Birding Ljubljansko Barje: 6. & 7. March

V ponedeljek in torek smo se me, myself and I popoldne s kolesom vozakali po Barju. Po več kot naporni šoli sem se v ponedeljek zapeljal v smeri Iški Loke, a vpričo jate prib Vanellus vanellus malenkost zastal pri Partih, kjer pa so me 3 pikasti martinci Tringa ochropus prijetno speljali na stara pota in zapeljal sem proti Igu. Ko sem prisluškoval prijetnim zvokom, ki jih je spuščal svatujoč par velikih škurhov Numenius arquata, me je iznenadila precejšnja jata (54) poljskih škrjancev Alauda arvensis - prva konkretna skupina teh zabavnikov letos. V nekoliko večjih skupinah so se začeli premikati tudi duplarji Columba oenas in pa seveda škorci Sturnus vulgaris, ki pa jih je Barje kakopak polno že kar nekaj časa. Med prijetnim španciranjem sem v zraku bistro zasačil hecno pojavo - samico velikega srakoperja Lanius excubitor, ki je neutrudno lebdela ob poti ter nesramno lepo razkazovala svojo prečudovito barvno kombinacijo (L: moder, alu. D: rumen, rdeč). Zaradi modrega na levi gre bodisi za srakoperja, pri katerem je zmanjkalo barvnih kombinacij, in je dobil na levo drugo barvo, bodisi pa za prastar osebek (seveda navijamo za drugo možnost!).
Mi je pa uspelo odkriti NOVO PRENOČIŠČE MOČVIRSKIH UHARIC Asio flammeus, ki gosti 3 ptice (možno da več, takoj sem šel namreč stran). Poudariti je treba, da je to že 3. registrirano prenočišče uharic v tej zimi, ki je rekordna sedaj ne samo po številu osebkov, temveč tudi po številu prenočišč. Seveda je možno, da so te sove prišle iz katerega drugega na Barju, saj jih vsaj na našem prejšnjem ni več (v prejšnjo soboto smo opravili večerno štetje). Če se bodo taka prenočišča v bodočih letih pojavljala pogosteje - še vedno je moč. uharica tretirana kot redkost in ne kot prezimovalka - bi bilo zelo zanimivo narediti kakšno podrobnejšo raziskavo o njihovih premikih skozi zimo npr. kam gredo ko zapade sneg (se umaknejo iz Barje, gredo na drugo prenočišče, spijo na istem mestu le da v grmovju in drevju?), iz katere populacije prihajajo uharice prezimovat na barje itd.
V torek me je moje predrago kolo zapeljalo najprej do Matene, kjer sem popisal neke površine za pribo. Med pridnim vrisovanjem preoranih njiv je moje oko zasledilo v jarku ob cesti mokoža Rallus aquaticus. Ta mokož je pridno čakal v jarku, se prehranjeval in se sploh ni menil za mojo navzočnost le dobra 2m stran. Tako sem napravil posnetek ali dva (ali 50+), vsi pa bili malo boljši, če bi ptič le zlezel iz grmovja. Med prizadevnim plazenjem po blatnem robu jarka, da bi čim več vej izgubilo funkcijo motnje, sem registriral še nekaj desetkrat manj fotogeničnega pikastega martinca, ki je nemarno otresel svoj zadek in z krikom zletel v Kamniške Alpe (te so bile danes prav čedne). Teren, ki je sledil popisku je bil tudi kot tak precej hecen, ponašal se je namreč z lepim številom samcev prosnikov Saxicola rubicola in prvo šmarnico Phoenicurus ochruros ter sparčkanimi grivarji Columba palumbus.
Objavo bi zaključil s pripetljajem, ki se je pripetil sicer pred terenom (na poti) ampak nič ne de. Vdani uporabniki LPP linije 19, ni važno I ali B, poznate kraj kot postajo Livada, za vse druge pa je to križišče Ižanke z Jurčkovo. Na tej zanimivi točki me je v počasnem letu preletela podoba, v kateri sem šele po kakšnih 3 sekundah prepoznal sokola selca Falco peregrinus z mastnim golobom.