Birding Ljubljansko Barje: Nadmorske gmajne

Že odkar smo prvikrat plaho stali na visokih snežniških plešah in so naše, tedaj malodane otroške oči prvikrat zrle proti jugu v neskončne gozdove, se sprašujemo, kakšne skrivnosti le-ti skrivajo. Tudi Nejc, ki je vsakekrati govoril "Poglejte, šuma do Bosne", nam je prav pošteno budil domišljijo in kdove kaj vse smo si predstavljali, da med hrvaškim bukovjem prebiva. Letošnje jeseni se nam je ponudila imenitna prilika, da spoznamo vsaj delček hrvaške gmajne, saj smo zadobili nalogo, da popišemo gozdnega jereba, ali bolje rečeno, da si ga poskusimo kar najbolje predstavljati v visokem bukovju in škrapljastih prepadih. Kar naravnost vam povem, da se s to gozdno kuro na nam dodeljenih ploskvah nismo srečali, pa se zastran tega vendarle nismo preveč hudovali. Gmajna je imenitna, prav podobna naši slovenski in smo se silno domače počutili, pa prenekatero ljubo žverco smo srečali!

Veliki srpan se je proti koncu nagibal, bukovje se je odelo v tisti prvi rumenkast sijaj, ki dela gozd ves svetal tudi v megli, zvok jelenjega ruka pa stresa tla. Takšnega jutra smo se s tovarišema znašli vsak na svoji popisni ploskvi v objemu Gorskega Kotarja in zakorakali v gmajno. Naj vam najprvo povem, kaj vse je doživel Mitja, ki si je po naključju izbral ploskev z mnogoterimi jasami in se je menda celo jutro spotikal ob pasoče se divje svinje in podobno zverjad.

Z veje dol ga je zvedavo opazovala sova kozača.

Ko jo je po modrostih povprašal, pa se je delala, kot da nič ne sliši. Sove debeloglavke, sove prebite, si je godrnjal Mitja.

Z veliki jasami prepreden gozd na dokaj nizki nadmorski višini, kjer se pasejo črede velikanskih črnih konj, krave in pa nemalo divjadi. Četudi se gozdni jereb v Alpah dobro počuti ob planinah, kjer se pase živina, je tukaj gozdno rastje popolnoma drugačno in nasploh si kure na tej ploskvi Mitja ni uspel predstavljati.

Veliko veselje pa so takšni pašniki za jelenjad, ki se je zdajci, v času ruka, brezskrbneje prikazovala, se podila naokrog in grozansko rjovela dan in noč. Mitja je na jasi zasačil mlajšega jelena, ki je ves preboden in upehan od silnih bojev mulil travo v družbi košutarije. Z jeleni v deželo rade prifrče tudi neuničljive žverce, jelenove muhe po imenu. Grizle so in gomazele Mitji za ovratnik, da je klel in jih k vragu pošiljal.

Čedna tetka lisica je prihuljeno stopicala po jasi in si mislila svoje.

Najsijajnejšo zverino pa je Mitja uzrl ravno v trenutku, ko se je po dolgem dopoldnevu do avta primajal in jel malico ven iz oprtnika vleči. Oči je krepko izbuljil, saj je po prašni cesti, ki se vije čez velikanski travnik, prihajal gromozanski medved godrnjač. Prav počasi in leno je stopal, ter si brundal veselo vižo. Nekoliko je postal, se mimogrede zazrl v Mitjo, nato pa krenil s ceste na travnik in pričel nekaj po zemlji riti in se čezinčez po travi kotaliti. Iskal je očibodno kak okusen grižljaj in naletel je na na nič drugega kot panj medu! S podvigom pa ni razveselil pridelovalk tega sladkega jedila in pošteno so ga po smrčku popikale.

Po prašni cesti je prihajal medved godrnjač.

Poprej si je šape ohladil v blatni luži.

Srečko

Veseljak se je prekopicoval po travniku in uganjal norčije.

Medved se otepa jeznih čebel.

Pošteno so ga po smrčku popikale.

Pa taka mrcina!

Meni je prav tako medved veselje napravil, le drugačno malico si je privoščil. Namesto sladke strdi je stara jelenova rebrca glodal.

Najprvo sem ga zaslišal, ko je lomastil po bregu, nakar ga ugledam med bukovimi debli. Brskal je po listju, se drgnil ob bukvice in kdove zakaj se zame ni zmenil. Ko je po nekaj minutah odhlačal malo više med debla in sem ga izpred oči izgubil, sem nadaljeval pot in pri tem prihuljeno pogledoval izza skal, če se morda mrcina še vedno kje med drevjem skriva. Že po nekaj korakih zavoham silen smrad, ki je dol z nasprotnega brega vel, duh razpadajoče živali. Z dvogledom sem pričel pregledovati pobočje, saj mi je koj šinilo v glavo, da se je morda medved nekje med skalami pri malici ustavil. Čez trenutek ga zares ugledam, kako zre vame zleknjen pri oglodanem okostju jelena. Nekoliko nevesel izraz mi je privoščil in kmalu odhlačal v gosto gmajno.

