Tuesday, 13 April 2021

Smrtodelna pozeba

Ko se je pomlad že udobno ugnezdila v Krimovo naročje in pod gorko sonce privabila prenekatero znanilko pomladi, utrujeno od nevarne poti iz daljne Afrike, je zima s svojo hladno sapo še zadnjič zavela čez Barje. Pripetljaj, ki se je odrazil z dober decimeter debelo snežno odejo in jutranjimi temperaturami krepko pod ničlo, je bil za prebujajočo naravo kajpada prava katastrofa. Debele snežinke so se vrtinčile izpod neba in se na toplih obrazih šmarnic, lastovic in seveda sadjarjev, katerih žuljave roke so tudi letos garale zaman, pretapljale v debe solze obupa.

Zasneženo sredino jutro smo na Barju poleg pomrznjenih ptic seveda pričakali tudi ornitologi. Razvajeno spakirani v avte z gretjem na 25°C (naš Matija si ZELO rad zahajca), nespodobno okrepčani in spočiti smo skozi priprta okna škilili na prosto ter s fotoaparati nadlegovali uboge ptice. Le vsake toliko smo na hitro poskakali iz avtov, napravili sliko ali dve ter se hitro poskrili nazaj na toplo. 


Sneg je na selitvi ujel pogorelčke Phoenicurus phoenicurus, ki so nemirno posedali ob cestah in po grmovju, nevajeni ostudnega mrazu. Čeprav so na Barju običajno sitni in plašni, so se avta bali manj in Luki je uspela neverjetna fotografija - ta odlično povzema "vibe" celotnega terena.


Pogorelčeku so ime prislužile barve pogorišča, v katerih žari njegovo pernato odevalo, a ne ogljeno črn obraz, ne pepelnato siva čepica, niti žareče oranžen trebušček v barvi tleče žerjavice tej zali ptici niso pomagali odtajati strupene odeje snega, v katere so se žalostno pogreznile njene premražene nožice.


Objokane lastovice klavrno povešajo svoje snega nevajene perutnice.

Ker je toplo pomladno sonce že lep čas pred snegom grelo barjansko grudo, je bila ta prilično zagreta in je precejšnji del snega stalila kar sama - še posebej na cestah ter ob kanalih, kjer je bilo snega manj oz. je bil ta v neposrednem stiku s tlemi. Tja smo zatorej upirali oči, saj so ta mesta ponujale edini vir hrane, ki je bil pticam tistega dne sploh na voljo. Ko se je razkadila jutranja megla, smo tako prevozili precejšnji del vzhodnega Barja ter vestno prečesali vse tamkajšnje makadamske prometnice in obskurna vodna telesa (torej jarke). Pri tem smo seveda vestno upoštevali vse vladne odloke o omejevanju koronavirusne bolezni 19 (koga briga). 


Strašljivo zaresna odeja snega je v jutranjih urah kot mrtvaški prt pregrnila Barje, da se plavi Krim izjoče nad njim.


Kako rad bi bil škrjanček izletel iz tople brazde in zažvrgolel, a brazda je mrzla in skrita pod snegom, zato raje ostaja kar na tleh in molči.


Ob hladna tla pritisnjeni z belim zimskim prstom so poljski škrjanci Alauda arvensis za trenutek pozabili na zamere iz svojih spolnih življenj in se zbrali v obsežne jate 30+ ptic. Tako so družno iskali hrano v glavnem po cestah, pa tudi v bližini kupov gnoja, ki so se s svojo akumulirano toploto sploh izkazali za popularne. 


Njihovemu zgledu je sledilo mnogo barjanskih gnezdilk: semena na cesti skupaj zobljejo rumeni strnadi Emberiza citrinella, poljski vrabci Passer montanus in repniki Linaria cannabina. Le spomnimo se, kako netolerantni do drugih samcev so bili rumeni strnadi še dva dni nazaj.


Netoleranten samec rumenega strnada ...


Grilček Serinus serinus, falot, med regratom skrit.


S snegom so se morali spopasti tudi prosniki Saxicola rubicola, ki so gnezditveno razpoloženi že zelo dolgo. Bog ve, kako daleč so s svojim naraščajem, a zmrzal jim energetsko potratne naloge izleganja polilecitalnih jajc gotovo ni olajšala. 


