Magic Ormož

 Lep septembrski pozdrav!

Prejšnjo objavo smo zaključili visoko v gorah, opisujoč vsako izmed zablodelih selivk, na katero smo naleteli v negostoljubnem skalovju. Ker pa je jesenska selitev daleč preimenitna za takšno borno pozornost mi dovolite, da vas tokrat popeljem v čisto drug konec Slovenije, kjer se bomo lahko njenih čarov do sitega naužili. Predpostavimo tako, da smo se v Ljubljani skupaj srečali na železniški postaji ter se otovorjeni z večdnevnimi zalogami oblačil in hrane povzpeli za nekaj več kot tri ure na vlak. Ko je ta po številnih prestopih vendarle dosegel našo končno postajo, smo skozi vrata "dizlovke" zakoračili na osamljen peron in se zazrli v visok rdeče-bel dimnik - zanesljiv znak, da smo prispeli v Ormož. 

Že leta (pravzaprav od daljnega 2013) nas tekom zgodnje jeseni zmeraj zanese semkaj in čeprav si zadnja čase lahko omislimo že kakšen bolj konvencionalen način prevoza, so se nam dolge vožnje z vlakom ter prašni sprehodi od Ormoške železniške postaje do postaje v Ormoških lagunah prav nostalgično zapisali v spomin kot neizbrisljiv del našega ornitološkega otroštva. 

Kaj pa nas pravzaprav pripravi do tega, da se tako goreče vračamo na isti oddaljeni del Slovenije? Odgovor je žalostno enostaven: Dravske akumulacije so poleg Sečoveljskih solin edini kraj v Sloveniji, kjer lahko konec avgusta in začetek septembra naletimo na spodobna števila selečih pobrežnikov, neverjetno simpatično skupino ptic, na katero smo se neverjetno navezali. Misel na drobne, le nekaj deset gramov težke nemirne lepotce na dolgih nožicah, ki vsako leto z navidezno lahkoto premagujejo neverjetne razdalje v še bolj neverjetnih časih, nas je od nekdaj skoraj nenormalno privlačila. Ornitolog s Severnega morja ali morda iz vzhoda Madžarske se bo ob številih, s katerimi se srečujemo mi, le pomilovalno nasmehnil, vendar so ravno zaradi svoje ekskluzivnosti ti pri nas ohranili svoj edinstveni staž. 

Nabor primernih krajev za pobrežnike je v Sloveniji tako skromen zaradi njihove zahtevnosti kar zadeva prehranjevanje. Zanj potrebujejo z nevretenčarji bogate blatne površine, ki smejo biti pokrite z največ nekaj centimetri vode. Sam način prehranjevanja se nato razlikuje med posameznimi skupinami, saj nekateri hrane ne pobirajo na podlagi vida, temveč posebnih receptorjev na konici kljuna. Izjemno primeren habitat vidimo na zgornji sliki - na njej je del dna Ormoškega jezera, ki je ravnokar pogledal iz vode. Na njem bomo našli ogromno vodnih nevretenčarjev ter ribjih mladic, rahla valovitost pa povzroči razlike v višini vode do te mere, da najde vsaka vrsta sebi primeren del. 

Prav posebej zanimiva postanejo zato Dravska jezera, kadar se gladina v njih močno zniža in na plano pogledajo obsežne blatne plitvine, sicer skrite pod metri kalne vode. Skoraj vsako leto se to zgodi na Ormoškem jezeru, ki je tradicionalno prazno ravno konec poletja/začetek jeseni. Seveda je pri tem potrebno pripomniti, da tovrstni dogodki še zdaleč niso zanimivi le za naše majhne dolgonožce, pač pa se v tem obdobju na jezeru zbere tudi ogromno drugih, predvsem ribojedih vrst, kot so čaplje, galebi, belorepci...Večino let nam zaradi šole ni uspelo obiskati jezera v tem najzanimivejšem času, zaradi študijskih počitnic pa si to sedaj mnogo lažje privoščimo. Tako smo letos jezero v tem imenitnem obdobju obiskali kar dvakrat, obakrat za dva dni. 

Letošnja koronavirusna situacija nam je odrekla eno izmed najboljših možnosti opazovanja - hrvaški nasip, od koder si pticam neprimerno bližje, skoraj ves dan pa te spremlja ugodna svetloba za opazovanje. Ker opazovanje pobrežnikov zgolj od daleč ni preveč slikovito, smo se odločili za nekaj improvizacije in na jezero prišli s supom. Ta nas je ponesel preko glavne struge Drave le toliko, da smo dosegli obsežne poloje, po katerih smo se nato najprej peš, nato pa puzajoč približali nekaterim pticam. 

Skupina zadovoljnih ornitologov si pripravlja svoj prevoz. 

Transport supa do glavne struge...

