Sonce svoje žarke že nekaj časa neumorno upira v doline in jih v dnevnih urah neredko segreje do prav poletnih temperatur. A v kolikor nas zanese v višave naših gozdov in gorstev spoznamo, da se pomlad vendarle še zdaleč ni poslovila. V okrilju neobljudenega aprila in maja se visoko nad Bohinjem, kjer se začenjajo drevesa umikati rušju in skalovju, k ženitvi pripravijo nekatere najplašnejše in žal tudi najredkejše izmed slovenskih gnezdilk - koconoge kure. Na posebnih mestih v najbolj odmaknjenih in ohranjenih koščkih smrekovih in macesnovih gozdov, imenovanih rastiščih, se zberejo tihi divji petelini in borbeni ruševci (vsaki na svojih rastiščih, da ne bo pomote) ter si poskušajo pridobiti naklonjenost izbirčnih samic, ki si med samci izbirajo svojega prvaka. Če imamo v takšnih mirnih kotičkih še posebej veliko sreče, nas morda preseneti še zadnja izmed kur - gozdni jereb. Ta se vede popolnoma drugače od ruševca in petelina, saj ostane samec samici zvest celo življenje in tako spomladi le s skrivnimi piski označuje svoj teritorij ter ga ščiti pred morebitnimi vsiljivci.
Samec gozdnega jereba v vsej svoji zašunjanosti - rdeče-rjava prikazen v mokrem jutru (by Jon)
Že kar na začetku pripovedi priznavamo, da smo se četrti pripadnici družine, belki, tokrat odpovedali že pred odhodom. V njenih kraljestvih še stoji nestabilna in mazava snežna odeja, po kateri se brez primerne opreme nismo imeli namena prekopicevati.
Naše popotovanje se je začelo pretekli vikend v soboto, ko smo v popoldanskih urah zagrizli proti Planini Viševnik. Tam nas je namreč čakalo imenitno prenočišče - planšarska hišica, ki nas je naslednji dve kratki noči več kot učinkovito ščitila pred elementi. Bili smo v prav posrečeni zasedbi: Andraž, Ema, Jon, Luka, Matija in Mitja, pospremila pa sta nas celo Drejc in Andreja.
V tolikšnem številu se seveda nismo mogli podati na občutljiva rastišča ali na tihi popis gozdnega jereba, zato smo naslednje jutro oblikovali nekakšne kompanjone. Andraž in Ema sta jo mahnila na ruševce, prav tako midva z Jonom, Luka in Matija pa sta se že ob dveh napotila proti rastišču petelina. Spodaj si lahko preberete pripovedi posameznih dvojic:
"Z Jonom sva po neuspešnem jutru z ruševci začela stikati za gozdnimi jerebi. V varovalnih barvah sva se po prstih prebijala skozi neprehoden, a čudovit gozd in sem ter tja spustila piskajoč posnetek. Dolgo časa sva se prebijala in uživala v spontanih malih skovikih Glaucidium passerinum. Na eni izmed točk se nama je naposled nasmehnila sreča: že po dveh klicih je pod nama zašelestelo in izza štora je pogledala majhna črnogrla glava, se malo ozrla in izginila nazaj. Pa potem spet, tokrat z druge strani. Nato sva tik za seboj zaslišala značilno kitico, in ker nisva več zdržala sva stegnila glave čez vzpetinico. Samec je stekel kakšnih 5 metrov, nato pa se je usedel na štor in nekoliko postal. Žal so naju aparati nekoliko pohecali, tako da je dokumentacija (spet) boga. Potem je za trenutek posedel na veji in izginil, medtem ko se je za nama spet slišalo prhutanje, najverjetneje od samice. Ni slabo, par gozdnega jereba Bonasia bonasia. Na naslednjih točkah sreče več nisva imela, sva pa od daleč zaslišala koconogega čuka Aegolius funereus. Odkrevsala sva do Ovčarije, kjer sva si odpočila in oči napasla na brezovčkih Acanthis cabaret, nenavadno številnih in fotogeničnih. S preostalimi sva sestala opoldne na Dednem Polju" - Mitja
Neuspešno, a idilično mesto za ruševce
Aparat pejt v rito
Čudovit samec jereba, ki naju je z Jonom blagoslovil na eni izmed točk.
Skrivaški popisovalec - Jon
Bohinjsk-Tolminski bregi
Macesen v cvetu - ženski storž
Čeprav je vse videti pusto in zimsko je ta podoba zelo varljiva. Pravzaprav nas obkroža cvetoč gozd - macesni so razprli svoje neopazne cvetove, za oprašitev katerih ne potrebujejo živalskih pomočnikov. To bo zanje opravil kar veter, ki bo pelod ponesel z majhnih moških storžev na sliki na večje rdečkaste z zgornje slike.