To bo na svoji koži še najbolj občutila samička, revica!


Šele pred kratkim so nas razveselile prve rumene pastirice Motacilla flava, a jim je Barje pripravilo naravnost najgršo dobrodošlico. Za začetek so naletele na množico poglobljenih jarkov z uničenimi robovi, s čimer so bile ob svoja gnezdišča, zdaj pa jih je dotolkel še sneg. Zmedeno so brodile po vodi in žalostno čivkale, da je še nam stopila solza v oči. 


Bistveno bolje gre njeni sestrični, beli pastirici M. alba, ki si dom poišče v človeških naseljih ter si s tem zagotovi obilico primernega habitata. Obema pa je skupno, da ju na Barju neverjetno privlači gnoj.


Je to miš na robu svoje luknjice?


 Nak, samica črnoglavke Sylvia atricapilla se je skrila kar pod sneg ter zlobno zmrzal tako prav zvito prelisičila. Bravo!

Tegobe gnezdečih pevk smo zdaj spoznali, kaj pa je s selivkami? Omenili smo že zmedene pogorelčke, a ti še zdaleč niso bili edine pevke, ki jih je hladna fronta pritisnila ob mrzla tla. 


V snežni belini se je porazgubil bel poblesk kupčarjevega Oenanthe oenanthe repa. Na nekaj kupčarjev smo naleteli celo v naseljih, kjer so hrano iskali na golih dvoriščih - skrajno nenavadno. 


Okrog samca kupčarja se vrtinčijo drobne snežinke.


Po zamrznjenem obrazu barjanskega jarka se sprehaja drobna pernata pojava. Pegasto glavo suče zdaj sem, zdaj tja, in izgubljeno cvrkuta ...


Travniška cipa Anthus pratensis, ki si je s snegom mnogo bolj "na ti" in smo jo v barjanskem bilju vajeni čuti tudi pozimi, se ponaša s statusom ene najplašnejših pevk tod okoli, zato smo na priložene fotografije sila ponosni :)


Pogorelčka smo že omenili, a si ga vseeno oglejmo še enkrat, postavneža. Na Barju jih spomladi res nismo vajeni - vneto jih pričakujemo konec avgusta in septembra, ko prežijo na žuželke v mejicah vzdolž Part ter okrog Grmeza.


Izmed drobnih ptic pevk nas je razveselila tudi črno bela podoba črnoglavega muharja Ficedula hypoleuca, ki se je v snežnem metežu smukal ob reki Savi.


Njegovo belo spodnjo polovico je komajda moč izluščiti iz zasnežene pokrajine.


V objavi s Štajerske smo se navduševali nad severnimi kovački Phylloscopus trochilus. Ti so zdaj naše kraje dosegli že v bistveno večjem številu in ravno sredi zasnežene krajine smo jih kar nekaj zapazili med nemirnim hranjenjem na vrbah. 


Ob malih živčnih listnicah pogosto naši aparati tudi nam stopijo na živec, a tokrat so se vedli dokaj spodobno. Posrečila se nam je celo zgornja simpatična slika, na kateri je severni kovaček prav obsceno prikupen. 


Opaaaa, svetle nogice...


Jasno ni manjkalo tudi vrbjih kovačkov P. collybita, še nekoliko manjših in živahnejših. 


Sneg je prestregel tudi bizarne količine selečih se cikovtov Turdus philomelos, ki pa niso bili edini drozgi tod okoli ...


Gotovo največjo zanimivost med pevkami smo opazili pravzaprav šele v petek, ko je toplo sonce sneg že v celoti polizalo s trat. V mejici pri Blatni Brezovici se je spreletaval plašen komatar Turdus torquatus, ki ga na tu še nismo opazovali, najbrž pa gre za šele četrti ali peti podatek za Barje. 



