Magic Ormož

 Lep septembrski pozdrav!

Prejšnjo objavo smo zaključili visoko v gorah, opisujoč vsako izmed zablodelih selivk, na katero smo naleteli v negostoljubnem skalovju. Ker pa je jesenska selitev daleč preimenitna za takšno borno pozornost mi dovolite, da vas tokrat popeljem v čisto drug konec Slovenije, kjer se bomo lahko njenih čarov do sitega naužili. Predpostavimo tako, da smo se v Ljubljani skupaj srečali na železniški postaji ter se otovorjeni z večdnevnimi zalogami oblačil in hrane povzpeli za nekaj več kot tri ure na vlak. Ko je ta po številnih prestopih vendarle dosegel našo končno postajo, smo skozi vrata "dizlovke" zakoračili na osamljen peron in se zazrli v visok rdeče-bel dimnik - zanesljiv znak, da smo prispeli v Ormož. 

Že leta (pravzaprav od daljnega 2013) nas tekom zgodnje jeseni zmeraj zanese semkaj in čeprav si zadnja čase lahko omislimo že kakšen bolj konvencionalen način prevoza, so se nam dolge vožnje z vlakom ter prašni sprehodi od Ormoške železniške postaje do postaje v Ormoških lagunah prav nostalgično zapisali v spomin kot neizbrisljiv del našega ornitološkega otroštva. 

Kaj pa nas pravzaprav pripravi do tega, da se tako goreče vračamo na isti oddaljeni del Slovenije? Odgovor je žalostno enostaven: Dravske akumulacije so poleg Sečoveljskih solin edini kraj v Sloveniji, kjer lahko konec avgusta in začetek septembra naletimo na spodobna števila selečih pobrežnikov, neverjetno simpatično skupino ptic, na katero smo se neverjetno navezali. Misel na drobne, le nekaj deset gramov težke nemirne lepotce na dolgih nožicah, ki vsako leto z navidezno lahkoto premagujejo neverjetne razdalje v še bolj neverjetnih časih, nas je od nekdaj skoraj nenormalno privlačila. Ornitolog s Severnega morja ali morda iz vzhoda Madžarske se bo ob številih, s katerimi se srečujemo mi, le pomilovalno nasmehnil, vendar so ravno zaradi svoje ekskluzivnosti ti pri nas ohranili svoj edinstveni staž. 

Nabor primernih krajev za pobrežnike je v Sloveniji tako skromen zaradi njihove zahtevnosti kar zadeva prehranjevanje. Zanj potrebujejo z nevretenčarji bogate blatne površine, ki smejo biti pokrite z največ nekaj centimetri vode. Sam način prehranjevanja se nato razlikuje med posameznimi skupinami, saj nekateri hrane ne pobirajo na podlagi vida, temveč posebnih receptorjev na konici kljuna. Izjemno primeren habitat vidimo na zgornji sliki - na njej je del dna Ormoškega jezera, ki je ravnokar pogledal iz vode. Na njem bomo našli ogromno vodnih nevretenčarjev ter ribjih mladic, rahla valovitost pa povzroči razlike v višini vode do te mere, da najde vsaka vrsta sebi primeren del. 

Prav posebej zanimiva postanejo zato Dravska jezera, kadar se gladina v njih močno zniža in na plano pogledajo obsežne blatne plitvine, sicer skrite pod metri kalne vode. Skoraj vsako leto se to zgodi na Ormoškem jezeru, ki je tradicionalno prazno ravno konec poletja/začetek jeseni. Seveda je pri tem potrebno pripomniti, da tovrstni dogodki še zdaleč niso zanimivi le za naše majhne dolgonožce, pač pa se v tem obdobju na jezeru zbere tudi ogromno drugih, predvsem ribojedih vrst, kot so čaplje, galebi, belorepci...Večino let nam zaradi šole ni uspelo obiskati jezera v tem najzanimivejšem času, zaradi študijskih počitnic pa si to sedaj mnogo lažje privoščimo. Tako smo letos jezero v tem imenitnem obdobju obiskali kar dvakrat, obakrat za dva dni. 

