V teh težkih časih, tako prežetih z bojaznijo in krivico, se pred kislim dežjem sveta najraje zatekamo pod zeleneče krošnje dreves, mehke oblake neba in pod tople peruti naših prijateljic ptic. Prihulimo se podnje še zadnjič, preden izza podrtih zakonskih okvirov prigromijo nenasitne čeljusti investitorjev in preden naravo povozi s krvjo podmazano kolesje kapitala.
1. PRIBJA USODA
Na Barju je to nemalokrat priba, ki povsem dobro njivo okuži in nanjo zaleže ...
... tudi do štiri debela, vegasta jajca! Fuj!
K sreči se nam pribje zalege v prihodnosti ni treba bati - priba je namreč sodeč po dolgoletnih preštevanjih ptic kmetijske krajine vrsta, ki poleg divje grlice v Evropi doživlja najbolj strm upad - kaj kmalu torej neslišen zvok trtja njenih jajc pod kolesi najsodobnejših traktorjev ne bo zmotil nikogar več.
Pa vendar je ta izginjajoča in karizmatična ptica nam, neukim barjanskih tičem, nekako uspela prirasti k srcu. Še več - obsedla nas je groza nad spoznanjem, da v skladu z najnovejšimi kmetijskimi smernicami delujoči traktorji vsako leto povozijo neobvladljivo količino pribjih gnezd, te pa po vsakem novem uničenju izležejo nadomestno leglo, ki po nekaj tednih podleže isti usodi. Ta postopek pribe brez uspeha ponovijo tudi do štirikrat. Ta otožna, v neskončnost obračajoča se pribja zgodba nas je letos motivirala, da smo poskusili ukrepati ...
Pogumni Luka je s svojimi izurjenimi očmi izsledil dve pribji gnezdi in se jima postavil v bran. Nekaj časa je, kot bi bil štorklja na sliki, bezljal za gnoječim traktorjem in mu naposled le zastavil pot, da bi razrešil uganko o lastništvu s pribjim upanjem zasejanih njiv. Odkolesaril je v bližnjo vas in se z ljubeznivim kmetom plameneče modrih oči dogovoril, da gnezda pomakne na rob njive (izogibanje gnezdu na sredini njive bi za kmeta pomenilo prevelik izziv) in jih zaznači s količki, ki se jim bo kmet med brananjem izognil.
Na rob njive zamaknjeno in zaščiteno gnezdece - ga zapazite?
Načrt je po vsem videzu odlično deloval - dobrodušni kmet je gnezdi pustil nedotaknjeni, za kar mu izrekamo globoko hvaležnost in ga obožujemo, a žal je bila za pribje matere situacija očitno prezapletena ...
Prestavljeno gnezdo je uspešno našla le ena izmed pribjih mater.
Prestavljanje gnezd za vse vrste pobrežnikov predstavlja velik zalogaj in priba, ki se po končanem brananju vrne na mesto, kjer so bila še pred slabo uro na gola tla odložena njena dragocena jajca, lahko le žalostna sklepa, da so bila v postopku uničena. Obe gnezdi, tako zapuščeno kot ponovno obiskano, sta bili do naslednjega dne izropani (razkrinkala jih je neka žival in pojedla jajca) in pribi bosta v kratkem izlegli novo leglo, ki bo uničeno med sejanjem posevka v naslednjih tednih.
Okrnjenim možnostim navkljub so nekatere pribe uspešne in na svet spravijo drobno puhasto...
PIŠČE
Ki pa se v nevarnosti nagonsko poleže na tla in se ponudi ostrim rezilom brane.
Pribam ne ostane druga, kot da se na rezkih perutnicah zaženejo v zrak in dolge ure prepevajo žalostinke o izgubljenih piščetih, prerano pokopanih pod mastnimi grudami črnih njiv.
2. SUŠA IN DEŽ
Več kot mesec dni ljubega nam barja ni omočila niti kaplja dežja. Kaj zato - bi si morda mislil neuki bralec - Barje je vendar mokrišče z ekološko funkcijo zadrževanja vode, deluje vendar kot spužva, ki v času obilnih padavin vodo vpija in jo v sušnem obdobju počasi oddaja, blaži poplave in suše. Pri tem bi bralec pozabil, da je Barje že davno izgubilo svoj blagodejni pomen - človek je z njega s svojimi pogoltnimi kremplji postrgal neskončne kubike vpojne šote in vanj izpraskal globoke melioracijske jarke. Tako voda v času brez padavin nadvse učinkovito zapušča gnojne njive, ob deževju pa pridrvi v drenažno mrežo, zaobhaja osušene in steptane stene jarkov, prestopa bregove in povzroča kataklizmične poplave.
