Zimska povodenj

Bonjour, drage bralke in bralci!

Četudi nas letošnja zima še ni rešila iz virusnega primeža, se vendarle ima s čim ponašati - količina padavin, ki nas je blagoslovila v decembru in začetku januarja, je bila prav neverjetna. Višje lege, neredko pa tudi nižine, je pobelil beli sneg in ta se je marsikje obdržal dlje, kot v zimah treh preteklih let skupaj. Kljub temu pa zob globalnega segrevanja ne dopušča, da bi se Ljubljanska kotlina kaj dolgo ponašala s snežno odejo, zato je ta kmalu vendarle klonila pod večdnevnimi deževji ter tako nevarno napolnila struge vseh barjanskih vodotokov. Pri tem ji je znatno pomagal še taleč-se sneg iz mogočnih Krimovih kraljestev in kaj kmalu je bilo jasno, da se nam obetajo krasne zimske poplave. 

Pomrznjene poplave, ki jih je umetniško ovekovečil Matija. 

Zimskih poplav sicer nimamo najbolj v čislih, saj nam je kombinacija mrzlih meglenih barjanskih juter, večno prenizkih škornjev in povprečne avifavne že ničkolikokrat na obraz prinesla jako kisle izraze. Kljub vsemu pa se spodobi, da si kot samooklicani strokovnjaki za barjanske poplave vsake tudi ogledamo, pri čemer so nas še dodatno stimulirala sporočila o opazovanih goseh in duplinskih kozarkah tako na Barju, kot marsikje drugje v osrednji Sloveniji. Omeniti velja tudi, da zadnja leta zimska avifavna le ni tako dolgočasna - posebej alarmantna je redna prisotnost beločelih gosi Anser albifrons, ki na poplavah običajno prezimujejo, dokler jim te ne odtečejo izpod kloak. Prisotnost njih, pa tudi siceršnja vrstna pestrost plojkokljunov, ki s svojimi plojki veselo zajemajo jajčeca nesrečnih metljajev, je bilo glavno gonilo, da smo enega izmed redkih prostih januarskih dni namenili obisku najbolj vodnatega dela Barja - Bevk in Notranjih Goric. 

Barjanske mlakuže so ponovno privabile omamne beločele gosi - tokrat sicer v nekoliko okrnjeni množini v primerjavi z lanskim letom. Na sliki se ozaveščeno držijo daleč stran od mastnih labodov Cygnus olor, ki bi v pestro poplavno združbo prav zlahka prinesli nevarno ptičjo gripo, pridobljeno med družbovanjem na Koseškem bajerju. 

Beločelim gosem napol zamrznjena povodenj gotovo zelo ustreza, saj so z vidika gnezditvenega habitata najbolj ekstremne med našimi Anser gosmi - celo Skandinavija jim ni dovolj divja in hladna, na gnezdeče pare bomo naleteli šele v arktični Rusiji. 

Ob načrtovanju obiska se nam je seveda porodilo vprašanje, ali naj nastalo jezero pregledamo z njegovih bregov (nekaj dobro preglednih točk v okolici Bevk in Notranjih Goric), ali naj ga temeljito prečešemo s čolničem. Po mnogo notranjih konfliktih ter že napihnjenem čolnu, smo se vendarle sprijaznili, da je čolnarjenje pri -2°C precej neprijetna dejavnost, s čolna pa v resnici le redko vidimo kaj novega. Tako smo Nejca potolažili z bodrilnimi izjavami, da je napihovanje čolna vsaj dober trening, tega pospravili v prtljažnik, ter se začeli smukati okrog poplav, napenjajoč oči med košatimi vrbami. Z znatno pomočjo teleskopa in pa nekaj malega izkušnjami, kod gledati, smo kaj kmalu naleteli na (sploh za zimo) zelo pisan nabor vodnih ptic, ki je v obliki kratkega seznama predstavljen spodaj:

labod grbec 11

velika bela čaplja Ardea alba 21

mlakarica Anas platyrhynchos ca. 60

kreheljc Anas crecca ca. 30

žvižgavka Mareca penelope ca. 40

dolgorepa raca Anas acuta 15

žličarica Spatula clypeata 1m (!)

sivka Aythya ferina 3

čopasta črnica Aythya fuligula 7

duplinska kozarka Tadorna tadorna 17

siva gos Anser anser 16

Ptice seveda niso bile priročno nanizane v prijetne mirujoče jate, kot bi si želeli, pač pa so večino časa preživele v nervoznem letu, kateremu nismo uspeli določiti vzroka (nismo pa bili krivi mi, saj se je kolobocija začela že precej pred našim prihodom). 