Letošnja koronavirusna situacija nam je odrekla eno izmed najboljših možnosti opazovanja - hrvaški nasip, od koder si pticam neprimerno bližje, skoraj ves dan pa te spremlja ugodna svetloba za opazovanje. Ker opazovanje pobrežnikov zgolj od daleč ni preveč slikovito, smo se odločili za nekaj improvizacije in na jezero prišli s supom. Ta nas je ponesel preko glavne struge Drave le toliko, da smo dosegli obsežne poloje, po katerih smo se nato najprej peš, nato pa puzajoč približali nekaterim pticam. 

Skupina zadovoljnih ornitologov si pripravlja svoj prevoz. 

Transport supa do glavne struge...

...ter seveda brodarjenje samo. 

Pogled iz supa na širno strugo reke Drave, ki nam je preprečevala približevanje prodnikom. 

Pa se malo dotaknimo vrst, ki smo jih srečali na teh izletih: jezero si je v teh dneh za počitek izbralo ca. 20 komatnih deževnikov Charadrius hiaticula, 4 črne prosenke Pluvialis squatarola, 3 zlate prosenke P. apricaria, 31 prib Vanellus vanellus, ca. 50 spremenljivih prodnikov Calidris alpina, 2 srpokljuna prodnika C. ferruginea, 3 mali prodniki C. minuta, 12 togotnikov C. pugnax, ca. 30 močvirskih martincev Tringa glareola, 5 pikastih martincev T. ochropus, 1 črni martinec T. erytrhopus, ca. 30 zelenonogih martincev T. nebularia, 1 veliki škurh Numenius arquata in ca 15 kozic Gallinago gallinago. 

Zvezda našega semi-fotografskega izleta s supom je bil gotovo mali prodnik, ki se je po blatu pasel s skupino 12 spremenljivih prodnikov. 

Mali prodnik se pri nas na selitvi sicer redno pojavlja, a smo srečanja z njim venomer zelo veseli, sploh ker je po mnenju nekaterih članov naše "odprave" najlepši izmed vseh prodnikov (no, po mojem mnenju).  

Mmmmmmmmm

Seveda nas na pobrežnikih, posebej pa na prodnikih, privlači njihova zaupljivost, ki pa je še posebej neverjetna, če gre za mlade ptice. 

Bog ve koliko časa bi z Jonom še ležala ob temu lepotcu, ako naju mrzla dravska voda ne bi tako hladila, da sva se v blatu tresla kot šiba na vodi. 

Čudovit prikaz zaupljivosti na primeru mladega spremenljivega prodnika, ki se je odločil, da si pride Jona od bližje pogledat. 

Mlad spremenljivi prodnik, pri katerem se odlično vidi golitev v prvo zimsko perje - lepo so vidna popolnoma siva skapularna peresa, ki so zamenjala predhodnja temna s svetlo obrobo. 

Mhm, upam da ti tekne!

Užitkar - počitkar

Spremenljivi prodniki so si ogledali celo naš sup...

...večinoma pa so se hranili, se čistili in počivali ter se tako pripravljali na nadaljevanje naporne in nevarne poti. Za zadnjo vrsto prodnika - srpokljunega - moramo priznati, da nimamo fotografij, saj nam je pomanjkanje supa na drugem izletu popolnoma onemogočilo slikanje. 

Matijeva umetniška: dva prodnika, dve nogici. 

Precej nas je presenetil tale močvirski martinec. Ta se ni odločil slediti dolgi tradiciji te vrste, ki je običajno zelo glasna in plaha ter zato ne-zamaskiranemu fotografu povzroča vrsto preglavic, saj vznemirja sicer zaupljive prodnike. 

Spiš? Spim.

Skoraj še večje presenečenja pa sta bila spodnja komatna deževnika, ki bi morala po izkušnjah sodeč zgornjo jatico splašiti že na kilometer daleč.  

Pa je sploh nista in sta nas spustila na kakšne dobre tri metre!

Tipična Ormoška paleta barv - umazana bela in kombinacija sivo-rjave. 

S tem smo žal prišli do konca vrste solidnih slik, ki jih bodo zdaj zdaj zamenjale zgolj dokumentarne fotografije nekaterih drugih, tudi redkejših vrst. 

