Birding Ljubljansko Barje: 3. January

Na ta čudovit in nič več praznični torek sva se s kolegom M* odpravila na ljubo nam ljubljansko barje, to pot v barjanski gozd!

*M=Mitja

Okrog dveh popoldne sva z jasno začrtanimi cilji pricepetala do gozdnega roba, kjer sva nemudoma zaslišala gnusno krakanje in čivkanje; gozdne ptice so imele tam svoj direndaj!

Kaj hitro sva seštela dve in dve ter se v iskanju bitja, ki izziva to uzbuno, zapodila v zimsko goščavo. Prispela sva do cvrčečega drevesa in v smrtnem strahu so z njega zletele množice ščinkavcev, šoj in ostalih huliganov. Bistrih oči sva inšpecirala drevo in kaj kmalu zagledala razkuštrano malo uharico Asio otus, ki je v naju hvaležno obračala svoje oranžne oči (bila je namreč vesela, da sva ji iz dvignjenih ušesc spodila nadležno perjad). Mitja jo je fotodokumentiral in pristavil, da je to že njegova druga sova za letos; prva je namreč njena bližnja sorodnica, močvirska uharica, ki jo je falot opazoval dan ali dva poprej. Zadovoljnih podplatov sva se odpravila naprej po idiličnem gozdu.

Kaj kmalu sva opazovala sumljive, čapljaste sledi ptice, ki se je očitno zelo samozavestno sprehajala po zasneženem gozdiču. Kako ne-čapljasto!!

In že je napočil čas za še eno zabavno zgodbo, namreč prigodo o šiški zla! S kolegom M sva se približala robu gozda, nakar je njegovo sokolje oko na drevesu zapazilo dve šiški (te prijateljice so mu dobro znane, saj je iz njih ves drugi letnik skušal iztisniti črnilo). Izpostavil ju je, jaz pa sem potožil: " Mitja, prinesi mi šiško!" Mitja je poprijel za palico, in šiški močno mahnil, da sta odleteli nekaj metrov stran v gozd. Ker je kolega M vdan prijatelj, se jih je kljub temu odpravil iskat, a vesolje ga za to gesto ni niti malo nagradilo! V trenutku namreč, ko je Mitja izginil v gosti podrasti, so moje vodene oči na nebu zagledale frfotavo ptičico, ki je panično letela nad krošnjami. Le trenutek po opaženju se je ptica divje spustila in me, obsijana s popoldanskim soncem, skoraj pregazila, a se v zadnjem momentu divje obrnila in zavila globlje v gozd. V tem bahavem manevru sem skozi mrzli zimski zrak razločil njeno gozdnato barvo, obliko in prelesten dolg kljun, po čemer sem jo določil za SLOKO Scolopax rusticola. Ravno v trenutku, ko je ptica švignila dober meter mimo kolega M, se je vdani šiškar sklonil, da bi pobral svoj plen, ter tako sloko popolnoma zgrešil.

Seveda sem v vsem tem času tudi sam že začel nemočno cviliti: "sloka, sloka!", a se je vse skupaj žal odvilo prehitro. Sloka je svojo mastno, deževnikov polno telesce na gozdna tla treščila tako nemarno, da jo je slišal še Mitja, in za tem sva jo nekaj časa živčno iskala, nato pa obupala.

Človek bi rekel, da je vesolje brutalno, a na srečo presenečenj še ni bilo konec.

Dobrih 15 minut kasneje sva se s kolegom M ustavila ob nedefinirani rdeči jakni, ki je vsa zanemarjena ležala na gozdnih tleh, da bi podiskutirala njeno prisotnost. V tem trenutku pa je izza jakne iz jarka zletela, glej ga zlomka, ŠE ENA SLOKA, ki se je idilično uperila v sončni zahod, nato pa zavila nazaj v gozd.

Konec koncev s kolegom M zaključujeva, da bi lahko tudi skrivnostne sledi pripadale slokam, ki so očitno tako na gosto posejane v neomenjenem gozdiču, a ta preiskava je še v teku.

Ni kaj Barje, vedno si polno presenečenj, včasih pa tudi ne tako zelo, pa smo te vseeno veseli. To trditev podpiram z dejstvom, da sva s kolegom M danes opazovala tudi čižke Spinus spinus, ščinkavce Fringilla coelebs, velike, ne srednje detle Dendrocopos major in kalina Pyrrhula pyrrhula.