Za tranzicijo k ne-pevskemu delu sredine ptičje zasedbe, vam lahko najprej predstavimo sredin highlight: ob klepetanju pri Izviru (kjer smo se zaradi bližnjih kolokvijev in izpitov tudi razšli) nas je iznenadil mlad belorepec Haliaeetus albicilla. Zamaknjeni v moževanje smo odlično fotografsko priliko sprva zamudili, zamujeno pa smo bolj klavrno nadoknadili z zoomanjem v tri krasne. Ker so se pri Grmezu nadenj naposled spravili krokarji in vrane, je bil orel primoran končno "obrniti" in tako so nastale edine slike. 


Kakšen bikast kljun!


Belorepec je na Barju nekakšna post-frontalna specialiteta, posebej rad pa se udeleži pojedine na poplavah - ravno pri Izviru je tako Matija oktobra lani posnel nekaj čudovitih slik (glej objavo "Poplava bajnega").


Beli štorklji Ciconia ciconia sta imeli na zasneženem gnezdu v Iški Loki nekakšno partnersko idilo - gotovo bi svoj prihod lahko zavlekli še za kakšen teden.


Kot bi ga lahko tudi črna štorklja C. nigra, ki smo jo zasačili nad Vrhniko. A štorklje so nazaj že nekaj časa - Domen in Sara sta pred kratkim celo našla gnezdo črne štorklje nekje v zahodni Sloveniji in mogoče je šlo v našem primeru prav za to štorkljo. Odletela je namreč proti Cerknici, satelitski podatki s Frančkovega oddajnika pa so razkrili, kako dolge prehranjevalne polete si te skrivnostne prebivalke gozdov privoščijo. 


Velikih škurhov Numenius arquata sneg ni hudo zmotil. Stisnjeni k tlom so prebrodili snežni vihar, nato pa si s svojimi dolgimi kljuni kar pod snegom spretno poiskali hrane. 


Malce bolj smo bili zaskrbljeni okrog prib Vanellus vanellus. Upamo, da še niso pričele z gnezdenjem, saj bi jim pozeba jajca gotovo izjalovila. 


Tudi nekaj prib na Partih se je spričo snežne odeje povezalo v majhno jatico in skupaj prebredlo hude čase. 


Pri hiški smo v jatici repnikov, vrabcev, strnadov in škrjancev presenečeni opazili dve popolnoma drugačni ptici - mala deževnika Charadrius dubius. Tudi njiju je pozeba očitno ujela na selitvi, in ker je bila cesta edino kopno na Barju, sta se spustila prav nanjo. Čeprav sta bila dokaj plaha, smo se jima lahko z avtom kar precej približali ter izza avta proti njima usmerili svoje fotoaparate. 


Še nekdo je cesto kot edino kopno izkoristil za počitek: nanjo se je iz višav spustil togotnik Calidris pugnax, se po njej malo sprehajal, nato pa odletel dalje na vzhod. 


Gotovo si prvega močvirskega martinca Tringa glareola na Barju letos ne bi predstavljali v snegu, a prav tako ga je ugledal Matija med zalezovanjem kozice. 


Bistveno bolj pogosti so zaenkrat pikasti martinci T. ochropus, ki so tod nasploh najpogostejši iz svoje žlahte. So namreč edini, ki jim melioracijski kanali zares ustrezajo kot selitvena postojanka. Ostali martinci (izvzemši morda malega in močvirskega) so namreč precej fini in na Barju precejšnja redkost ter specialiteta poplav. Te so pod našim budnim očesom gostile že vse pogostejše vrste, jezerski martinec pa je gotovo ena izmed pričakovanih poplavnih redkosti bodočnosti.   


Čeprav so kozice Gallinago gallinago daleč najštevilčnejši barjanski pobrežniki, pa je o njih govora relativno redko. To je v prvi vrsti zato, ker je kozico malodane nemogoče fotografirati - skrivoma namreč čepijo v travi, nevidne tudi pozornemu očesu, nato pa v hitrem pobrežniškem letu prizorišče tako hitro zapustijo, da se imajo naši nosovi komaj čas povesiti. 


Tokrat pa smo naleteli na nekaj izjem: kar tri ločene kozice so bile (deloma) prave pozerke in nam dopustile občudovanje njihove fenomenalne kriptične obarvanosti. 


Sploh tale je bila prava dama, njeno neboječnost pa je delno pripisati avtu, iz katerega sem jo slikal. 





Lp, Mitja








No comments:

Post a comment