Matija, izkušen barjanski tič, namaka med preštevanjem račjih riti svoje noge v Bevško vodo, ki se najbrž ponaša z zavidljivim titrom različnih infektivnih stadijev metljajev. 

Nejc in Hana medtem zelo prikupno rešujeta značilni "na poplave sem se odpravil brez škornjev" problem, ki nam je prav vsem jako dobro znan. 

Labodi so te dni na njivah zamenjali radovedne srne. 

Izjemno prijetna aythjata - potapljavke se na Barju običajno držijo skupaj, kar je za opazovanje precej prikladno. Kot bi čutile daljnega skupnega prednika in sinapomorfije, ki jih združujejo...Žal težnja po združevanju mednje še ni priklicala vitke rjavke A. marila, za katero se na poplavah že leta upajoč oziramo. 

Košček jate duplinskih kozark, ki so v januarju trumoma kolonizirale celinsko Slovenijo. Več kot 200 jih je bilo opaženih na Rudniškem jezeru v Kočevju ter skoraj dvakrat toliko na Cerkniškem jezeru, tudi Barje pa je prispevalo svoj delež. Duplinske kozarke so sicer od leta 2015 dalje na jesensko-zimskih poplavah že nekakšna "klasična zanimivost". 

Tako klasična, da se je že večkrat znašla tudi na jedilniku kakšnega izmed višjih členov barjanske prehranske verige. 

Velika bela čaplja ponosno razkazuje svoj dolg, v obliki črke S ukrivljen vrat - lastnost, ki si jo deli s strašljivimi izumrlimi teropodi (npr. tiranozavrom). 

Skoraj nekoliko neodobravajoče smo se zazrli v jato sivih gosi, očitajoč jim njihovo običajnost in pomanjkanje eksotičnih primesi v njihovi sredini. A to le odraža našo vsesplošno razvajenost te dni, saj so bile kakršnekoli sorte gosi od nekdaj na Barju nekaj zelo čislanega. 

Slike letečih račjih jat bodo tokrat še posebej turobne, saj je bilo vreme tistega dne nekakšnih petdeset odtenkov sive. 

Račja grupacija in čudovito zasneženo hribovje. Pozorni boste med racami opazili bel poblesk v krilih samca žvižgavke. 

Največje presenečenje so bile najbrž številne dolgorepe race, ki na Barju le redko dosežejo "double digits" kategorijo. Na srečo so svatovsko operjeni samci s svojimi kontrastnimi temnimi glavami in dolgimi repi določljivi tudi na zelo slabih fotografijah, z nekaj domišljije pa lahko določimo tudi samice. 

Nadejali se nismo tudi samca žličarice, ki naj v notranjosti Slovenije načeloma ne bi prezimovala. Morda gre za isti osebek, ki se je le kak teden prej mudil na Koseškem bajerju?

Dogajanje je bilo januarja pestro tudi visoko na nebu - med preštevanjem rac nas je preletel klin dobrih 100 beločelih gosi, med katerimi nam žal ni uspelo poiskati katere izmed zanimivih vsiljivk. 

Matijata pa je na enem izmed njegovih obiskov presenetila zapoznela jata žerjavov Grus grus, ki se ji je sredi zime očitno zaželelo toplejših krajev in so jo meni nič-tebi tič mahnili na jug. 

Tokratnjo nekoliko krajšjo objavo bomo zaključili tako, kot smo jo začeli - z umetniško fotografijo :)

Dijommmmmm!