Birding Ljubljansko Barje: 6. October

Barjanska tla so tega petkovega popoldneva zopet prenašala silno teže moje malenkosti ter kolesa, ki ji pripada. Ko sem zapustil zaplinjeno območje Slovenske prestolnice sem hitro zavil v kraj z malo več fotosinteze - Koslerjev gozd. Med hojo po stezicah, katerih prisotnost je na trenutke sicer malo vprašljiva, sem potrdil eno izmed teorij, ki sva si jo bila z Matijo zastavila dolgo tega. Sledi ki sva jih bila našla v snegu januarja leta 2017ega so bile res fazanje!
Kot se za vinotok tudi spodobi, je zaznati večje premike manjših ptic. Poleg že premičnih sčinkavcev in listnic se je začela selitev tudi za strnade Emberizidae, taščice Erithacus rubecula in sive pevke Prunella modularis. S pridom jih izkoriščajo nekatere ujede, med njimi škrjančar Falco subbuteo. V gozdu sicer vlada mirno vzdušje v katerem je mogoče zaslediti le nekatere gozdne prikazni - žabe (npr. rosnica Rana dalmatina) in žolne (npr. pivko Picus canus).
Kasneje sem že vozil po Ižanki dalje, vedno bližje kraju, po katerem je dobila ime. Na Partah je veje krivil veliki srakoper Lanius excubitor, njegov kolega pa je takisto počel z žicami v Igu. Izmed ščinkavške družbe je selitev najbolj zajela prav očeta ščinkavca Fringilla coelebs. Njive, mejice, gozd, vsi so jih bili polni. Največ jih je bilo sicer na njivah med Grmezom in Škofljico (vsaj 800). Med njimi velja omeniti repnike Carduelis cannabina, liščke Carduelis carduelis, zelence Chloris chloris in sem ter tja kakšnega zalutalega čižka Spinus spinus. Te reveže je prav veselo gonil redko videni kragulj Accipiter gentilis. V reki kljub pričakovanjem nič razen druščine malih ponirkov Tachybaptus ruficollis, ob poti v Škofljico pa le še samica pogorelčka Ph. phoenicurus - tokrat le ne tako plašna. Žur!