Uh, kakšen mraz!
Na Barju se je budil zimski dan. Trudno sonce
je komajda vzdignilo izza modrih hrbtov gozdnatih gora težko glavo in slabotno
pomežiknilo na poležane travnike barjanskih čmak. Ugledalo je po močvari razležane zaplate mehkega snega in upognjene postave spečih brez. Puste in spokojne pokrajine ni poživljal nihče razen črnih dreves, ki so postopala po obzorju in vila lesene roke v sramu pred svojo golo podobo, oropano imenitnih jesenskih preoblek. Kmalu bi bilo sonce od same žalosti ugasnilo ob pogledu na puščobo tega bledičnega dne, ko bi ne bilo staro kot svet in bi ne vedelo, da ga pričakujejo nestrpno po vsih špranjah poskrite njegove prijateljice, živali.
Upognjene postave spečih brez.
Bridki mraz se je bil že na videz čez noč
zagrizel z ostrimi zobmi v pokrajino in vkoval ostaline minulega deževja v
debeli led. Šibak žarek je začrtal vanj dolge sence in razkril med barjanskim nebom in globinami črnega jarka v ledeni plošči ujet ves zimski dan, po katerem so stopali sivi duhovi v tišini.
Jih vidite?
Čisto nebo, s katerega so bile vso noč srepele lesketave zvezde na zimsko pokrajino in sipale na drhteča tla svoj srebrni hlad, se je pelo tiho in neusmiljeno nad Barjem in prisluškovalo hrustanju zamrznjenih zemeljskih grud pod mehkimi koraki naših prijateljic, ptic.
Korak fazanke je zimski mir to noč kalil zadnjikrat. Šibko sonce je otožno zavzdihnilo, ko je obsijalo z nežnimi žarki njene otrple noge, kako v nesrečnem krču molijo iz varnega zavetja puhastega perja.
Fazanko je v gluhem jutru razdejala lačna roparica. Zblaznela kanja je v krču silne lakote, s katero bela zima ogrne življenja divjih ptic, razmesarila pernato trupelce in od utešene žeje po krvi tako vihravo opletala z ostrim kljunom, da so topli kosi fazanjih jeter oškropili okoliško bilje.
Izvrtala je v žrtvin hrbet globoko in lakomno luknjo prav do srca in ga hlastno pogoltnila, da bi iz njegove toplote izžela spomin na minule poletne dni ...
Prav blizu je pojenjalo še eno življenje - členjene okončine tolstega bramorja so nemočno pobrcavale v sivino zimskega dne in življenjska moč debele žuželke se je kot neviden potok cedila po ostrem trnu, ki je prebadal njegov žolti trup, nizdol. "Le kako je uboga žužel pristala v takšni kaši?" so se spraševali nedolžni oblaki, ki so se vlačili po nebu nad njim.
Črna reka je kakor trpek sirup mezela neslišno mimo prizorov in utapljala v svojih globinah misel na krvavi boj za preživetje, ki pustoši po njenih zlatih bregovih.
Na spolzkem vejevju je ob reki čepela nutrija in bolščala s svojim hudobnim očesom v kruti dan. Prav malo ji je bilo mar za drobna življenja, ki so ugašala kakor zvezde v oblačni noči - brskala je raje z debelimi prsti po naplavljenih vejah za smetmi in zabadala vanje svoje dolge rumene zobe.
Bele čaplje lakomnice.
Dremavo sonce je zavzdihnilo ob neljubem pogledu. Po vsej pokrajini so križarile kakor lačne čaplje bele ladje smrti in vabile dreveneče duše na krov pozabe. Strašljivo! V strahu za svoje prijateljice se je sonce trudoma povzpelo višje na nebo in lomilo z žarkimi pogledi na vse pretege prezorne prste ledu, ki se je bil čez noč razrasel čez Barje.
Daleč v zimsko tišino so odmevali ledeni stoki ...
Ravno še pravi čas je pomežiknilo zimskega sonca dobrohotno oko na mrzlo Barje in zdramilo iz nemirnega sna preštevilni živelj, ki se je v strahu ščeperil vso dolgo noč in le stežka učakal lagodje sončnega dne. Nasmehnile so se v dan iz svojih špranij številne živali in veselo so zažgolele drobne ptice iz najtanjših vej. Debelo se je oddahnilo šibko sonce, ko je ugledalo po vsej pokrajini, na prvi pogled tako pusti in turobni, poskrite drobne dragulje življenja ...