Mlada črna prosenka je bila izjemno plaha, pa tudi glasna, in je z našo "maskirno" opremo nikakor nismo mogli zalesti. Še večja škoda pa je morda to, da nam ni uspelo fotografirati odrasle, ki se je po jezeru bahala s svojim izjemnim svatovskim perjem, tako redko videnim v Sloveniji. Tudi zlatih prosenk žal nismo slikali, iz prav istega razloga. 

Čeprav dokaj številni na jezeru, so bili tudi zelenonogi martinci nekoliko prevelik zalogaj za naše fotoaparate. 

Zdaj pa je napočil čas, da se ozremo po nekaterih drugih zanimivostih na jezeru, ki tokrat z njimi sploh ni skoparilo. Velike količine mrtvih rib ter agregacije vodnih ptic so seveda privabile kar nekaj ujed, med katerimi gre posebej izpostaviti vsaj 2 belorepca Haliaeetus albicilla, ribjega orla Pandion haliaetus, sokola selca Falco peregrinus, škrjančarja F. subbuteo in sem ter tja kakšnega rjavega lunja Circus aeruginosus. 

Mlad belorepec šefuje na jezeru, čez nekaj dni pa ga je nadomestil odrasel osebek - morda njegov oče/mati?

Ribji orel si je privoščil mastno ribo, ki pa je ni mogel skriti pred sitnimi vranami. 

Rjavi lunj - umetniška. 

Kuliso vodnih ptic so predstavljale večinoma Anas race (z občasnimi adicijami sivk, čopastih črnic in izjemoma kostanjevk), labodi (fuj) in ogromno čapelj, med katerimi velja omeniti 4 "klasične" kravje čaplje Bubulcus ibis iz Lagun. Nekaj dni je na jezeru preživela tudi skupina treh črnih štorkelj Ciconia nigra, nanj pa se je ponovno prikradla tudi skrižana gos sumljivega porekla, ki smo jo tod opazili že lani. 

Zelo značilna kulisa izpraznjenega jezera: labod, kormorani in mlakarice. 

Ena izmed štirih kravjih čapelj, ki so iz obiranja bivolov oportunistično preklopile na ribice v kotanjah jezera.  

Tudi vodomcu se je te dni jako dobro godilo, saj smo njegovo veselo piskanje slišali prav ves čas. 

Skrižana gos sumljivega porekla.

Za konec ornitološkega dela objave pa smo pustili absolutno poslastico teh terenov, odkrito v sredo, 16. 9., na prodnati plitvini v sredini glavne struge. Med skupinico rumenonogih galebov sem namreč zagledal galeba, ki ni bil nikakor ena izmed običajnih slovenskih vrst in kaj kmalu sem v njem prepoznal mladega RIBJEGA GALEBA Ichthyaetus ichthyaetus. Zelo kmalu so si ga navdušeni ogledali še Luka Božič, Dominik Bombek, Tilen Basle in Alen Ploj, na jezeru pa je ostal še vsaj do petka. Ribji galeb je v Sloveniji precejšnja redkost, saj je opisano opazovanje šele sedmi podatek za Slovenijo in prvo po letu 2014. Le predstavljamo si lahko navdušenost ribičev ob dejstvu, da je na jezeru gigantski galeb z nazivom "ribji" :)

Začetne boge slike z nasipa je bilo nujno treba izboljšati s približevanjem po vprašljivo prehodnem blatu in ostrem kamnitem rtu. 

Vendar se je izplačalo, saj smo tako pridobili neprecenljivo dokumentacijo sedmega ribjega galeba v Sloveniji. / 7th Pallas's Gull for Slovenia

Takole pa je izgledalo brez dodatnega zooma :)

Idilična opazovalna točka, pri kateri se je nekaj let nazaj skrivala poškodovana mlakarica.  

Zdaj pa se sprehodimo še čez nekaj ne-ptičjih zanimivosti, na katere smo naleteli tekom naših terenov. Najbolj impresivna so gotovo srečanja z vidro Lutra lutra, ki je postala reden gost Ormoških lagun, hkrati pa smo jo srečali tudi na jezeru, kjer je imela te dni obilo hrane. 

Oooo dobro jutro. Imaš morda debelo ribo zame?

Kaj praviš? Da nimaš?

Potem pa nič...

