Wednesday, 7 April 2021

Pomladna Štajerska

Lepo pozdravljeni!

Tik preden nas je zajel tretji lockdown, smo se Matija, Julijana, Jon, Luka in moja malenkost potikali po Štajerskem. Navsezgodaj smo se prebudili v idilični haloški hiški, se spakirali v avto ter se preko najrazličnejših bregov ter zakotij začeli zložno pomikati proti Dravskemu polju. Naš cilj je bil kajpada zadrževalnik Medvedce, slovensko ornitološko svetišče, a pred njim nas je čakal še pomemben opravek: v bližini Zgornje Pristave je bil uki Matija jeseni ocenil manjši jelšev grez kot zelo plavčkom Rana arvalis priljuden, in ker smo se znašli v sredi njihovega paritvenega obdobja, smo ga v jutranjem mraku veselo obiskali. Čim smo odprli vrata, nas je Matija opozoril na zamolklo golčanje, še najbolj podobno neki oddaljeni avtocesti, ki pa je prihajalo naravnost iz mlakuž pod jelšami in v katerem smo prepoznali prav plavčke. Užitkarsko smo si do vode prinesli teleskop in si razvnete žabe prav spretno ogledali. Samci so modro barvo že izgubili, a še vedno se je sem ter tja v temni rjavi mlaki zasvetlikalo modro grlo. Samo gladino vode je mrest pokrival v tako veliki meri, da so se žabe naskakovale in preganjale le še v lastnih zigotah, blastulah in gastrulah. 


Jutranji žabji razvrat je v temačni kulisi ovekovečil Jon, ki pa se je po gozdnem pobočju do mlakuže prav stežka prebil - intenzivna turna smuka (predstavljena v predprejšnji objavi) ga je namreč (spet) spravila na bergle.

Ko smo naposled prispeli na Medvedce, smo le za las ušli plohi, ki se nam je nato še nekajkrat grozeče približala s Pohorja. Zgodnje-spomladansko vzdušje so risali na mačicah pojoč prosnik Saxicola rubicola, sumničav ribji orel Pandion haliaetus in omamno dišeč črni trn Prunus spinosa. Iz kanala pred nasipom se je zaslišalo grgotanje regelj Spatula querquedula, prestrašeno pa sta iz njega zleteli ogroženi kostanjevki Aythya nyroca. Po nekaj časa pomenkovanja na nasipu in obrekovanja mrtvega tolstolobika Hypophthalmichthys sp., smo zagledali še en značilen medveški pojav - Dejana. Ta nam je meni nič, tebi tič sredi zadrževalnika pričaral par zlatouhih ponirkov Podicpes auritus, izmed katerih se je en še ponašal s snežno belim zimskim licem, drugi pa se je že golil v temnejše poletno perje in je bil zato prav neizrazit. Edinole konica njegovega kljuna se je belo bleščala v turobni svetlobi, kar je čudovito potrjevalo ta hecen znak, "often visible at considerable range" (kot so ga opisali v Collinsu). Na njivi nas je nenehno vznemirjala vedno večja jata togotnikov Calidris pugnax - ta je na koncu štela že dobrih 60 ptic - glasno pa jo je vsake toliko ozmerjal osamljen mali škurh Numenius phaeopus, ki si je po medveških njivah zastonj iskal družbe. 


Prosnik nam je vrh mehkih mačic zapel dobrodošlico na nasipu. 


Za stimulacijo našega olfaktornega epitela je dobrodušno poskrbel cvetoč črni trn. 


Jutranji uliman ribji orel si obeta mastnega tolstolobika, ki pa ga brez utrujajočega pikiranja v vodo ne bo uplenil. 


Poskusil je enkrat, nato pa zavohal tujerodni smrad mrtvih tolstolobikov na nasipu in si rekel "Fuj, tega ne bom jedel."


Par regelj je priletel in svojo ventralno polovico namočil v vodo tik pred nami, ter nam tako omogočil pobližnje občudovanje njunega svatovskega perja. 


Tudi lunji se že selijo, kar nam je dalo vedeti nekaj zelo usmerjeno gibajočih se samcev rjavih lunjev Circus aeruginosus. 


Kot zanimivost sta izstopala zlatouha ponirka (na sliki je le osebek v zimskem perju), ki pa sta svoje potapljajoče vragolije uganjala sredi zadrževalnika ter bila tako predaleč tudi za dodatne zoome naših fotoaparatov. Nekaj kršavih slik nam je vseeno uspelo iztisniti skozi okularje teleskopa. 


Tudi pri malem škurhu smo se poslužili digiskopije, saj se je njegova rjava obarvanost na slikah s fotoaparatom vse preveč zlila z monotono njivo. 