Ljubljansko barje je bilo torej do nedavnega suho kot poper; vroč zrak je valovil nad razbeljenimi njivami, mlake v poplavnih gozdovih so presahnile, prebujajoči se zeleni listi so žalostno veneli in ptice je mučila žeja.
Dolgo časa so barjanska tla močile le sluzaste kaplje izcedka iz penastih zapredkov slinaric (Cercopoidea).
Ubogi vodni hrošč, kozak kdo ve katere vrste (Dytiscidae), je v obupanem iskanju primerne mlake pristal kar na vroči strehi avtomobila, kjer si s svojimi visoko specializiranimi plavalnimi okončinami ne more dosti pomagati.
Pomanjkanju vode navkljub se je uspel v odraslo žival preobraziti velekrilec (Megaloptera), ki se ponaša s statusom ene najprimitivnejših žuželk s popolno preobrazbo!
Dolgotrajna suša in vetrovno vreme sta spodbudila in olajšala razširjanje vrbovih puhastih semen.
Zelo neobičajen prizor; mah iz rodu Polytrichium, ki je v dolgi suši ovenel. Morda smo ga bolj navajeni v standardno turgescentnem stanju zgoraj levo.
Le nekaj trenutkov po sliki osušenega mahu je bila posneta ta fotografija - zganila so se vremena in za Krimovim mogočnim hrbtom se je razbesnela nevihta ...
Mehke koprene aprilskih oblakov so božale vroče nebo in hladne zavese dežja so drsele po suhih barjanskih tleh.
Mladi lističi so blaženi zaplesali pod črnim nebom in globoke korenine njihovih lesenih staršev so goltale težko pričakovani dež ...
Nekajdnevno deževje so prekinjale občasne razjasnitve, ki so prispevale eno najintenzivnejših mavric v mojem kratkem življenju.
Vznemirljiva spremenljivost vremena v razmaku ubornih dveh ur!
Šele skozi izmito nebo se nam razodeva zeleneči plašč, ki si ga je ogrnil naš oča Krim.
3. SELIVCI
Kar nemudoma in na mestu nam je priznati, da smo z današnjo objavo odlašali nemalo časa, namreč v željnem in napetem pričakovanju obiska ene najslajših aprilskih selivk - predrage smrdokavre, upkača. Nanj je naletel le srečnež Luka, ki ga je iz sladkega sna pod vrbo zdramil šepet njegovih metuljastih kril. Upkač se je našim lačnim objektivom vse do bridkega konca sila spretno izmikal in k vajbu današnje objave žal ne bo prispeval s svojo nebeško podobo...
Koronavirusu navkljub so Barje z okolico v preteklih dneh obiskale številne ptice iz drugih občin, nekatere nemara celo iz drugih držav!
Na njivi poseda ena na prvi pogled najskromnejših slovenskih selivk - kupčar (Oenanthe oenanthe). Ta posrečena ptica gnezdi tudi v pri nas in prav morda je namenjena na alpske pašnike naših planin - blizu.
Toda pozor! V naših krajih se v času selitve ustavljajo tudi kupčarji, pred katerimi leži bistveno daljša pot. Preko Evrope se iz toplih afriških savan namreč vračajo tudi ptice, ki bodo gnezdile v mrzli tundri Kanade ali Grenlandije na drugi strani širnega Atlantskega oceana!
Buhteče aprilske travnike te dni skrbno prečesavajo tudi vitki močvirski lunji (Circus pygargus)
Pozorno oko lahko v gibkih vejah izmed nežnih ptic pevk uzre tihe črnoglave muharje (Ficedula hypoleuca)...
... ali nemara prepevajočo grmovščico (Phylloscopus sibilatrix).
Po travnikih skupaj z velikimi sestričnami postopajo tudi male bele čaplje (Egretta garzetta), redke obiskovalke notranjosti države.
Ob večerih jih nadomešča kvakač (Nycticorax nycticorax), prihuljeni škrat mehkolesnih rečnih lok.
Po nebu švigajo rdečenoge postovke (Falco vespertinus f)
in postovci (Falco vespertinus m)
skupaj s kolegom škrjančarjem (Falco subbuteo), pri katerem nikakor ne smemo izključevati možnosti, da se bo na Barju ustalil in gnezdil. Poleg teh falotov lahko visoko v zraku razberemo tudi pričkanje čebelarjev (Merops apiaster).
Nekaj, le sklepamo lahko, da selilni duh, je opralo tudi meniščke (Periparus ater), da so sklenili v piskajoči jati pustošiti po šelestečem vrbovju.
Svoje standardno aprilsko mesto je za nekaj dni zavzela tudi rjava čaplja (Ardea purpurea), zvesta popestritev vlažnih travnikov ob Ižanski cesti.