Bistveno manj rožnat dogodek pa je praznjenje jezera za ribe, ki pri tem utrpijo neverjetno škodo; ogromno jih namreč ostane ujetih v žepkih, odrezanih od glavnega toka, kjer so obsojene na zadušitev ter izpostavljene množici lačnih ust. Tudi som Silurus glanis ni ušel tej kruti usodi. 

Lepo je vidno njegovo drobno, a priostreno in številno zobovje, ki odlično služi svoji nalogi, tj. da onemogoča grižljaju izstop in somove ustne votline. 

Množičen pogin je doletel tudi postranice, sladkovodne rakce, ki so se s svojim pestrim naborom okončin zaman poskušali prebiti do le nekaj metrov oddaljene struge. 

Nekoliko bolj rožnata je usoda te školjke, ki bo zakopana v mulj (tja sem jo položil kar sam) "sušno obdobje" najverjetneje nemoteno preživela. Kar zadeva določanje vrst bom tu zgolj dvignil roke, čeprav gre najverjetneje za nekakšno brezzobko, upam le da ne za invazivno Kitajsko brezzobko Sinanodonta woodiana, ki je bila v preteklosti že najdena v Ormoškem jezeru. 

Že leta na cipresastem mlečku na nasipu Ormoškega jezera srečujemo tele gosenice, za katere smo dolgo časa iz neznanega vzroka mislili, da pripadajo lastovičarju. V resnici pa gre za gosenice mlečkovega veščca Hyles euphorbiae, nočnega metulja, ki prebiva v toplih in odprtih legah. 

Na nasipu jezera sem naletel tudi na tega navadnega senožetnika Colias croceus in med fotografiranjem še kako potrdil njegov status "dobrega in hitrega letalca". 

Lepo preživite prihajajoče vremenske motnje!

Mitja

Gorski izdihljaji

 Dragi bralci, prisrčno pozdravljeni!

Najprej se naj opravičim za sicer skoraj tradicionalno skopo aktivnost bloga v preteklih poletnih mesecih. Molk bomo tudi tokrat, kot že dvakrat to poletje, prekinili z gorsko objavo, ki povzema vse dogodke pozne hribovske sezone. To odlikuje težje opazovanje "klasičnih" gorskih ptic, ki postanejo po končani gnezditvi bistveno bolj skrivaške, njihovo sramežljivost pa vsaj malo odtehta pojavljanje zgodnjih selivk, med katere se sem ter tja pomešajo prav prisrčne posebnosti. 

Pohodniški utrinek iz čudovite poti čez pozabljene Ržke pode

Kot vedno pri poročanju o več izletih, smo se znašli v logističnem precepu - se objave lotiti kronološko, pri čemer bo trpela tematska povezanost, ali jo načeti po sklopih opazovanj ter tako izgubiti nekaj informacij o obiskanih krajih? Ker je bila prejšnja objava precej kronološka, se lahko s to spoprimemo iz nekoliko drugega zornega kota...

1. GORSKI POSEBNEŽI

V tej "rubriki" objave se bomo dotaknili srečanj z gorskimi prebivalci, ki se tod klatijo bolj ali manj celo leto - z drugimi besedami se bomo ognili selivkam, ki so pobližje predstavljene nekoliko nižje (drugi del). 

Ravnica pod Ržjo, razbrazdana skalnata ploščad, skriva življa kolikor hočete!

Kot sem že omenil, je po končani gnezditveni sezoni te falote dostikrat prav težko poiskati, prav najtežje pa postane to pri planinskih vrabcih Montifringilla nivalis, ki se s svojimi speljanimi mladiči razkropijo po goratih prostranstvih Julijcev. Tedaj postane srečanje z njimi le plod golega naključja in nas zato še toliko bolj razveseli. Dvakrat smo nanje naleteli v avgustu in septembru, enkrat prav na zgornji Ravnici pod Ržjo, drugič pa v strmalih krušljive Rakove špice, kamor sva jo mahnila z Luko. Omeniti velja, da so gore severno od Vrat zadnje očitno prav fino zatočišče, saj jih redno srečujemo od Oltarja, prek Škrlatice do Kriških podov. 

