Poznopomladanske barjanske dobrote

Bogdaj!

Začetki maja, najlepšega meseca v letu gospodovem, so nas kot vsa leta poprej brezglavo pognali na raznovrstne terene in medtem ko sami uživamo v vsak dan novih prigodah in spektaklih matere narave, si le poredko med mrzličnim učenjem za izpite in pripravljanjem različnih pisnih izdelkov najdemo čas, da se z zaspanimi očmi lotimo pisanja objave.

A letos bi bilo prehudo zavlačevanje s pisanjem naravnost kriminalno, saj ogromno popisov opravljamo ravno na Barju, ki ga sicer tako važno oglašujemo. Poleg standardnih SIPKK transektov smo se letos precej aktivirali tudi pri popisih repaljščice Saxicola rubetra, tako da se zadnje dni na Ljubljanske močvare odpravljamo res pogosto. In komu bi to ne prijalo, ko je na čudovitih kvadrantih poleg ogroženih gnezdilk moč zapaziti celo katero izmed poznih selivk, ki jo vremenske fronte teh dni prizemljijo in prisilijo, da se skupaj s kobiličarji, kosci in prepelicami naužije svežega zraka, okrepča ter vesela nadaljuje svojo dolgo pot.

V letošnjem maju križem in kražem po barju gomaze pridni popisovalci, ki sodelujejo v prostovoljnem popisu repaljščice, pojočega bisera ekstenzivne kulturne krajine. Teh drobnih in nežnih ptic se tod ni popisovalo že vrsto let, Barje pa se je, o tem ste vestni bralci bloga gotovo informirani, v tem času neprimerno poslabšalo.

Repaljščičja dama, barjanski zaklad, za katerega smo prebrodili marsikateri kanal, travnik ter pusto njivo - vsak popisovalec je namreč po dolgem in počez prečesal dve kvadratni kilometer veliki zaplati barja, da bi prispeval k razumevanju razporejenosti in številčnosti repaljščic na Ljubljanskem barju.

Z vrha zgostitve brestovolistnega oslada se razlega, no, osladen napev - repaljšek napaljenec srdito označuje svoj prikupen travnik.

 Na tem mestu velja omeniti, da so repaljščice ene zahtevnejših prebivalk kulturne krajine - za razliko od sorodnega prosnika Saxicola rubicola jim intenzivni gojeni travniki in robovi njiv še zdaleč ne zadoščajo. Za zgled lahko izpostavimo, da je prav vseh 6 repaljščic v enem izmed Matijevih kvadrantov v okolici Vrhnike prepevalo na omamnih vlažnih travnikih, polnih samoniklih orhidej.

V teh srednjemajskih dneh vlažne travnike izmed njih pestrijo zlasti majske prstaste kukavice Dactylorhiza majalis ...

... tu in tam pa začenjajo poganjati tudi njihove prijateljice, mesnordeče prstaste kukavice Dactylorhiza incarnata, ki jih izdaja manj izrazito krpata medena ustna in listi brez prikupnih peg.

Ob majsko prstasto kukavico se maže močvirska preslica Equisetum palustre, ki jo je po Mali flori Slovenije nekoliko zateženo določiti hehe

Presenečenje na izredno mokrotnem travniku pri Borovnici - goščava potočnih sreten Geum rivale

Za naš blog povsem novo, izjemno prijetno presenečenje na vlažnih barjanskih travnikih - iz revnih tal brsti divje rožnati meček Gladiolus sp. (ali je močviski ali ilirski, bo ostala skrivnost - srce nam namreč ni dalo, da bi preverili mrežasto prepletenost vlaken v ovoju gomolja, kot to predpisuje Mala flora Slovenije)

Lepi travniki sami pa za prisotnost te zale ptice seveda niso dovolj - nepogrešljive so tudi spodobne preže, kot so steblike, količki ali grmičevje. Na sliki čudovit prizor z Bevškega pašnika - toliko lepši je še zato, ker sta obe repaljščici samici in tako pripadata dvema ločenima paroma.

Ta samica si je za prežo izbrala kar zdravilno špajko Valeriana officinalis, ki jo zaradi svoje bahave velikosti povzdiguje dovolj visoko nad z žuželkami založeno travnišče ...

... ta gospodič pa prisega na nekoliko bolj antropogen tip preže.

Nikoli ne podcenjujmo pomena dobrih prež v kulturni krajini - tukaj pri preživetju asistirajo rjavemu srakoperju in repaljščičinemu bratrancu, prosniku. Ta falot, ki se iz svojih prezimovališč, ležečih za celo Saharo severneje od repaljščičinih, vrača nekoliko prej, je za razliko od nje že odgnezdil svoje in se zdaj ubada ...

... s svojimi naravnost nedoumljivo mutavimi speljanimi mladiči.

Mhm mhm

Poskočimo kot zajec še k selečim se pticam - po Barju se jih namreč, čeprav smo že dodobra zakoračili v gnezditveno sezono, tare kar precej.