Drobni macesni in smreke vrh Pršivca
Blazno idilična skrita dolinica
Hipoma naju je preletel planinski orel in pred seboj podil ubogo kanjo. Jo je poskusil celo ujeti? Pred dvema letoma sta Domen in Sara na Nanosu opazovala par planinskih orlov, ki si je privoščil kar sršenarja.
Avriklji Primula auricula v naravni vazi
Šele zdaj so na planinah pognali žafrani, ki so pobelili komaj ozelenele trate.
Razbesneli komatar, ki je pretepal svojega tekmeca in se verbalno znesel tudi nad nama z Jonom
Rdeča kapica
Svatovski samec, ki se odlično poda k rdečim storžem
Najverjetneje tudi samec, na licu se mu kažejo pridihi rdeče. Pravzaprav je bila situacija kar nekoliko nenavadna, videti je bilo namreč, da je nekaj svatovskih samcev naganjalo jatico manj razvnetih brezovčkov.
Samec in samica?
Čudovit rdečkast samec, spodaj si tudi nujno oglejte video!
Rajski gaj
V gozdu neredko naletimo na precej žaltavega snega, ki si s pomočjo osmoze kaj hitro utre pot v sleherni gojzar.
Boter Triglav je na pogled še sila negostoljuben, sploh s sivo nevihtno kapo.
"Z Matijanom pa sva se navsezgodaj zavlekla pod košato smreko v temnem gozdu, kjer smo v preteklosti že naleteli na sledove divjega petelina, oziroma se nam je zdel kraj nadvse pripraven za kurji direndaj. Na najino žalost je po deževni noči s smrek kapljalo kot iz škafa, zatorej petelinovega kapljičastega napeva nisva zaslišala, dasiravno sva sluh stegovala daleč med debela debla. Petelina sva zaslišala šele po debeli polovici časa, ki mu bledokožci pravimo ura. Neslišno, koda da bi bila Vinetou in Old Shatterhand, sva stopicala po kopnih tleh; sneg namreč škriplje, škrriplje in kdor se trudi na vse kriplje, da neslišen bi ostal, petelina pretental, se trudi zaman!
Petelin je pel na pobočju daleč stran, bliže pa so gagale njegove ženke, s čudnimi, prečudnimi glaski.
Seveda sva tiho petje zaznala le zavoljo jutranjega mraza, ki je kapljice na drevju zamrznil v grobno tišino, katero pa je ptičji direndaj glasno utišal. Botri ruševci (Lyrurus tetrix) s sosednjih grebenov, bajs koconogi čuk (Aegolius funereus) iz gostega smrečja, spevni drozgi, hribovka lesna sova (Strix aluco) in jeznoritež mali skovik (Glaucidium passerinum)so prepevali, da je bilo veselje! -Luka
Jutro sva nadaljevala s popisovanjem gozdnega jereba, ki se za posnetke ni zmenil - kar sam od sebe nama je zapel!
Uf uf! Beli brat Old Shatterhand se prihuli kakor divja mačka in ne premoti niti najbolj izkušenega in pozornega vojščaka - pojočega goznega jereba! Gotovo ste ga preslišali - naš prihuljeni greenhorn ga že ni!
Ko sva hodila s planine Laz perke Dednemu Polju, sva na poti ugledala dlakav inu kosti poln volčji drek! Jako nas veseli misel na volkove, ki so si prislužili pot v Alpe, kjer sedaj užitkarijo ob gamsjem mesu.
Parkelj mladega gamsa, prišedši nazaj na plano skozi volčja prebavila .
Tudi naslednji dan smo jo mahnili na ruševce Lyrurus tetrix in si v tišini ogledali njihovo jutranjo svatbo. Tej so se poleg 14 samcev pridružile še 4 kure, ki so si postregle z brstiči macesnov ter se zviška ozirale na boje pod njimi. Sem ter tja se je katera izmed njih nespametno spustila na tla in bila v trenutku žrtev hudega nadlegovanja zagretih samcev, ki so se v brzem drncu zapodili za njo ter jo hitro napodili nazaj v drevje. Nekaj dni pred tem sta Luka in Jon opazila celo parjenje!
Ruševec se spogleduje z jutranjo zarjo
Namesto da bi se spogledoval s čedno kuretino!
Bojevito soočenje, kakršnega si lahko ogledate tudi v videu.
Vklopite zvok!
Jonove čudovite fotografije, posnete z varne razdalje brez vznemirjanja ptic. Žal vse prevečkrat neobzirni ljudje, dostikrat tudi fotografi, vznemirijo jutranji ples ruševcev. Tako sta Ema in Andraž v nedeljo zjutraj sredi rastišča zapazila 3 posebneže, ki so poskušali ruševce slikati kar s telefonom.
Girls' night out
Pogumna kura se je spustila med razvnete samce. Pa si poglejmo kako se ji to obnese:
18+
Po ruševcih smo se ponovno posvetili gozdnim jerebom, pa nas ti dva dni zapored niso bili pripravljeni razvajati, tako da smo jo še enkrat odnesli praznih rok in dolgih nosov. Habitat pa je bil božanski!