Južna pobočja Rakove špice, 2545 m, koder sva z Luko naletela na manjšo skupino planinskih vrabcev. Vrh sicer ponudi neverjetno grebensko poplezovanje, ki poteka nad več sto meterskim prepadom proti Krnici. 

Eden izmed vrabcev, ki so žal prav vsi posedali na nedostopnih rogljih razčlenjene strmine. 

Tega dne nama je bilo še posebej naklonjeno vreme, saj so oblaki pod seboj potopili praktično ves svet pod 2300 m in tako postregli s fenomenalnim "morjem megle", po katerem kot kakšen ladijski premec orje vršiček po imenu Kucelj, vrh Zadnjega Dolka. 

Špik je tako kot kakšen otoček sameval sredi beline. 

Samevala pa sva tudi z Luko na vrhu, ki je po podatkih s hribi-net šele na 2188. mestu po priljubljenosti. 

Skalnega plezalčka Tichodroma mauraria presenetljivo v hribih srečamo jeseni skoraj večkrat kot poleti. Temu dostikrat botruje njihovo nenavadno pevsko razpoloženje v poznem poletju/jeseni. Njihovo piskajoče petje je odmevalo iz severne stene tako Rjavine, kot Škrlatice. 

Orjaška kupolasta Luknja peč, 2249 m, predstavlja del divjega grebena Macesnovec - Dimniki - Luknja peč - Rjavina (nekateri mu pravijo kar "velegreben"). Del njega sva začetek septembra deloma po sledeh slovite PP poti (Planica - Pokljuka) prečila z Luko Božičem in prav tu sva na začetnem delu ture naletela na botra plezalčka. 

Skalni plezalček v severni stani Rjavine (v dolini Kot).

Markacija PP na policah pod Luknjo pečjo - po dogovoru je prepovedano risati nove markacije, temveč se le obnavlja stare. Da ne bi postala pot preveč obljudena ;)

Divja severna ostenja Škrlatice, ki padajo proti Krnici, tokrat do polovice potopljena v mlečno meglo. Tudi od tod je piskal plezalček. 

Pri pisanju o gorskih posebnežih seveda nikakor ne smemo pozabiti na šefa teh kamnitih kraljestev, planinskega orla Aquila chrysaetos, ki sva ga prav tako srečala blizu Luknje peči, pravzaprav že nekoliko proti Rjavini. V hitrem letu sta iz severa čez naju zletela najprej odrasel, nato pa še mlad orel in nekaj časa krožila stotine metrov nad Krmo. 

Odrasel planinski orel leti čez "velegreben". 

Njegovo neosvojljivo kraljestvo - Škrlatica, Rokavi in Oltar (se opravičujem za piko, ki je žal postala večni spremljevalec fotoaparata). 

V neposredni bližini lahko naletimo na ostanke ameriškega bombnika, ki se je konec marca 1945 zabil v južna pobočja Rjavine. Od nesrečnika je do danes ostalo le nekaj večjih kosov železnine, ki so poveznjeni čez skalo (na sliki), nekoliko dislocirano pa leži še nekakšen večji ploščat kos. 

Še zmeraj so planinske pevke tiste, ki jih zasačimo najpogosteje, te dni pa so to prav pogosto letošnji mladiči, ki so dostikrat prav prešerno zaupljivi. Kot naprimer tale na Dolgem hrbtu. 

Tudi tukaj je kar nekaj planinskih pevk - Rž se prebuja v sončno gorsko jutro. 

Botre belke Lagopus muta so prav tako ene izmed tistih vrst, ki jih bomo v poznem poletju videli težje. Še najbolj zanesljiva taktika pa je, da se v gore odpravimo še pred svitom ter tako prisluhnemo njihovemu jutranjemu pomenkovanju. Odličen prostor za kaj takega so različne izravnave v gorskem svetu - recimo Ravnica pod Ržjo (hihi).

Glasen samec belke, ki je zaenkrat zgolj mračna prikazen. 

Tudi kulisa je fantastična - tokrat Rjavino gledamo iz drugega zornega kota, za njo pa na plano počasi rine sonce. Naj omenim, da je bilo iz ene točke slišati kar 5 belk. 

