Gorski izdihljaji

 Dragi bralci, prisrčno pozdravljeni!

Najprej se naj opravičim za sicer skoraj tradicionalno skopo aktivnost bloga v preteklih poletnih mesecih. Molk bomo tudi tokrat, kot že dvakrat to poletje, prekinili z gorsko objavo, ki povzema vse dogodke pozne hribovske sezone. To odlikuje težje opazovanje "klasičnih" gorskih ptic, ki postanejo po končani gnezditvi bistveno bolj skrivaške, njihovo sramežljivost pa vsaj malo odtehta pojavljanje zgodnjih selivk, med katere se sem ter tja pomešajo prav prisrčne posebnosti. 

Pohodniški utrinek iz čudovite poti čez pozabljene Ržke pode

Kot vedno pri poročanju o več izletih, smo se znašli v logističnem precepu - se objave lotiti kronološko, pri čemer bo trpela tematska povezanost, ali jo načeti po sklopih opazovanj ter tako izgubiti nekaj informacij o obiskanih krajih? Ker je bila prejšnja objava precej kronološka, se lahko s to spoprimemo iz nekoliko drugega zornega kota...

1. GORSKI POSEBNEŽI

V tej "rubriki" objave se bomo dotaknili srečanj z gorskimi prebivalci, ki se tod klatijo bolj ali manj celo leto - z drugimi besedami se bomo ognili selivkam, ki so pobližje predstavljene nekoliko nižje (drugi del). 

Ravnica pod Ržjo, razbrazdana skalnata ploščad, skriva življa kolikor hočete!

Kot sem že omenil, je po končani gnezditveni sezoni te falote dostikrat prav težko poiskati, prav najtežje pa postane to pri planinskih vrabcih Montifringilla nivalis, ki se s svojimi speljanimi mladiči razkropijo po goratih prostranstvih Julijcev. Tedaj postane srečanje z njimi le plod golega naključja in nas zato še toliko bolj razveseli. Dvakrat smo nanje naleteli v avgustu in septembru, enkrat prav na zgornji Ravnici pod Ržjo, drugič pa v strmalih krušljive Rakove špice, kamor sva jo mahnila z Luko. Omeniti velja, da so gore severno od Vrat zadnje očitno prav fino zatočišče, saj jih redno srečujemo od Oltarja, prek Škrlatice do Kriških podov. 

Južna pobočja Rakove špice, 2545 m, koder sva z Luko naletela na manjšo skupino planinskih vrabcev. Vrh sicer ponudi neverjetno grebensko poplezovanje, ki poteka nad več sto meterskim prepadom proti Krnici. 

Eden izmed vrabcev, ki so žal prav vsi posedali na nedostopnih rogljih razčlenjene strmine. 

Tega dne nama je bilo še posebej naklonjeno vreme, saj so oblaki pod seboj potopili praktično ves svet pod 2300 m in tako postregli s fenomenalnim "morjem megle", po katerem kot kakšen ladijski premec orje vršiček po imenu Kucelj, vrh Zadnjega Dolka. 

Špik je tako kot kakšen otoček sameval sredi beline. 

Samevala pa sva tudi z Luko na vrhu, ki je po podatkih s hribi-net šele na 2188. mestu po priljubljenosti. 

Skalnega plezalčka Tichodroma mauraria presenetljivo v hribih srečamo jeseni skoraj večkrat kot poleti. Temu dostikrat botruje njihovo nenavadno pevsko razpoloženje v poznem poletju/jeseni. Njihovo piskajoče petje je odmevalo iz severne stene tako Rjavine, kot Škrlatice. 

Orjaška kupolasta Luknja peč, 2249 m, predstavlja del divjega grebena Macesnovec - Dimniki - Luknja peč - Rjavina (nekateri mu pravijo kar "velegreben"). Del njega sva začetek septembra deloma po sledeh slovite PP poti (Planica - Pokljuka) prečila z Luko Božičem in prav tu sva na začetnem delu ture naletela na botra plezalčka. 

Skalni plezalček v severni stani Rjavine (v dolini Kot).

Markacija PP na policah pod Luknjo pečjo - po dogovoru je prepovedano risati nove markacije, temveč se le obnavlja stare. Da ne bi postala pot preveč obljudena ;)

Divja severna ostenja Škrlatice, ki padajo proti Krnici, tokrat do polovice potopljena v mlečno meglo. Tudi od tod je piskal plezalček. 

Pri pisanju o gorskih posebnežih seveda nikakor ne smemo pozabiti na šefa teh kamnitih kraljestev, planinskega orla Aquila chrysaetos, ki sva ga prav tako srečala blizu Luknje peči, pravzaprav že nekoliko proti Rjavini. V hitrem letu sta iz severa čez naju zletela najprej odrasel, nato pa še mlad orel in nekaj časa krožila stotine metrov nad Krmo. 

Odrasel planinski orel leti čez "velegreben". 

Njegovo neosvojljivo kraljestvo - Škrlatica, Rokavi in Oltar (se opravičujem za piko, ki je žal postala večni spremljevalec fotoaparata). 