Zapozneli močvirski lunj Circus pygargus s svojimi bistrimi očmi češe intenzivne njive v upanju, da si bo život napolnil s pesticidi napolnjeno voluharico. Lunj, odleti raje naprej!

Od daleč nas je prišla pogledat celo rjava čaplja Ardea purpurea, užitkarica. 

Mala bela čaplja Egretta garzetta je pozno spomladi sicer precej redno videna na Barju, vendar pa ni kakšen višek pogostosti. 

Višek pogostosti pa prav tako ni rumeni vrtnik Hippolais icterina, ki ga na Barju najlažje srečamo prav maja. Ravno zdaj se vrtniki namreč čez naše kraje selijo ter med svojimi kratkimi postanki v vrhovih krošenj intenzivno prepevajo. V prepevanju so pravi mojstri in ravno zaradi svojih izstopajočih pevskih sposobnosti (s katerimi se na Barju lahko kosa morda le močvirska trstnica) jih pozorno uho hitro zasači v sicer nepreglednem vrbovju. 

Sivi muharji Musciapa striata so se te dni kot za stavo selili in ponekod predstavljali poglavitni delež avifaune.

Najsnažnejši izmed njih si je v majskem jutru privoščil tudi kopel - umivale so ga srebrne kapljice deževnega neba, brisali pa mehki lističi hrastovih tršatih rok ...

Opala, ti pa nisi od tod!

Na enem izmed SIPPK transektov je zopet čakalo presenečenje, tokrat postaven (a utrujen) RJAVOGLAVI SRAKOPER Lanius senator. Ta se je meni nič tebi tič usedel na pevsko mesto trstnega strnada ter mežikal v zarošene leče daljnogleda presenečenega popisovalca. Spričo njegovega bledega obarvanja smo na terenu najprej pomislili, da gre za samico, a se ta hip nekoliko bolj nagibamo k drugoletnemu samcu, saj je "lore" precej temen, po prsih pa ni bilo videti "luskic". Vendar pozor, bizaren del še prihaja. Le nekaj 100 m stran je Damijan med popisom repaljščice zasačil ČRNOČELEGA SRAKOPERJA Lanius minor, kako je lovil po njivah na Strženu. Noro!

Na enem izmed kvadratov pa nas je pričakalo zelo prijetno presenečenje. Brezglavo tekajoče srne so v begu pred popisovalcem preplašile ČOKETO Gallinago media, ki je plaho izletela iz vlažne trate ter v spretnem letu pokazala vse svoje atribute, ki jo ločijo od podobne kozice. Dobro vidni na tej sliki so: temno podperutje, temen trebuh, bele progice v krilih ter nasploh preveč čokata postava (A pozor! Čoketa svojega imena ni dobila zaradi čokate postave temveč spričo tega, da med svatovanjem stoji "kot čok"). Ta skrivaški in vedno bolj ogroženi pobrežnik pa ni bil edina presenetljiva selivka tistega dne. V enem izmed jarkov je počivala tudi samica čapljice Ixobrychus minutus, ki je očividno nekakšna majska ekskluziva na Barju. Podatkov iz drugih obdobij namreč sploh nimamo. Letos žal ni pozirala za čudovite fotografije (za razliko od lanskega samca). 

Zaokrožimo ta OMAMEN nabor poznopomladanskih žlahtnih selivk z našimi starimi znankami, postopajočimi rdečenogimi postovkami Falco vespertinus

Njihove prelestne barve se k majskemu mlademu listju in modri zavesi okoliških vzpetin podajo kot le malo kaj. Srečno pot, prijateljice!

Zaveslajmo od barvitih selivk kar najnežneje v deželo gnezdilk. S fotografije se nam nasmiha bližnji sorodnik rdečenogih postovk, boter škrjančar Falco subbuteo. Fičfirič se rad pomasti z majskimi hrošči, ne brani pa se tudi kakšnega večjega obroka. Morda črnočelega srakoperja od včeraj?

Od škrjančkov na nekoliko bolj srborit tip plena - iz Afrike so nad nas privršeli tudi že sršenarji Pernis apivorus - eden izmed njih se je odločil prav prijetno počiniti na grmu. Legendaren in redko viden prizor, ki razkriva sršenarjev kokošji profil.

Daleč nad Mateno kroži še ena sijajna ujeda - črni škarnik Milvus migrans. Črni škarnik je eden izmed barjanskih najskrivnejših gnezdilcev in čeprav smo pred leti opazovali družino speljanih mladičev, je točna lokacija njegovega gnezda popolna uganka ... Ponovno je bil opazovan danes zjutraj, tokrat pri Grmezu - bomo razvozlali njegovo skrivnost? 

Skrivnostne pa so seveda tudi preostale barjanske gnezdilke -  v mokrem vrbovju je denimo skrita vijeglavka Jynx torquila, ki jo izdaja kričeča pesem, pravi balzam za dušo.

V žlahtno rdeči pomladanski plašček odeti repnik Linaria cannabina, ne ravno preveč številčen prebivalec barjanskih vrtov.