Iz trsja nas je ves čas tiho opazoval pisan samec trstnega strnada Emberiza schoeniclus. 

Z Dejanom smo še kakšno rekli in se tradicionalno sprehodili do betonskega nasipa, zdaj vestno zaščitenega z železno ograjo, financirano iz evropskih sredstev (odlično izkoriščen denar, bravo). Tam smo pojedli malico ter odrinili proti avtom, ves čas pregledujoč njive za belo silhueto stepskega lunja, štajerskega znanilca pomladi. Žal nas ni razveselil, smo se pa poveselili ob veliki jati kmečkih lastovk Hirundo rustica, ki so prepevale nad vodo. Dejan je svojo pot nadaljeval v gozdiček za Streliščem, kjer je želel izvohati kozačo, mi pa smo se zategnili do Šikol in po ovinkih čez njive naposled prilezli do Podove in nato Račkih ribnikov. Tjakaj nas je napotil dobri Jure (res hvala!), ki že večji del zime budno spremlja tamkajšnjo situacijo in je med drugim odkril manjši agregat prezimujočih PUKLEŽEV Lymnocryptes minimus. Ti so, kot jim moto njihove vrste striktno narekuje, izjemno mutavni in ob kontaktu s človekom zgolj otrpnejo, kar se da ob pozornem spremljanju brežin izkoristiti za neverjetne fotografije in bližnje opazovanje. Ob natančnih Juretovih navodilih smo tudi sami tik ob bregu zasačili dva pukleža ter ju slabo uro oblegali s fotoaparati. Pridružil se nam je še Dejan s 400tko, ki se je najbrž obnesla še dosti boljše kot naši trotli. 


Začetni pogled...




(by Jon)



No crop!



Jon užitkari. 

Pukleži še zdaleč niso bili edina fina stvar na Račkih ribnikih - ti so bili delno spraznjeni in na polojih so se hranile kozice Gallinago gallinago, mali deževniki Charadrius dubius in en togotnik. Na vodi se je zibalo ogromno Anas, Spatula in Mareca rac, tudi dolgorepe A. acuta, ki smo jih na Medvedcah pogrešali. Žurko so imeli na velikem ribniku še rečni galebi Chroicocephalus ridibundus, kar je po Dejanovem ekspertnem mnenju dokaj redko. 
Skoraj še bolj živ pa je bil okoliški gozd, iz katerega je donelo bobnanje črne žolne Dryocopus martius in cviljenje malega detla Dryobates minor, vsake toliko pa se je nad njim prikazal par črnih škarnikov Milvus migrans. V njegovem obrobju je nekajkrat zapel severni kovaček Phylloscopus trochilus, kar pa ni ušlo Matijevemu ostremu ušesu in presenetljivo lepo smo si lahko v mačicah ogledali tega svetlonogega lepotca, ki bi si po ustreznem slovenskem prevodu pravzaprav zaslužil ime "vrbja listnica". 


Polovica para črnih škarnikov, ki jima je čudoviti gozd zraven nabito polnih ribnikov pisan na kožo.


Naš sleherni gib je spremljal zatežen par labodov Cygnus olor ter nas zvočno opozoril na vsako njima motečo potezo. 


Seveda so bili tudi na Račah številne reglje, za katere je te dni perspektivna še tako obskurna vodna površina. 


Sveže prispele reglje so v pomladanskih dneh tako prevzele naš fokus in komaj smo opazili nekaj čudovitih kreheljcev Anas crecca, ki so se hranili nedaleč od brega. 


Kostanjevk je bilo na Račkih ribnikih malo več kot na Medvedcah, plahe kot so, pa so si za počitek izbrale sredino Velikega ribnika in bile prav sitno oddaljene od naših zvedavih oči. 


Kozice, sestrične pukležev, smo si od daleč ogledovali s teleskopom ter jih v afektu takoj označili za grše od njihovega sorodnika, ki nam je med tem ležal skorajda med nogami. A tudi one so ŽE zelo lepe. 


Pojoč severni kovaček v vrbovih mačicah - idila. Njegov subtilni izraz na obrazu razkriva nekatere značilnosti, ki ga ločijo od vrbjega kovačka: močno nadočesno progo, rumenkasto polt ter svetlo liso na licu. 


Popoln gozd onkraj ribnikov je poln jelševih sušic, torej kot nalašč za detle. V tem gozdiču prav res srečamo vse slovenske vrste, seveda z izjemno redkega sirijskega detla in naših ljubljencev, zahtevnih gozdnih specialistov. 


Kakšen hrbet!! Morda je pa res lepši od kozice...


Čim prijetneje preživite lockdown, ki vam ga bo kmalu še dodatno popestrilo zanimivo poročilo z Barja!

Lp, Mitja







No comments:

Post a comment