...ter seveda brodarjenje samo. 

Pogled iz supa na širno strugo reke Drave, ki nam je preprečevala približevanje prodnikom. 

Pa se malo dotaknimo vrst, ki smo jih srečali na teh izletih: jezero si je v teh dneh za počitek izbralo ca. 20 komatnih deževnikov Charadrius hiaticula, 4 črne prosenke Pluvialis squatarola, 3 zlate prosenke P. apricaria, 31 prib Vanellus vanellus, ca. 50 spremenljivih prodnikov Calidris alpina, 2 srpokljuna prodnika C. ferruginea, 3 mali prodniki C. minuta, 12 togotnikov C. pugnax, ca. 30 močvirskih martincev Tringa glareola, 5 pikastih martincev T. ochropus, 1 črni martinec T. erytrhopus, ca. 30 zelenonogih martincev T. nebularia, 1 veliki škurh Numenius arquata in ca 15 kozic Gallinago gallinago. 

Zvezda našega semi-fotografskega izleta s supom je bil gotovo mali prodnik, ki se je po blatu pasel s skupino 12 spremenljivih prodnikov. 

Mali prodnik se pri nas na selitvi sicer redno pojavlja, a smo srečanja z njim venomer zelo veseli, sploh ker je po mnenju nekaterih članov naše "odprave" najlepši izmed vseh prodnikov (no, po mojem mnenju).  

Mmmmmmmmm

Seveda nas na pobrežnikih, posebej pa na prodnikih, privlači njihova zaupljivost, ki pa je še posebej neverjetna, če gre za mlade ptice. 

Bog ve koliko časa bi z Jonom še ležala ob temu lepotcu, ako naju mrzla dravska voda ne bi tako hladila, da sva se v blatu tresla kot šiba na vodi. 

Čudovit prikaz zaupljivosti na primeru mladega spremenljivega prodnika, ki se je odločil, da si pride Jona od bližje pogledat. 

Mlad spremenljivi prodnik, pri katerem se odlično vidi golitev v prvo zimsko perje - lepo so vidna popolnoma siva skapularna peresa, ki so zamenjala predhodnja temna s svetlo obrobo. 

Mhm, upam da ti tekne!

Užitkar - počitkar

Spremenljivi prodniki so si ogledali celo naš sup...

...večinoma pa so se hranili, se čistili in počivali ter se tako pripravljali na nadaljevanje naporne in nevarne poti. Za zadnjo vrsto prodnika - srpokljunega - moramo priznati, da nimamo fotografij, saj nam je pomanjkanje supa na drugem izletu popolnoma onemogočilo slikanje. 

Matijeva umetniška: dva prodnika, dve nogici. 

Precej nas je presenetil tale močvirski martinec. Ta se ni odločil slediti dolgi tradiciji te vrste, ki je običajno zelo glasna in plaha ter zato ne-zamaskiranemu fotografu povzroča vrsto preglavic, saj vznemirja sicer zaupljive prodnike. 

Spiš? Spim.

Skoraj še večje presenečenja pa sta bila spodnja komatna deževnika, ki bi morala po izkušnjah sodeč zgornjo jatico splašiti že na kilometer daleč.  

Pa je sploh nista in sta nas spustila na kakšne dobre tri metre!

Tipična Ormoška paleta barv - umazana bela in kombinacija sivo-rjave. 

S tem smo žal prišli do konca vrste solidnih slik, ki jih bodo zdaj zdaj zamenjale zgolj dokumentarne fotografije nekaterih drugih, tudi redkejših vrst. 

Mlada črna prosenka je bila izjemno plaha, pa tudi glasna, in je z našo "maskirno" opremo nikakor nismo mogli zalesti. Še večja škoda pa je morda to, da nam ni uspelo fotografirati odrasle, ki se je po jezeru bahala s svojim izjemnim svatovskim perjem, tako redko videnim v Sloveniji. Tudi zlatih prosenk žal nismo slikali, iz prav istega razloga. 

Čeprav dokaj številni na jezeru, so bili tudi zelenonogi martinci nekoliko prevelik zalogaj za naše fotoaparate. 

Zdaj pa je napočil čas, da se ozremo po nekaterih drugih zanimivostih na jezeru, ki tokrat z njimi sploh ni skoparilo. Velike količine mrtvih rib ter agregacije vodnih ptic so seveda privabile kar nekaj ujed, med katerimi gre posebej izpostaviti vsaj 2 belorepca Haliaeetus albicilla, ribjega orla Pandion haliaetus, sokola selca Falco peregrinus, škrjančarja F. subbuteo in sem ter tja kakšnega rjavega lunja Circus aeruginosus. 

Mlad belorepec šefuje na jezeru, čez nekaj dni pa ga je nadomestil odrasel osebek - morda njegov oče/mati?

