Pozdravljeni, drage bralke in bralci, po dolgem poletnem zatišju!
Med nemirnimi počitnicami vas žal nismo prav pogosto blagoslovili z objavami, saj smo se po domače povedano nekoliko polenili. Vendar pa je bila naša skupna ekskurzija na Pag v preteklem tednu čudovito zaključen teren in zelo pregrešno bi ga bilo ne predstaviti na blogu kot nekakšne jesenske uverture.
V štiridnevnem obdobju med drugim in šestim septembrom se nas je na Pagu izmenjalo kar devet ornitologov in glasbenikov, štab pa smo si uredili v idiličnih Vlašićih. Prvo ekipo smo predstavljali Gal, Matija, Luka, Jon in moja malenkost, pred Pagom pa smo pokukali še na Vransko jezero in v Ninske soline. Tema našega izleta so bili namreč pobrežniki, otroci daljne tundre na nevarni poti proti mokriščem Afrike, ki se utrujeni ustavljajo po Dalmaciji iščoč plitvin za prehranjevanje. Njih zala obličja smo se namenili opazovat na omenjena kraja in v želji po prelestni jutranji svetlobi smo začeli z vožnjo prav vražje zgodaj. Prvi jutranji žarki so naša od vožnje krmežljava telesa obliznili prav na parkirišču pred Vranskim jezerom, mi pa se tam nismo nič kaj zamujali, marveč smo jo obteženi z optiko vseh vrst pocvirnali na leseno potko, ki vodi ob obali jezera. Pa si oglejmo, na koga vse smo naleteli.
Odrasel komatni deževnik Charadrius hiaticula, nadvse elegantna in glasna ptica, je bil zaradi svojih let nekoliko previdnejši.
Nič kaj previden pa ni bil njegov življenja nevešči naraščaj, ki nam je zadovoljno prikorakal na doseg rok. Takšna mutavnost je za komatne deževnike nasploh sicer rahlo atipična in smo je bili zato še toliko bolj veseli.
Posebej sta se zaupljivosti veselila Luka in Jon, ki sta prišla na Pag dodobra opremljena - njuna fotografska oprema je namreč bogatejša za "kumaro" (200-500 mm teleobjektiv) in Nikonov zrcalnorefleksni fotoaparat, s čimer sta lahko nadvladala naše siceršnje "trotle". Vendar pozor! Le kdo se sprehaja za komatnim deževnikom??
Tako je, v ozadju se smuka mladosten kamenjar Arenaria interpres, nekoliko redkejši pobrežnik, ki ga odlikuje nenavaden telesni ustroj s čokatim privihanim kljunom.
Veliko hitreje kot smešen kljun bomo na terenu sicer opazili kamenjarjev "črni slinček" in čudovit bel vzorec v krilih, na hrbtu in repu (tega žal nismo dokumentirali).
Na videu si lahko ogledate še njegovo etološko posebnost, po kateri je dobil posrečeno angleško ime "Turnstone" - obračalec kamnov.
Kot čreda majhnih in prikupnih ovac se med kamni sprehajajo najmanjši izmed pobrežnikov: mali prodniki Calidris minuta, ki so veliki približno kot vrabci. Z drobcenimi kljuni segajo med kamenje in se krepčajo za dolge ure napornega leta.
Radoživi in nagajivi prodniki se pogosto spričkajo za najbolj hranljive predele obale, močnejšemu pa bo vedno pripadal boljši kotiček. Spremenljivi prodnik C. alpina (ali ljubkeje kar dunlin) se tako umika elegantno razpotegnjenemu srpokljunemu prodniku C. ferruginea.
Ta si je kot edini svoje vrste prilastil tudi kar nekaj naše pozornosti.
V svojem mladostnem perju nas srpokljuni prodnik osvaja predvsem s svojim vitkim stasom, spomladi pa se bo odel v rdečkaste odtenke in z njimi naravnost žarel med ostalimi prodniki.
Spremenljivega prodnika je doletela neprijetna usoda, namreč najpogostejšega v skupini in zgolj medija, v katerem smo se mrzlično ozirali za čim redkejšim. A povsem neupravičeno in upamo, da nam ob svojem povratku spomladi pomežikne z barjanskih poplav.
Ko se je sonce vzpelo že visoko proti zenitu, nas je dalmatinska pripeka začela vabiti v zavetje hladnih kafičev in zapustili smo obale Vranskega jezera. Po prijateljskem čveku z nadzorniki rezervata smo pojedli zajtrk pri avtu, njih pa pustili v nejevolji nad visoko vsebnostjo testosterona v naši odpravici (pa gdje su vam cure, da nije ovo neki gay pride??).
Med zajtrkom je jezero mrko premeril rjavi škarnik Milvus milvus.
Zajtrk ob prepolnem Cliotu.