V neposredni bližini lahko naletimo na ostanke ameriškega bombnika, ki se je konec marca 1945 zabil v južna pobočja Rjavine. Od nesrečnika je do danes ostalo le nekaj večjih kosov železnine, ki so poveznjeni čez skalo (na sliki), nekoliko dislocirano pa leži še nekakšen večji ploščat kos. 

Še zmeraj so planinske pevke tiste, ki jih zasačimo najpogosteje, te dni pa so to prav pogosto letošnji mladiči, ki so dostikrat prav prešerno zaupljivi. Kot naprimer tale na Dolgem hrbtu. 

Tudi tukaj je kar nekaj planinskih pevk - Rž se prebuja v sončno gorsko jutro. 

Botre belke Lagopus muta so prav tako ene izmed tistih vrst, ki jih bomo v poznem poletju videli težje. Še najbolj zanesljiva taktika pa je, da se v gore odpravimo še pred svitom ter tako prisluhnemo njihovemu jutranjemu pomenkovanju. Odličen prostor za kaj takega so različne izravnave v gorskem svetu - recimo Ravnica pod Ržjo (hihi).

Glasen samec belke, ki je zaenkrat zgolj mračna prikazen. 

Tudi kulisa je fantastična - tokrat Rjavino gledamo iz drugega zornega kota, za njo pa na plano počasi rine sonce. Naj omenim, da je bilo iz ene točke slišati kar 5 belk. 

Bistveno več sreče je potrebno, da na belke naletimo kar tako, sredi belega dneva. Nanje smo nepričakovano naleteli v steni Grintovca, na Frischaufovi poti, bistveno lepše srečanje pa se je pripetilo na Zgornjih ravneh (nad Češko kočo), kjer smo naleteli na samico s "še ne tako razvitim" mladičem :)

Še ne tako razvit mladič...

Veliki podi v Kamniških Alpah so navidez popolni za belke, vendar jih tam začuda ni bilo, o njihovi odsotnosti pa so nam pravili tudi že nekateri kolegi. Bogo. 

Za konec ornitološkega (prvega) dela se bomo dotaknili še ene vrste, ki se na našem blogu znajde dokaj redko: skalne lastovke Ptyonoprogne rupestris. Na skupino kar 30 lastovk sva z Luko namreč naletela v Železnikih in čeprav se ti le stežka kvalificirajo kot kakršen koli gorski habitat sva se jih vendarle odločila vključiti. Če drugega ne zaradi imena. 

Skalna lastovka, počivajoč na strehi hiše v Železnikih. Ti se očitno ponašajo z lepim številom gnezdečih parov te sicer le pogojno gorske vrste. 

Gorska kulisa seveda ni popolna, ako je na vrhu balvana ne dopolnjuje rejen svizec Marmotta marmotta marmotta marmotta, prav tako pa si gora ne moremo zamisliti brez plahih agregacij vitkih gamsov Rupicapra rupicapra teh prijetnih čred mutavnih kozorogov Capra ibex. 

Rejen svizec na balvanu, nekoliko nad Vodnikovim domom. 

Proklemanska zabasanarija

Aaaaaaaaaa, pa sva zunaj. Lukatu se kar smeji, ko si ogleduje ožarjena pobočja Dolkove špice, dodobra najeden odvratne megle. 

Ta se je kot kakšen svež puding valila čez Dovški Gamsovec ter ga popolnoma zapredla. 

Na samem robu megle se je paslo nekaj kozorogov, tudi tale mati z majcenim kozličkom. 

No, tole je pa že skoraj kozel. 

Gamsi so se tokrat držali bolj zase, kar ni nič čudnega, saj so imeli še prav tako majhne kozličke - enega lahko vidite, kako sesa (skrajno levo). 

Kar zadeva gorsko floro je ta večinoma že mimo, le nekaj cvetk še kaže svoje obraze gorkemu soncu. Ta omejeni izbor predstavljamo spodaj, začenja pa ga zmeraj prečudovita planika Leontopodium alpinum.

Vamos!

Za drugo botanično posebnost se moramo spustiti nekoliko nižje - na gorskih tratah na planinah (tudi kje drugje seveda) bo zacvetel prav poseben svišč...

...in sicer panonski svišč Gentiana pannonica. 

Če poplezujemo s priostrenimi očmi bomo med kršjem še zmeraj ugledali alpske cepetuljke Chamorchis alpina. Ko te odcvetijo namreč ne postanejo dosti manj zaznavne (ker je njihov cvet dokaj bogi), tale na sliki pa je prva, ki smo jo našli v Kamniških Alpah.

Svoje korenine je pognala na divjem JZ grebenu Kočne, ki smo ga preplezali z Luko Božičem in Jonom. 

Vrh Kočne, ki iz doline izgleda varljivo raven, je v resnici prava eskadrilja ošiljenih stolpičev, kjer pa v razpokah raste še ena gorska specialiteta.