Veliki strnad Emberiza calandra, žalostni kraljevič pomladnih grmišč, nas je pozdravil z marsikaterega grma, dostikrat pa je celo sumljivo zletel na tla, pri čemer smo si z veseljem predstavljali gnezdece, polno njegovega naraščaja. Noro luškana misel.

Rjava penica Sylvia communis je še ena izmed na lepih delih Barja hvalabogu še zelo pogostih jutranjih pevk. Njena zvonka kitica nas bodri in razveseljuje.

Bistveno manj pogosta, skrivnostnejša in, priznajmo si, nekoliko jača pa je njena sestra in prijateljica, fabulozna pisana penica Sylvia nisoria. Prediren in karizmatičen zven, ki se trže izpod grahastega perja njenih prsi, letos polni nenadejano lepo število barjanskih grmičev. To nam je v veselje, saj je pisana penica zelo zahtevna in ogrožena prebivalka kulturne krajine v naši deželi.

Poseljuje travnata območja, ki so gosto zasejana z najrazličnejšimi grmiči. V tem sijajnem, čeprav ne ravno vpadljivem habitatu pisana penica družbuje rjavemu srakoperju. Na fotografiji je z grmičevjem prepreden pašnik, na katerem je nanjo med popisovanjem repaljščice nabasal Matija.

Tisti bolj tenkoslušni lahko v brbljanju deževnega dne morda razberete njen zvenki napev.

Tej nesrečnici je nekdo že uspel podvaliti obroček. Gotovo bo z njim izdala kaj zanimivega.

Prav posebno poglavje te objave si zaslužijo smrdokavre Upupa epops. Smrdokavra velja za izumrlo gnezdilko Ljubljanskega barja že zelo dolgo, večina avtorjev navaja, da je izginila v 70-ih oz 80-ih letih dvajsetega stoletja. A videti je, da se to obdobje končuje - že vsaj tri leta je v idiličnih vaseh zahodne polovice Barja (Bevke, Blatna Brezovica) moč slišati pojoče samce in pred dvema letoma je bila v Notranjih Goricah opazovana celo družinica mladih smrdokaver. Mi smo jih med popisi repaljščice in SIPKK-a slišali kar nekaj, vsaj 2 v Bevkah, 2 v Blatni Brezovici (slika) vsaj 1 v Notranjih Goricah in 1 severno od Iškega morosta. Opazili smo celo, kako je ena izmed njih nosila hrano, žal v nedoločeno smer. Neverjetno!

Pojoči samec smrdokavre. Intenzivno petje sredi maja sicer ni najbolj optimalen znak, saj se tako običajno vedejo negnezdeči osebki, a je vseeno bistven napredek in jasen pokazatelj, da se smrdokavre vračajo na Barje. Juhuhu!!

Letos na vsak način presenečajo tudi rjavi srakoperji Lanius collurio. Očibodno je zanje neverjetno dobro leto - ponekod lahko opazimo tudi do tri pare z ene same točke, kar je za Barje prav neverjetno fino. Poleg srakoperjev in smrdokaver pa je letos na Barju (in drugod po Sloveniji) poskočilo tudi število velikih skovikov. Le kaj botruje tem nenavadnim obratom?

Srakoper se ozira za svojo čedno družico ...

... ona pa za njim!

Bizarna je tudi prisotnost samice kupčarja Oenanthe oenanthe v Borovnici. Časovni filter za določanje njenega gnezditvenega interesa je 10. maj, ona pa se po Barju potika štirinajstega!

O nestandardnem gnezdenju pa razmišlja še nekdo - kukavica se z drevesa na drevo spogleduje s kobilarjem (spodaj). Mu bo uspela podvaliti svoje jajce?

Kobilar pozorno gleda kukavico. Videti je, da so mu znane njene zle namere, saj je zlepa ne izpusti z oči. Previdno!

Močvirska Acrocephalus palustris...

...in bičja trstnica A. schoenobaenus, ne ravno najlažji fotografski izziv. 

Na brestovolistnem osladu se ziblje kobiličar Locustella naevia, milozvočni princ regljajočih pesmi barjanskih travišč. Njegova nežna pesem upogiblje mehko bilje in ljubeče češe prostrane vlažne travnike, domovino te prelestne ptice. Prisluhnite mu!

Drobno srčece trepeče pod odejo njegovega puha, omočenega od težke rose po deževni noči. Trepet kot neskončno drobencljanje tisočev kobilic, njegovih dvornih dam, beži od srca skozi široko razprt kljunček v tiho jutro.

Še presenečenje - le kdo se skriva v visoki travi, pogleduje previdno iz nje in pet-pediče zdaj sem, zdaj tja? Prepelica Coturnix coturnix, seveda!

Za konec pa še neverjetni kotički, na katere smo naleteli med vestnim popisovanjem nam doslej očitno nepoznanih predelov Barja ...

Barje, naša dehteča ptičja zibel, le kaj vse še skrivaš v svojih cvrčečih travah in zelenih rokavih?