Mmmm lisičjakovec
Siva pevka na strehi Bregarjevega zavetišča, ki očividno stoji na mestu z zelo čistim zrakom.
Razgled na Ograde in bogate gozdove v smeri Planine Laz
"Naš" domek
Planina Viševnik, rajska postojanka vsakega ornitologa
Pa še samosprožilc
Gorski vrt, kjer ruševci pojo
Ker divjega petelina nismo uzrli za kaj več kot nekaj sekund v glasnem letu proč od nas, vam zatorej postregamo s toliko več slikami njegovega dreka.
Drekožitje
Pero od petelinke
Sveže izsekan gozd v TNP-ju
Naivnega Slovenca bi pomirilo dejstvo, da so čudovita območja Julijskih Alp zavarovana z najvišjo stopnjo varstva narave - so narodni park, edini, ki smo ga v korupcije polni in pohlepni atmosferi uspeli iztrgati krempljem kapitalizma. A kaj za to, ko so močni lobiji, gnani z željo po masivnem dobičku, ki ga prinaša izkoriščanje starih gozdov, uspeli v predpise o Triglavskem narodnem parku vriniti prikladne klavzule, ki omogočajo masivno sečnjo v parku. Tako se lahko upravičeno vprašamo, kakšen pomen imajo pri nas zaščitena območja. Kaj nam pomagajo Natura 2000, SPA-ji, IBA-ji, narodni parki, ko pa jih ne znamo upravljati brez želje po dobičku?
Bezgova prstasta kukavica buhti na Vogarju
Bohinjsko-Tolminske gore se počasi odevajo v zeleno
V Stari Fužini so nas pričakali kar trije pogorelčki, zadovoljni v starih sadovnjakih bohinjskih vasic. Vse redkejši prizor v Sloveniji nas je močno razveselil.
Čudovita dobrodošlica ob prihodu v dehteč Bohinj.
Na enem in menda edinem lepem travniku v dnu Bohinja so nas razveselile tudi čeladaste kukavice (Orchis militaris).
Mitja se je v Bohinju poslovil od Luke in Matije in zapustil prelepo Gorenjsko, onadva pa cokn pokn na Pokljuko na ponovitev popisa triprstega detla. Po nočnem počitku v avteku sta prisluhnila divjemu petelinu v visoki smreki, nato pa se neslišno odtihotapila naprej za detli, saj ju je petelin takorekoč potegnil za nos; s smreke se je namreč prepevajoč spustil na tla za nekakšen kucelj in se tako izmaknil njunim štirim izbuljenim očem.
Detli so veseljačili veliko bolj očitno, na nekaterih točkah kar v parih. Matija je aprila na transektu naštel šest parov, tokrat pa se je detel na novo odzval še na dveh točkah, kjer ga je Matija že zadnjič pričakoval. Gozd je namreč ponekod vidno lepši.
Temačnost smreke in detla je nekaj nadvse mističnega!
Zadnja točka transekta, kjer detla kaj? Ni.
Skrb za gozd je namreč velika...
...
Luka in Matija sta v gozdu, kjer je zjutraj prepeval koconogi čuk, našla dve sušici z neskončnim številom gnezdilnih dupel. Stavita dolar, da čuk počiva v enem izmed njih!
Verjetno so te osamele sušice tako prerešetane z dupli zaradi primanjkljaja odmrlega lesa v pokljuškem gozdu.
Naslednji dan sta se odpeljala še na Jelovico preverit, kaj se tamkaj dogaja z divjimi petelini. Tistega jutra jima jo je zagodel dež, zatorej sta se čez nekaj dni ponovno zapeljala skozi labirint jelovških cest, tokrat okrepljena z vrlim Jonom. Žal so nekdaj močna rastišča petelinov sedaj le še majhne združbe visokih smrek v morju pomladitvenih plantaž. Ostanki starega gozda samevajo kot klavrn spomin na pretekle čase. Prav zavoljo izsekavanja in gozdarskih motenj se je število petelinov na rastiščih zmanjšalo na tokrat le enega prepevajočega samca.
O problemih današnjih dni smo pomoževali tudi z botro kozačo (Strix uralensis), in jo poprosili za dober nasvet ter tolažbo. Kot najmodrejša v gozdih nas je pomirila z dejstvom, da še pozna mirne in skrivnostne kotičke Jelovice, o katerih s pohlepnimi gozdarji za noben denar ne bo spregovorila!
legenda.
Na poti v belo Ljubljano so nas razveselile in potolažile tudi prijetne kukavice na strmih tratah nad Dražgošami. Na sliki se bohoti trizoba kukavica.
Tu pa plešeta dve ljubki pikastocvetni kukavici.
Zaplešite žnjimi v židane majske dni,
vam želimo
barjanski tiči!
No comments:
Post a Comment