Čez Biograd na Moru, Sukošan in Murvico smo se v hudi pripeki privlekli v Ninske soline, ki pa smo jih s povešenimi nosovi kaj hitro zapustili. Po bazenčkih je tiho brodila osamljena črna prosenka Pluvialis squatarola in pela uspavanke počivajočim galebom, nam pa se smejala v črni brk. Zbasali smo se nazaj v avto in utrujeni končno prečkali Paški most. Le kakih 15 minut kasneje smo že stali v odročnih Vlašićih, ti pa so nas sprejeli skrajno negostoljubno - s požarom. Neka tetka je v hudi vročini namreč požigala travnik, na ogenj pa metala pločevinke pur pene, ki so zanetile požar prav v centru vasi. Več kot pol ure smo nato lahko opazovali spektakel dveh ogromnih hidroplanov, ki sta na ogenj zlivala tone vode in ga končno pogasila.
Črna prosenka v Ninskih solinah nas tam ni zadržala prav dolgo. Pa tudi drugače nam te soline niso bile najbolj po godu - zagrajene z ograjo in oblegane s turisti, ki bi gotovo obsojajoče gledali skupino umazancev, ležečih v smrdljivem blatu.
Spektakularen prelet "kanaderjev", ki so prišli reševat Vlašiće.
Za majhen požar, ki je obsegal vsega nekaj travnikov v vasi, sta dve letali potrebovali več kot pol ure! Zelo dober občutek smo s tem dobili, kako nevarni in trdovratni so požari večjih razsežnosti.
Zaradi mrzlice, ki jo je povzročil požar v vasi, je trajalo tudi nekoliko dlje, da smo se vselili v apartma in si po dolgem dnevu (pokonci smo bili od enih) malce odpočili. Zabušavali pa nismo predolgo, ker nas je čarobni Pag vabil na prvi večerni teren.
Paška panorama, ki jo seka cesta v Vlašiće.
Večerni pogled na Velo Blato.
Rjavi srakoper Lanius collurio je v zadnjih sončnih žarkih še pridno lovil žuželke, progice po hrbtu in glavi pa ga izdajajo za komaj letošnjega pobalina.
Prenočišče malih belih čapel Egretta garzetta na Velem Blatu.
Podrtij križem celega Paga ne manjka, v njihovih špranjah pa si čez dan radi poiščejo zatočišče netopirji - v tem primeru nekaj pipistrelov neznanega porekla.
Tako kot netopirji pridejo zvečer na dan tudi nekatere ptice in nobena med njimi ni večja in nevarnejša od velike uharice Bubo bubo. Kar dve ti ogromni sovi, katerih razpon kril krepko prekaša višino povprečnega moškega, sta se na Velem Blatu podali na lov v nočni mrak.
Jon in Luka, umetni(š)ka.
Prvega jutra se je na teren odpravila okrnjena zasedba užitkarjev, saj naju je z Lukom nekoliko dajalo zdravje. Matija, Nejc in Jon so pogledali v oboje soline (Dinjiške in Paške), nato pa so malo tu in malo tam stikali za zanimivostmi. In bili pri tem nadvse uspešni!
S sončnim vzhodom se na paškem zidu spogleduje upkač Upupa epops.
Acrida ungarica, bizarstvo stvarstva.
Le iz katerih višav se je na paški krš priklatil mlad planinski orel Aquila chrysaetos?
Med vožnjo se je naše budno oko ves čas nestrpno oziralo za čokato pojavo čuka Athene noctua na kateri izmed staj in nekajkrat se nam je to srborito sovico tudi posrečilo najti.
Mediteranski klasik, rjavoglavi srakoper Lanius senator.
Veliko našega vsakdana je zavzelo goreče iskanje kač, uspešni pa smo bili le malokdaj. Leopardovka, modras, progasti gož in celo nerodni blavor so nas vsi pustili na cedilu, nas pa je razveselila izgubljena belica Hierophis gemonensis med nerodnim vzpenjanjem po peščenem pobočju.
Neverjetno lepo bitje!
Očitno je na Pagu precej pogosta tudi zrva Malpolon insignitus, žal pa smo njen mrki obraz opazovali le, ko so njene oči že ugasnile :( V Vlašićih smo na 100 m dolgem odseku našli povoženi kar dve.
Kjerkoli goličave prekinejo majhni otočki grmovja, se vanje spustijo utrujene pevke. Začetek septembra odlikuje selitev severnih kovačkov Phylloscopus trochilus in nekaj rumenih biserov smo našli tudi mi.
Pri fotografiranju nerodnih listnic se je najbolje pokazala prednost kumare, ki je ujela celo mušico, izginjajočo v kovačkovih lačnih ustih.
Poleg severnih kovačkov se je po šavju smukalo tudi kar nekaj muharjev, največ sivih Muscicapa striata.
Sivi muhar v 50 odtenkih sive.
Sem ter tja se je poblisnila tudi belina v krilih črnoglavih muharjev Ficedula hypoleuca.
