vsak svojo jedilo in možujeva.


Res smo pod vrhom Lanževice naleteli na sledove kurjega direndaja. Drobencljale so čez sneg in kakor biserne ogrlice se svetlikajo odtisi njih drobnih krempeljcev. Izdajalskemu snegu in napenjanju oči navkljub jih nismo našli, predobro so se skrile.


Jon-majstoršef nam je zakuhal makarone v stopljenem snegu. Sam Krn mu je priča, da so bili jako dobri. 


Pridodal je še tuno, pohvala in slava mu!


Hojladri hojladra


Zlato popoldansko sonce se je uprlo z vso močjo v snegove in iz njih ustvarilo tisočero drobnih rečic. Sledili smo njihovim potem, saj je nas sonce prav tako gnalo v dolino, proč od belega kraljestva, v zavetje koče. Pomahali smo strumnemu gamsu v slovo in sestopili kar prek snežnih planjav proti jezerom v dolini.


Mojster Lemež, čuvar dolinice, nas je v hipu začaral s svojo divjo in mogočno pojavo. V mehki, suhi travi smo si privoščili dolg počitek z razgledom nanj. V njega varnem zavetju in pobožani z gorkimi žarki poznopopoldanskega sonca smo dremotni začeli prihajati in kaj kmalu smo pospali v travi kot nekakšni medvedje-zaspanci. 


Ko je sonce utonilo v morju krnskih grebenov in je naše utrujene kosti začel grizljati dedek mraz, smo jo židane volje mahnili proti cilju. Srečali smo vitko srno, ki se je prišla odžejat v čarobno mlako.


V čarobni mlaki, gorskem ogledalu, se odsevajo grebeni, ožarjeni z zadnjimi žarki večernega sonca. 


Mladenči smo do koče v dolini prispeli misleč, da jo je mojster oskrbnik že mahnil v dolino in zategadelj s seboj pritovorili opremo za nočni počitek v zimski sobici. Pa so se kuharji in ostala vesela druščina za en dan zakasnili in nam pod večer postregli s toplimi štrukeljci in klobaso. Blagoslov! 
Tudi polegli smo lahko v tople postelje in se naspali do sitega.

Ko so v temno jutro zacvrkutale prve ptice in je nad dolinico še visela vlažna meglica, smo z Jonom in Mitjo že zakoračili proti Prehodcem in tamkaj pozdravili prve sončne barve.


Iznad meglenega morja, ki je preplavilo Primorsko, so se ponosno dvigale gore in mirno čakale prihajajočo luč. V temino jutranjega mraka se je razlegalo burno petje ruševcev, ki si v jesenskih jutrih radi privoščijo pevsko tekmovanje. Gruljenje se je razlegalo z več travnatih pleš na obronkih okrog rušnatih Prehodcev. 


Prvič smo bili priča veličastnemu dogodku - jesenskemu gruležu in vsem se je kar samo smejalo.


Jon se je ob sijajni glasbeni spremljavi ponosno fotografiral z Lemežem in daljnim Bavškim Grintovcem.


Jalovec, špičasti velikan, miren in spokojen v jutranjem hladu.


Masiv Vrha nad Peski skriva v svojem skalovju Lužniško jezero. Prav mimo tega bisera smo se namenili spustiti v dolino, v daljni Tolmin. Spotoma smo si želeli še zadnjič razgledati se po kamenitih planjavah gorskega kraljestva. 


Tako kot je zlato sonce končno pokukalo izza visokih grebenov, je pokukal izza ruševnatega grma star, močan ata kozorog. Zamežikal je v nov dan, se namrdnil ob pogledu na nas, uboge pare in se odmajal vstran.


Skupaj s še tremi kolegi kozli se je umaknil v mir in spokoj senčnega grebena.


In nam namenil še zadnji veličasten pogled.


Tik preden smo dosegli greben smo se ozrli na naše drago triglavsko kraljestvo, kopajoče v luči novega dne.


Na vrhu pa smo občudovali morje oblakov, v katerem je utonila Primorska. 
Prav na tem mestu, kjer vidimo na fotografiji vrlega Jona, je mimo prifrčal skalni plezalček.
Sila nas je začudilo to srečanje, saj smo se ravno zjutraj razgovarjali o tej nežni ptici. Gotovi smo si bili, da jih je sneg že pregnal na Kras, ali pa so, sirote, od mraza in lakote konec jemali. Pa so očibodno našli dovolj za pod zob, saj smo kasneje srečali še enega. Mojster je prepeval in bil nasploh židane volje.


Na dnu doline se temno svetli jezero v Lužnici, na levi pa vidimo strme skalne stene, v katerih je veseljačil plezalček.


Srečati planinske pevke v jeseni pravo veselje. Njih zajetni trebuhi se svetijo v rjasti barvi, prsi pa jim krasi ogrlica iz črnih in belih draguljev.


Prostrani Peski so nam pričarali nasmeh na obraze, četudi so nas planinski vrabci potegnili za nos in nas niso čakali na istem mestu kot pred petimi leti.


Prečenje melišč pod Vrhom nad Peski naravnost proti sploščeni Batognici, na katero se je povzpel le hitronogi Jon. Z Mitjo sva ga počakala na sedelcu, ki ga vidimo v levem kotu fotografije, nato pa smo jo skupaj mahnili na Srednji vrh. Tamkaj smo zopet zasledili naše drage prijateljice.


Ves ljubi dan smo iskali belčje sledove po imenitnem habitatu okrog Vrha nad Peski, pa so se nam kure izognile. Zapuščino smo našli tik preden smo zapustili belino snegov, na Srednjem vrhu so krepko razkopale pobočje in ga posule s svojimi cigarami. To odkritje nas je razveselilo, saj se z belkami v Krnskem pogorju še nikdar poprej nismo srečali.


Že na Srednjem vrhu nas je jela objemati dolinska megla in še zadnjič se je zasvetlikal skozi oblake Vrh nad Peski. Takoj za tem smo zavili proti dolini in utonili v morju.


Še svizec - mrki čuvaj nebeških vrat nam je zaželel nasvidenje in pomahali smo mu v slovo.


Blage barve gozda so nas pozdravile in nov spokoj je legel v duše.


Zadnja malica na eni izmed tolminskih planin, 
   
dober tek želim prav vsem!


No comments:

Post a comment