Bistveno več sreče je potrebno, da na belke naletimo kar tako, sredi belega dneva. Nanje smo nepričakovano naleteli v steni Grintovca, na Frischaufovi poti, bistveno lepše srečanje pa se je pripetilo na Zgornjih ravneh (nad Češko kočo), kjer smo naleteli na samico s "še ne tako razvitim" mladičem :)

Še ne tako razvit mladič...

Veliki podi v Kamniških Alpah so navidez popolni za belke, vendar jih tam začuda ni bilo, o njihovi odsotnosti pa so nam pravili tudi že nekateri kolegi. Bogo. 

Za konec ornitološkega (prvega) dela se bomo dotaknili še ene vrste, ki se na našem blogu znajde dokaj redko: skalne lastovke Ptyonoprogne rupestris. Na skupino kar 30 lastovk sva z Luko namreč naletela v Železnikih in čeprav se ti le stežka kvalificirajo kot kakršen koli gorski habitat sva se jih vendarle odločila vključiti. Če drugega ne zaradi imena. 

Skalna lastovka, počivajoč na strehi hiše v Železnikih. Ti se očitno ponašajo z lepim številom gnezdečih parov te sicer le pogojno gorske vrste. 

Gorska kulisa seveda ni popolna, ako je na vrhu balvana ne dopolnjuje rejen svizec Marmotta marmotta marmotta marmotta, prav tako pa si gora ne moremo zamisliti brez plahih agregacij vitkih gamsov Rupicapra rupicapra teh prijetnih čred mutavnih kozorogov Capra ibex. 

Rejen svizec na balvanu, nekoliko nad Vodnikovim domom. 

Proklemanska zabasanarija

Aaaaaaaaaa, pa sva zunaj. Lukatu se kar smeji, ko si ogleduje ožarjena pobočja Dolkove špice, dodobra najeden odvratne megle. 

Ta se je kot kakšen svež puding valila čez Dovški Gamsovec ter ga popolnoma zapredla. 

Na samem robu megle se je paslo nekaj kozorogov, tudi tale mati z majcenim kozličkom. 

No, tole je pa že skoraj kozel. 

Gamsi so se tokrat držali bolj zase, kar ni nič čudnega, saj so imeli še prav tako majhne kozličke - enega lahko vidite, kako sesa (skrajno levo). 

Kar zadeva gorsko floro je ta večinoma že mimo, le nekaj cvetk še kaže svoje obraze gorkemu soncu. Ta omejeni izbor predstavljamo spodaj, začenja pa ga zmeraj prečudovita planika Leontopodium alpinum.

Vamos!

Za drugo botanično posebnost se moramo spustiti nekoliko nižje - na gorskih tratah na planinah (tudi kje drugje seveda) bo zacvetel prav poseben svišč...

...in sicer panonski svišč Gentiana pannonica. 

Če poplezujemo s priostrenimi očmi bomo med kršjem še zmeraj ugledali alpske cepetuljke Chamorchis alpina. Ko te odcvetijo namreč ne postanejo dosti manj zaznavne (ker je njihov cvet dokaj bogi), tale na sliki pa je prva, ki smo jo našli v Kamniških Alpah.

Svoje korenine je pognala na divjem JZ grebenu Kočne, ki smo ga preplezali z Luko Božičem in Jonom. 

Vrh Kočne, ki iz doline izgleda varljivo raven, je v resnici prava eskadrilja ošiljenih stolpičev, kjer pa v razpokah raste še ena gorska specialiteta.

To je seveda Zoisova zvončica!

Za zadnjo botanično zanimivost pa se bomo morali precej krepko spustiti, v senco hladnih in vlažnih gozdov alpskih dolin, kot je naprimer dolina Kot na sliki. 

V sosednji dolini, Vratih, smo ponovno srečali opevani brezlistni nadbradec Epipogium aphyllum. Tokrat je rasel blizu glavne ceste, žal pa je bil že malo gnil. Letošnje leto je bilo za to vrsto res noro!

2. IZGUBLJENE SELIVKE

S koncem poletja nastopi vselej težko pričakovani čas jesenske selitve in čeprav gore morda niso najboljši kraj za spremljanje tega "spektakla", je opazovanje izgubljenih selivk v teh izjemno negostoljubnih razmerah ornitologu v še posebno zadovoljstvo. Seveda pa se nekatere vrste čez hribe selijo raje in pogosteje kot druge - pa si poglejmo nekaj takšnih. 