Zvečer smo se končno vsi usposobili za teren in v kar dveh ekipah smo na kratko skočili v Paške soline, nato pa smo po pokopališču v mestu Pag iskali mačjeoke - brez uspeha.
Sem in tja smo vzneseno obrnili kakšen kamen in pod enim smo naleteli na neprijetno skolopendro Scolopendra cingulata, od katere smo brž umaknili ude.
Paške soline, zadaj Velebit.
Ekipa najjača
Če na britofu nismo naleteli na mačjeoko, pa smo v izobilju srečali vsaj njen priljubljeni obrok - polprstnika Hemidactylus turcicus.
Glavni motiv puzanja so bili številni mali prodniki, ki so se v manjših jaticah hranili v izpraznjenih bazenih Paških solin. Pa si poglejmo nekaj slik s kumaro in nekaj s trotli.
(kumara)
(trotli)
Le Matija se je nekoliko posvetil spremenljivim prodnikom, ki so budno nadzorovali jatice manjši bratrancev.
Na delu, v ne ravno maskirni opravi.
Luka, ki požrtvovalno preprečuje, da bi se trak povaljal v slani svinjariji.
Seveda pa v solinah niso bili samo prodniki, temveč tudi kaj večjega in bolj impozantnega - a žal tudi bolj plašnega. Sabljarkam Recurvirostra avosetta z našo blefersko tehniko puzanja nismo prišli prav blizu.
Isto velja za tečno glasne rdečenoge martince Tringa totanus...
...in drobne beločele deževnike Charadrius alexandrinus.
Čisto vseh slik pa nismo posneli le v solinah - na Velem Blatu je prenočevalo nekaj pritlikavih kormoranov Microcarbo pygmaeus.
Med kamenjem in ločjem smo se pritihotapili celo v bližino plašnih kreheljcev Anas crecca, katerih nervoza je gotovo povezana s kupi tulcev od šibrovk, ki se valjajo po obali jezera.
Veliki škurh Numenius arquata na suhem travniku pri Dinjiških solinah.
Za zaključek sage o vodnih pticah bi pristavil še neuspešni tvič ploskokljunca v Dinjiških solinah na dan odhoda. Jure nas je prijazno obvestil o opazovanju, a žal je nemirnega prodnika očitno v nekaj bornih urah naše meglenosti že odneslo dalje proti jugu. V nekako kislo tolažbo nas je na istem mestu pričakal mlad veliki prodnik Calidris canutus, žal fotografsko precej nerazpoložen. Zato zavijmo raje k prijetnejšim temam - izmuzljivim paškim klasikam.
Sončni zahod nad goličavami, ki so značilno ovenčane s čredo ovac.
Boter čuk, pripravljen da ponoči zavlada pustinji.
Med slikanjem pobrežnikov nas je nenadoma preletel kačar Circaetus gallicus in z Lukom sva se prav nerodno valila, ko sva fotoaparate naenkrat uperjala v nebo.
Kupčar Oenanthe oenanthe se popolnoma zlije z okolico.
Razjarjena bogomolka je svojemu izzivalcu besno pokazala priljubljen adut v nevretenčarskem svetu - imitacijo vretenčarskih oči, ki marsikatere nasprotnike dodobra preplašijo.
Vretenčarske oči sicer niso vedno zastrašujoče, le poglejte si topoumno-prikupen izraz tega kunca. Je eden izmed (najverjetneje) naseljenih kuncev v dolini pri Stari Novalji, kjer je med iskanjem blavorjev nad našimi glavami pokalo kot za šalo. Šele Galovo glasno dretje "KAČA-ČRV", ko je za hip zagledal blavorja, je naše misli odvrnilo od fronte, ki so jo lovci bili s kunci in fazani.
Imun na brezglavo morijo lokalnih lovcev se po tleh počasi, a zadovoljno premika Hrvoje 2, grška kornjača Testudo hermanni srednjih let.
Drobec pozornosti smo namenili tudi lepo pozirajočim kuščaricam, v tem primeru (upam) kraški Podarcis melisellensis.
??
Zadnji večer smo kot že cel teden s čelkami stikali za nočno aktivno mačjeoko Telescopus fallax in na naše veliko zadovoljstvo na zidu cerkve v Vlašićih vendarle opazili drobno kačico, ki si je spretno utirala pot po navpični prepreki.
Čeprav je mačjeoka polstrupena (ima žlebaste strupnike, ti pa so pomaknjeni nazaj v "goltanec"), se je nismo posebej ustrašili. Prav zadovoljno se nam je zvijala po rokah in nič kaj užaljena ni bila videti, da smo prekinili njen vzpon. Seveda smo jo po hitrem fotoshootingu brž vrnili v naravo, tj. na vrh njenega zidu :)
Za konec objave vam želimo, da septembra uživate vsaj toliko, kot je Jon užival pri obiranju te fige. Še dobro, da ni bila privat...
Zbogom,
Mitja
No comments:
Post a Comment