Najbolj sijajna selivka pa letos ni posedela na grmih Ljubljanskega barja, pač pa na zarasti kulturne krajine na Tomačevskem produ, kjer se je šaljivo vrinila na seznam ptic Matijevega transekta za SIPKK ...
Šlo je za samca RJAVOGLAVEGA SRAKOPERJA (Lanius senator), ki je svoje čudovite barve razkazoval na najbizarnejšem možnem kraju mnogo kilometrov severno od svoje severne meje razširjenosti. Takemu pojavu pravimo overshooting in je značilen za nekatere sredozemske gnezdilke.
Le upamo lahko, da se pod to čudovito rjavo čepico skriva dovolj pameti, da bo njen lastnik čimprej napravil ovinek in se vrnil k obilju mediteranskih obal. Srečno pot!
4. SPLETILCI GNEZD
Čeprav nekateri, kot smo videli, še zavzeto iščejo pot do svojih gnezdišč, pa se v marsikaterem toplem gnezdecu že izlegajo lačne male ptice in zaposlujejo svoje ljubeče starše. Barje kipi od pesmi gostolečih gnezdilk, dregeta od njihove ljubezni in vzdihuje ob vznikanju novih življenj.
Morda to vitalnost najbolje orisuje fotografija velikega strnada (Emberiza calandra), ki v šelest dežnih kapelj izliva življenje, ki utriplje v njegovih drobnih ptičjih prsih. Njegova pesem je kot kratek zapis pomladi, ki se začne z nekaj zvonkimi kapljicami, nato pa se razdivja v srebrn slap neukročene poplave življenja. Prisluhnite mu!
Tudi slavec (Luscinia megarhynchos) s svojo bajno pesmijo že zapolnjuje vse toplejše noči.
Grmovje s svojim žvrgolenjem poživljajo tudi številne črnoglavke (Sylvia atricapilla),
v visoki travi pa so zažuboreli prvi kobiličarji (Locustella naevia).
Na zelenih steblikah so se zazibale tudi prve repaljščice (Saxicola rubetra) ...
... ki si pozorno ogledujejo ekstenzivne travnike in preudarjajo, kako bodo v njihovo bilje poskrile svoja drobna gnezdeca!
S podobno mislijo se ubadajo rumene pastirice (Motacilla flava), naša mala sonca ...
... in zale drevesne cipe (Anthus trivialis) ...
... žal pa ne tudi osamljen osebek velikega škurha (Numenius arquata), čigar partner se z letošnjo pomladjo ni vrnil na travnike, na katerih sta se bila pred leti drug drugemu zaobljubila.
Malce več sreče imajo preostali trije pari velikega škurha, ki bodo še naprej poskušali.
Poparčkani so tudi že golobi - na sliki par duplarjev (Columba oenas) in grivarjev (C. palumbus) ...
... na tej sliki pa par divjih grlic (Streptopelia turtur), najhitreje upadajočih ptic kulturne krajine.
Svoja mesta že zasedajo rjavi srakoperji (Lanius collurio), ki pa so ravno prišli in se zaenkrat še selijo. Kot zanimivost velja omeniti, da smo med več deset srakoperji opazili le eno samico.
V mejicah je začelo odzvanjati tudi petje vijeglavk (Jynx torquilla), naših edinih migratornih žoln. Lahko bi rekli, da gre za edino slovensko žolno, ki bi z obročkom na svoji desni nogi lahko razkrila kaj zanimivega.
S prihodom pomladi so se hitro zapolnila tudi udobna dupla! V tem naravnem duplu že cvrčijo lačni mladiči močvirske sinice (Poecile palustris)
Daš kruh dobiš drek v brglezovem (Sitta europaea) duplu nedaleč stran.
Vsem drobnim gnezdilkam pozor! Le kdo se skriva in huli v senci mladega listja?
Kukavica (Cuculus canorus)! Prevejana utelešena ukana s srebrnim perjem in angelskim glasom.
Dober tek želimo pridni postovki (Falco tinnunculus), ki si je gnezdo uredila v pripravni gnezdilnici.
Preseneča tudi njen bratranec sokol selec (Falco peregrinus), ki je pred našimi očmi s smrtnim sunkom z neba sklatil goloba duplarja in si ga nato privoščil za malico - a ne za dolgo ...
Že po nekaj trenutkih so ga ogorčene pribe prepodile z njive, na kateri tako rade izgubljajo jajca, in v pregonu, ki so se mu pridružile tudi togotne sive vrane, je bil sokol prisiljen izpustiti svoj plen.
Za konec si pomirimo vzdramljene duše s pogledom na obrežni gozdič, v katerem je toliko dupel, da je že čudno.
Lep pozdrav, dragi bralci, ljubitelji narave, katere bran nam je naložen in katere slad nam je podarjen!
No comments:
Post a Comment