Neverjetno visoko nad Krmo kroži sršenar Pernis apivorus, ki se je s termiko prav posrečeno hitro dvignil in nam bo zdaj zdaj ušel iz vidnega polja. Zanj je selitev čez Alpe pravi mačji kašelj. 

Od manjših ptic bomo na selitvi v hribih dostikrat srečali kupčarja Oenanthe oenanthe. Posedanje po skalah na gorskih tratah temu postavnežu ni prav nič tuje, saj je to hkrati tudi njegov gnezditveni habitat. 

Za brezovčke Acanthis cabaret težko trdimo, da se v teh zgodnje-jesenskih dneh bog ve kam selijo, jih pa lahko v jaticah srečamo tudi na bistveno surovejših krajih kot so mehka macesnovja, koder so bili spomladi spletli gnezda - recimo na Kotovem sedlu. 

Letošnji brezovček - na njegovem čelu še ne opazimo rdeče packe, njegovega siceršnjega glavnega atributa. 

Tule pa izza skale kuka tudi odrasel brezovček, poglejte kako sijeta njegovo rdeče čelo ter rumeni kljun!

Neredko pa požene nepredvidljiva selitev v skalnate višave tudi povsem nepripravljene ptice, ki so nato prisiljene, da se spopadejo z neprijaznim okoljem. Kar nekaj bizarnih opazovanj se je tako že zvrstilo v slovenskih gorah, mi pa tokrat prispevamo novo, a žalostno vest: le nekaj metrov pod vrhom Jalovca je Luka našel ubogo bičjo trstnico Acrocephalus schoenobaenus, ki žal ni preživela vzpona na to orjaško skalnato piramido. Najdba njenega telesca najverjetneje predstavlja najvišji podatek o pojavljanju te vrste pri nas (vrhove, višje od Jalovca, lahko preštejemo na prste ene roke), ter morda celo prvi podatek o njeni selitvi čez gorski svet. 

Bičja trstnica na grebenu tik pod vrhom Jalovca!

V ozadju vidimo ogromno vrhov vzhodnih Julijcev, ki pa so večinoma vsi nižji od skalnega orjaka, čez katerega se je revica poskusila prebiti. 

Za konec pa se posvetimo bistveno bolj razveseljujočemu opazovanju v Sloveniji bistveno redkejše, a gora precej navajene ptice - DULARJA Charadrius morinellus. Z Luko sva ravno harala po grebenu Rakove špice, ko sva nad seboj zaslišala hecno oglašanje. Nekaj časa nama je vzelo, da sva v njem prepoznala pobrežnika, ki sva ga kmalu zagledala precej visoko nad nama. Dular je krožil ter se oglašal, nato pa je odletel v smeri Razorja, kjer se je prav verjetno usedel na trate pod njegovim vrhom, ali pa se je spustil celo na Kriške pode. Ker sva ga videla izjemno slabo, sva oglašanje preverila na xeno-canto in presrečna ugotovila, da se je popolnoma ujemalo s slišanim. 

Pogled na priostreno Rogljico, 2547 m, nad katero je letel dular. 

Čudovit razgled v smeri, kamor jo je popihal - samo predstavljajte si kakšen ornitogazem bi bil, ako bi nanj naletela na sončnem travnatem jeziku pod Razorjem. 

Tako, prilezli smo do zaključka objave, zaključili pa bi tokrat z nekaj prizori iz bohinjskih gozdov, kjer smo lahko priča odličnemu upravljanju z gozdovi Triglavskega narodnega parka - gozdarji drevesa rešujejo pred lubadarjem, tako da gozd preventivno posekajo že kar sami. Bravissimo!

Gozdne poti so spremenjene v reko blata, ki je odvratna na pogled in povsem neprehodna. 

Mmmmmmmmm, sama odmrla drevesa so naložena...ali pač?

Menda pri nas gozdarji ne delajo golosekov. Bogo. Spomnimo: to so gozdovi z gozdnimi jerebi, divjimi petelini, koconogimi čuki, malimi skoviki, triprstimi detli...

Zbogom!