To je seveda Zoisova zvončica!

Za zadnjo botanično zanimivost pa se bomo morali precej krepko spustiti, v senco hladnih in vlažnih gozdov alpskih dolin, kot je naprimer dolina Kot na sliki. 

V sosednji dolini, Vratih, smo ponovno srečali opevani brezlistni nadbradec Epipogium aphyllum. Tokrat je rasel blizu glavne ceste, žal pa je bil že malo gnil. Letošnje leto je bilo za to vrsto res noro!

2. IZGUBLJENE SELIVKE

S koncem poletja nastopi vselej težko pričakovani čas jesenske selitve in čeprav gore morda niso najboljši kraj za spremljanje tega "spektakla", je opazovanje izgubljenih selivk v teh izjemno negostoljubnih razmerah ornitologu v še posebno zadovoljstvo. Seveda pa se nekatere vrste čez hribe selijo raje in pogosteje kot druge - pa si poglejmo nekaj takšnih. 

Neverjetno visoko nad Krmo kroži sršenar Pernis apivorus, ki se je s termiko prav posrečeno hitro dvignil in nam bo zdaj zdaj ušel iz vidnega polja. Zanj je selitev čez Alpe pravi mačji kašelj. 

Od manjših ptic bomo na selitvi v hribih dostikrat srečali kupčarja Oenanthe oenanthe. Posedanje po skalah na gorskih tratah temu postavnežu ni prav nič tuje, saj je to hkrati tudi njegov gnezditveni habitat. 

Za brezovčke Acanthis cabaret težko trdimo, da se v teh zgodnje-jesenskih dneh bog ve kam selijo, jih pa lahko v jaticah srečamo tudi na bistveno surovejših krajih kot so mehka macesnovja, koder so bili spomladi spletli gnezda - recimo na Kotovem sedlu. 

Letošnji brezovček - na njegovem čelu še ne opazimo rdeče packe, njegovega siceršnjega glavnega atributa. 

Tule pa izza skale kuka tudi odrasel brezovček, poglejte kako sijeta njegovo rdeče čelo ter rumeni kljun!

Neredko pa požene nepredvidljiva selitev v skalnate višave tudi povsem nepripravljene ptice, ki so nato prisiljene, da se spopadejo z neprijaznim okoljem. Kar nekaj bizarnih opazovanj se je tako že zvrstilo v slovenskih gorah, mi pa tokrat prispevamo novo, a žalostno vest: le nekaj metrov pod vrhom Jalovca je Luka našel ubogo bičjo trstnico Acrocephalus schoenobaenus, ki žal ni preživela vzpona na to orjaško skalnato piramido. Najdba njenega telesca najverjetneje predstavlja najvišji podatek o pojavljanju te vrste pri nas (vrhove, višje od Jalovca, lahko preštejemo na prste ene roke), ter morda celo prvi podatek o njeni selitvi čez gorski svet. 

Bičja trstnica na grebenu tik pod vrhom Jalovca!

V ozadju vidimo ogromno vrhov vzhodnih Julijcev, ki pa so večinoma vsi nižji od skalnega orjaka, čez katerega se je revica poskusila prebiti. 

Za konec pa se posvetimo bistveno bolj razveseljujočemu opazovanju v Sloveniji bistveno redkejše, a gora precej navajene ptice - DULARJA Charadrius morinellus. Z Luko sva ravno harala po grebenu Rakove špice, ko sva nad seboj zaslišala hecno oglašanje. Nekaj časa nama je vzelo, da sva v njem prepoznala pobrežnika, ki sva ga kmalu zagledala precej visoko nad nama. Dular je krožil ter se oglašal, nato pa je odletel v smeri Razorja, kjer se je prav verjetno usedel na trate pod njegovim vrhom, ali pa se je spustil celo na Kriške pode. Ker sva ga videla izjemno slabo, sva oglašanje preverila na xeno-canto in presrečna ugotovila, da se je popolnoma ujemalo s slišanim. 

Pogled na priostreno Rogljico, 2547 m, nad katero je letel dular. 

Čudovit razgled v smeri, kamor jo je popihal - samo predstavljajte si kakšen ornitogazem bi bil, ako bi nanj naletela na sončnem travnatem jeziku pod Razorjem. 

Tako, prilezli smo do zaključka objave, zaključili pa bi tokrat z nekaj prizori iz bohinjskih gozdov, kjer smo lahko priča odličnemu upravljanju z gozdovi Triglavskega narodnega parka - gozdarji drevesa rešujejo pred lubadarjem, tako da gozd preventivno posekajo že kar sami. Bravissimo!

Gozdne poti so spremenjene v reko blata, ki je odvratna na pogled in povsem neprehodna. 

Mmmmmmmmm, sama odmrla drevesa so naložena...ali pač?

Menda pri nas gozdarji ne delajo golosekov. Bogo. Spomnimo: to so gozdovi z gozdnimi jerebi, divjimi petelini, koconogimi čuki, malimi skoviki, triprstimi detli...

Zbogom!