Ribji orel si je privoščil mastno ribo, ki pa je ni mogel skriti pred sitnimi vranami. 

Rjavi lunj - umetniška. 

Kuliso vodnih ptic so predstavljale večinoma Anas race (z občasnimi adicijami sivk, čopastih črnic in izjemoma kostanjevk), labodi (fuj) in ogromno čapelj, med katerimi velja omeniti 4 "klasične" kravje čaplje Bubulcus ibis iz Lagun. Nekaj dni je na jezeru preživela tudi skupina treh črnih štorkelj Ciconia nigra, nanj pa se je ponovno prikradla tudi skrižana gos sumljivega porekla, ki smo jo tod opazili že lani. 

Zelo značilna kulisa izpraznjenega jezera: labod, kormorani in mlakarice. 

Ena izmed štirih kravjih čapelj, ki so iz obiranja bivolov oportunistično preklopile na ribice v kotanjah jezera.  

Tudi vodomcu se je te dni jako dobro godilo, saj smo njegovo veselo piskanje slišali prav ves čas. 

Skrižana gos sumljivega porekla.

Za konec ornitološkega dela objave pa smo pustili absolutno poslastico teh terenov, odkrito v sredo, 16. 9., na prodnati plitvini v sredini glavne struge. Med skupinico rumenonogih galebov sem namreč zagledal galeba, ki ni bil nikakor ena izmed običajnih slovenskih vrst in kaj kmalu sem v njem prepoznal mladega RIBJEGA GALEBA Ichthyaetus ichthyaetus. Zelo kmalu so si ga navdušeni ogledali še Luka Božič, Dominik Bombek, Tilen Basle in Alen Ploj, na jezeru pa je ostal še vsaj do petka. Ribji galeb je v Sloveniji precejšnja redkost, saj je opisano opazovanje šele sedmi podatek za Slovenijo in prvo po letu 2014. Le predstavljamo si lahko navdušenost ribičev ob dejstvu, da je na jezeru gigantski galeb z nazivom "ribji" :)

Začetne boge slike z nasipa je bilo nujno treba izboljšati s približevanjem po vprašljivo prehodnem blatu in ostrem kamnitem rtu. 

Vendar se je izplačalo, saj smo tako pridobili neprecenljivo dokumentacijo sedmega ribjega galeba v Sloveniji. / 7th Pallas's Gull for Slovenia

Takole pa je izgledalo brez dodatnega zooma :)

Idilična opazovalna točka, pri kateri se je nekaj let nazaj skrivala poškodovana mlakarica.  

Zdaj pa se sprehodimo še čez nekaj ne-ptičjih zanimivosti, na katere smo naleteli tekom naših terenov. Najbolj impresivna so gotovo srečanja z vidro Lutra lutra, ki je postala reden gost Ormoških lagun, hkrati pa smo jo srečali tudi na jezeru, kjer je imela te dni obilo hrane. 

Oooo dobro jutro. Imaš morda debelo ribo zame?

Kaj praviš? Da nimaš?

Potem pa nič...

Bistveno manj rožnat dogodek pa je praznjenje jezera za ribe, ki pri tem utrpijo neverjetno škodo; ogromno jih namreč ostane ujetih v žepkih, odrezanih od glavnega toka, kjer so obsojene na zadušitev ter izpostavljene množici lačnih ust. Tudi som Silurus glanis ni ušel tej kruti usodi. 

Lepo je vidno njegovo drobno, a priostreno in številno zobovje, ki odlično služi svoji nalogi, tj. da onemogoča grižljaju izstop in somove ustne votline. 

Množičen pogin je doletel tudi postranice, sladkovodne rakce, ki so se s svojim pestrim naborom okončin zaman poskušali prebiti do le nekaj metrov oddaljene struge. 

Nekoliko bolj rožnata je usoda te školjke, ki bo zakopana v mulj (tja sem jo položil kar sam) "sušno obdobje" najverjetneje nemoteno preživela. Kar zadeva določanje vrst bom tu zgolj dvignil roke, čeprav gre najverjetneje za nekakšno brezzobko, upam le da ne za invazivno Kitajsko brezzobko Sinanodonta woodiana, ki je bila v preteklosti že najdena v Ormoškem jezeru. 

Že leta na cipresastem mlečku na nasipu Ormoškega jezera srečujemo tele gosenice, za katere smo dolgo časa iz neznanega vzroka mislili, da pripadajo lastovičarju. V resnici pa gre za gosenice mlečkovega veščca Hyles euphorbiae, nočnega metulja, ki prebiva v toplih in odprtih legah. 

Na nasipu jezera sem naletel tudi na tega navadnega senožetnika Colias croceus in med fotografiranjem še kako potrdil njegov status "dobrega in hitrega letalca". 

Lepo preživite prihajajoče vremenske motnje!

Mitja