V tokratšnji objavi Vam namreč želimo podeliti nekoliko koščkov gorskega paradiža, ki smo jih pretekli petek skrivoma ukradli v skalnih strmalih nad dolino Vrata. Tam smo uživali v visoki in vedno odlični kozji in kurji družbi, katero bodemo tudi Vam predstavili v nadaljevanju!
Na sivo Ljubljano in vse okoliške nižine je zjutraj z vso silo pritiskala nizka oblačnost, mi pa smo se sanjavo odpravili proti visokim vršacem, za katere smo srčno upali, da se jim je uspelo prebiti skozi oblačno gmoto. Pot nas je peljala iz Vrat proti bivaku Na rušju, kjer že leta slutimo prebivališča belk in drugih jako prelestnih bitij.
Na obrazu dragega prijatelja Mihe je moč čutiti senco dvoma. Bomo dosegli morebitna nebesa nad oblaki?
Hkrati je snežni poprh v gostem oblaku nudil prečudovite in nadvse mistične slike..
Macesen je namesto rumene srajce oblekel belo, pražnje oblačilo.
Skozi meglice se je na vsem lepem začelo svetlikati čisto nebo v barvi sinje modre.
Tako čudovite svetlobe pa še ne!
Stenar je svojo mogoto sprva le sramežjivo nakazal.
Ko pa smo stopili iz objema oblakov, je zavladal našim možganom.
Naš Jonzelj, srečko ob pogledu na razkajene meglice okrog okoliških vrhov.
Dva nadvse debela in mogočna kozoroga (Capra ibex) sta udobno žuljila travo blizu bivaka in ob našem prihodu ležerno in vzvišeno odkorakala nekoliko vstran. Te koze se v zimskem času, ko zapade sneg, pomaknejo še niže, do gozdne meje. Ker pa tega dne nad oblaki in pod toplim soncem še ni bilo slutiti težkih zimskih razmer, jima je bilo očibodno prijetno kar tam zgoraj, na gorskih tratah.
Kozorogov čmarac
Emica je fino ujela v objektiv tega, po Nejčevih besedah, tjulenja.
Ama ama
Tu pa je še kolegan gams (Rupicapra rupicapra), kateri vsako jesen obleče črno, toplejše oblačilo. Manjši trop se je mirno pasel na tratah blizu kozorogov.
Evo ga spet, ansambel Mladi gamsi
Vladar ostenij
Valovi meglenega morja božajo ostenja nad dolinami Vrata, Kot in Krma.
Belka se je tule pred kratkim pošajsala.
Na podih, prek katerih smo jo usekali proti gori z imenom Križ, je Jonu in našemu očetu
pot prečkal ta krasan samček belke (Lagopus muta).
Tudi belke so zvite tice, a na čisto drug način kot lisica v pravljici. Prav tako kot gamski in še nekaj drugih prebivalcev gora jeseni zamenjajo svojo opravo. Tem drobcenim kuretinam zrastejo nova, snežno bela peresca, in tako so skrite v snežni kotanji skorajda nevidne.
Temu samčku je ostalo še nekaj rjavih, poletnih peresc, ki ga krasijo kot nekakšni dragulji.
Drobencljivši po drugi poti kot Jon in oča, smo z Emico na čelu naleteli na še in še prijeten trop gamsjih samic z mladimi kozlički in pa na kupčke belkinega dreka. Izza ledij nas je iznenadil še en samec belke, morda isti kot Jonov, in se udobno namestil v skalovju.
Mil in malce otožen pogled gorskega princa.
Hladen, oster veter
brije čez višarje,
a belko, zvito tico
zimski plašč obvarje.
Mirno, a otožno
gleda med ostenja,
gams ji je prijatelj,
proti njej se vzpenja.
Ko do nje pripleza,
prijazno jo pobara,
"Kaj pesti te, belka,
si žalostna nemara?"
"Gamsek, kaj ne bodem",
izdahne v dolino zroč,
"iz kotlin in lukenj
človeški srp prihaja,
da le ne vzame
še gorskega nam raja."
Elegantna in podolgovata ptica, katero smo do tega dne doživljali bolj kot pernato kepico.
Visoki vrhovi se zdijo kot skalnati otočki sredi širnega meglenega morja.
Morda se starke-gore nostalgično spominjajo časov miljone in miljone let nazaj, ko so jih božali valovi pravega pravcatega Panonskega morja.
Bajs gams
Gamsji direndaj
Skupaj z Jonzljem in Matijo med skalami, čuuduvit
Na poti v dolino smo spet zakoračili v modro meglo, obdala nas je nadvse zanimiva svetloba.
Naša Emi in Mihec
Draga nam Hana in Nejc pa sta teden dni pred tem krasnim sprehodom po gorah zarinila še v dinarske hribe v južni Sloveniji, natančneje v gozdove Zatrepa. Na veliko veselje sta se srečala s kar dvema starima zakonskima paroma BELOHRBTEGA DETLA Dendrocopos leucotos, proti koncu dneva pa ju je presenetil še mnogo manj pričakovani plašljivec.
Za plašljivega gozdnega jereba Tetrastes bonasia je značilno skrivanje in plažnja v gosti podrasti. Neverjetno v kakšnem skrivališču se je dal premotiti - kdo ve, za kakšna opravila mu služijo pritlehne veje padle bukve?
Kraljica zadnjih ostankov ohranjenega bukovega gozda.
Ona bo ostala. Ona bo šla do konca.
Kraljestvo vrh najstrmejših pobočij - kraljestvo miru in starih, izkušenih dreves...
...dreves, ki so že davno okusila sad spoznanja.
Pojdite in se od njih učite!
Lepo Vas pozdravljamo Jon, Emi, Nejc, Mihec, Matija, Hana, Nejc in jest.
fouš
ReplyDelete