Pod debelim ledenim pokrovom se je zadovoljno pretegnil vodni mah ...
... pod modrim nebom so se zibale sladke rdeče jagode in vabile brogoviti v goste lačnih ptic ...
... trstni strnad je v vrhu grma prestregel topel žarek ...
... na gnoju se je grela šmarnica ...
... v temnem grmu pa je oranžni plašček razkrival drobno taščičje srce.
Pod nebesnim svodom je vztrepetal mlad postovček in bahavo razkazal prvo sivo pero, ki je popestrilo njegov otroški rep.
Neznaten šum je premotil uglašene čute njegovega starejšega prijatelja, ki se je z zanimanjem ozrl prek pernate rame ...
Zašumel je bil gosti kožuh šakala, ki jo je v tistem ucvrl kot zlata senca čez travnik in izginil v varnem zavetju gostega grmišča. Imenitno!
Prav v istem grmišču se je bil tedajci skrival še nekdo, nekoliko manjši, a še krvoločnejši ropar, prav tisti, ki je zakrivil trpljenje nesrečnega bramorja ... Ga razpoznate?
Veliki srakoper, Ljubljanskega barja črno-beli zimski mesar ...
... sivi kraljevič oskubljenih drevesnih vrhov, miši in bramorjev strah in trepet. Zimsko sonce se je zaskrbljeno razgledovalo po pokrajini in zaman iskalo mirnega vzdiha, dokler ni uzrlo na vrhu najvišjega drevesa bele pege, ki bdi z ostrim pogledom nad travniki. Tedajci je vedelo sonce, da je Barje v dobrih rokah in mirno je zaplulo po nebu.
Pod budnim očesom so se izprehodili po tenkih vejah uvelih grmov ljubki rumenoglavi kraljički in se tiho pomenkovali ...
Žuboriž je polnil tudi krošnje starih jelš, v katerih so klepetali na ves glas rumeni čižki in bingljaje obirali njihove storže.
Pripodili so se bili čižki spričo trde zime, ki je vkovala njih domače gozdove v debeli sneg, iz visokih gora. Prinesli so s seboj pražnja oblačila v prelepih barvah, s katerimi zaljšajo v kratkih dneh sivo pokrajino ...
Z otožnimi klici barvajo Barje kalini ali popkarji, ki jih spominjajo pisani čižki na izgubljeni dom. Tudi oni so se bili umaknili pred zimsko pestjo v gostoljubnejše doline, kjer si neučakani služijo imena z zobanjem popkov spečih dreves.
Pred debelo snežno odejo, ki je udušila pod seboj okusno ruševje in odela s hladnim plaščem macesnovje, sta pribežala v mile nižine skupaj s čižki iz kalini v letošnji zimi tudi posebna gosta, nam še kako priljuba BREZOVČKA!
Nekdaj sila pogosti zimski obiskovalci Ljubljanskega barja so se nekaterim izmed nas, barjanskih tičev, tod razkrili prvikrat. Prav praznično sta nam mežikljala z drevesa izgubljena brezovčka in nam privzdigovala zale rdeče kapice v prijazen pozdrav.
Dober tek voščimo ljubki ptici, ki z rumenim kljuncem izbira krilate oreške belih barjanskih brez in prvikrat pred našimi očmi, vajenimi macesen zobajočih ptic, upravičuje svoje zveneče ime.
Da bodo svoje ime ŽE enkrat upravičile brinovke, še čakamo.
Kaj šele vinski drozg ...
Kot topel vetrič so proti večeru skozi mejice zašuštele pripovedke puhastih ptic dolgorepk o prihajajoči pomladi in pomirile preštevilne živali, ki jih je grabil strah pred nočjo. Prisluhnilo jim je tudi šibko zimsko sonce in lahkega srca je zatonilo za obzorje z obljubo, da se zjutraj spet vrne ...
Še zadnjič je pomežiknilo sonce v odsevu rožnatih gora v temo grezajočemu Barju ...
... dolgorepke pa so spokojno pospale na tankih vrbovih vejah in se v mrzli noči spremenile v mehke mačice, znanilke pomladi ...
Lep pozdrav!
Matija