Kmalu sem ga med bukovimi debli ugledal.

Hlačal je po meni nasprotnem bregu

..in se drgnil ob bukvice.

Zrl je vame, zleknjen pri oglodanem okostju jelena.

Odhlačal je v gmajno

Nadaljeval sem pot prek svoje ploskve, ki pa je zajemala visok hrib, na vrhu poraščen s sijajno bukovo šumo in redkimi otoki jelk. Na pobočjih leže med bukovjem pravi gozdni pašniki, od koder se čuje silno jelenje rukanje, po konjskih figah sodeč, pa se na teh odročnih hribih pasejo tudi žrebci in kobile.

Mlad jelen v gošči.

Z vršnih pleš se odpira pogled na mogočno Učko in širno Jadransko morje.

Razdrapane škraplje

Javorjev gozd, meni najljubši!

Matija pa je imel opravka z najzlobnejšimi zlodji daleč naokrog. Nekakšen sel v kuščarjevi podobi ga je privedel do zacopranega stopnišča, vrh katerega stoji zacopran dvorec, kjer vsak dobi toliko zlata, srebra in sijočih demantov, kolikor jih poželi. Komaj pa je stopil na prvo stopnico, že je iz špranje siknila strupena čuvarjeva glava, glava modrasova. Pohlep Matiji ni dal, da bi zapustil tolikšno bogastvo zavoljo zoprne kače, zato je modrasu z velikim mečem odsekal glavo. Tedaj pa se začne strašanska čarovnija; glava in telo presekanega modrasa nenadoma oživita in zagomazita proti napadavcu. Izpod stopnic se prično plaziti novi in novi čuvarji v kačji podobi in s strupnikov, velikih kot noži, kaplja strup, katerega kanec strdi kri še tako velikega junaka. Naj je Matija z vso silo zamahoval z mečem, vse več modrasov je grizlo v njegovo meso, dokler ni strup pričel delovati. Od siromaka je ostala le še nekakšna kaša.

Čuvarjeva glava, glava modrasova.

Izpod stopnic se prično plaziti novi čuvarji..

Od siromaka je ostala le kaša.

Pa brž nazaj v resnični svet, Bog nas varuj! Prelepa košuta se je za nekaj trenutkov ustavila in zrla v nas skozi bukove veje.

Najpogosteje se nam pripeti, da košute vidimo, ko divje dirjajo med drevjem, ali pa se pasejo ob cestah v temnih nočeh. Tokrat pa nas je prvič spreletelo, kako otožno lepe so v resnici njihove oči.

Debeljak z mnogoterimi drevesnimi gobami. Zde se kot kakšni majceni, lični balkončki.

Pod večer smo ždeli na prijetnih tratah, kjer nam je isti vetrič z juga morsko sol prinašal, gori v gmajnah pa vrtinčil prve jesenske bukove lističe.

Noč, ki smo jo prebili v zavetju starega javorja, je bila hladna in mirna. Zmotilo nas je le krehanje nekakšne zverjadi, ki je v temini noči zavzeto brskala okrog naših oprtnikov. Menda je bil jazbec, ali pa morda mlad medved, kdo bi vedel. Preveč zaspano smo pokukali iz spalnih vreč, da bi kaj pametnega dognali. Jutro nas je našlo zopet na nogah, vsakega na novi popisni ploskvi. Moja se je raztezala po sijajnem grebenu, poraščenem s skrivenčenimi bukvicami, na jugu pa se je teren spustil v kotanjo, mestoma poraslo z jelkami. Ko sem v ranem jutru potihoma pokukal izza nekakšnega kupa skal, sem ugledal silno lep prizor, da mi je kar srce zaigralo.

Mati košuta je urejala svoje dete, da mu ni prav tistih nadležnih jelenovih muh trebila!

Dolgo me nista zapazila

Potem pa je vetrc izza mene prisopihal in kmalu sta zdivjala po bregu nizdol.

Ko sem se spustil dol z bukovnatega grebena v kotanjo, kjer se tu in tam najde kakšna skupina jelk, mi je precej vse nekako bolj po jerebu zadišalo. Na nekaj obetavnih mestih sem si privoščil točko in napeto čakal, ali se bo ven iz mladih jelkic odzvala ta gozdna puta. Ni je bilo na spregled, je pa na moje veliko veselje iz gozdne tihote naenkrat zabobnela detlova prehranjevalna viža. Na bližnji jelovi sušici je silno jedel triprsti detel.

Triprsti detel, veselo je, ako se srečamo.

Venomer se čudim, kako dragoceni so iglasti otoki v bukovem gozdu, pa čeprav majceni. Tam se zbira čuda zanimivih ptic, ki jih naokrog skorajda ne srečamo. Triprsti detel, profesor za jelke, nas mnogokrat razveseli.