Dober dan!
V tej objavi predstavljamo prigode iz preteklih jesenskih tednov, ki smo jih preživeli v visokogorskih gozdovih iščoč kokoši. Ste vedeli, da v naši deželi prebivajo kokoši? Prave pravcate, tolste in kratkonoge, okorne kot le kaj? Imenujemo jih koconoge kure, namreč zaradi gostega perja, ki prekriva njihove debele okončine in jih ščiti pred bridkim mrazom, tako značilnim za gorske habitate, v katerih so našle svoj dom. Spričo izsekavanja ljubih jim prebivališč, neugodnega gospodarjenja z gozdovi in obilnega izlova v preteklosti jih dandanes srečamo le še kot plahe in izmuzljive prikazni v najnedostopnejših ostankih neizmaličenega gozda, ki ga pohlepna človeška noga še ni poteptala.
Kura - vabeča prikazen
V Sloveniji se lahko srečamo s štirimi pripadnicami te družine. Nad gozdno mejo bomo med skalovjem zasačili belko, ki je med štirimi sicer najbolj hardcore, vendar pa se z njo srečamo najpogosteje, dostikrat tudi od blizu.
Nižje, med rušjem in macesnovjem, se podijo ruševci in čeprav bi ob fotografijah pomladanskih samcev sklepali na številne neplašne kure je resnica daleč od tega. Rastišč z obilnim številom samcev ni veliko, le-te pa je izven sezone skrajno težko opazovati, kako obirajo jagodičevje med zadnjimi lesnatimi poganjki, preden se le ti pretvorijo v gorske trate. Lovske težnje po športnem odstrelu teh plahih živali, utemeljene z lovom v sosednjih državah so tako nekaj, brez česar bo narava shajala v najlepšem redu.
Če se spustimo še za odtenek, nas zanese v pas divjega petelina in gozdnega jereba. Včasih sta ta postavneža naseljevala celo gozdove okrog prestolnice (Krim, Rožnik), danes pa ju srečamo večinoma le še v visoko-ležečih pretežno iglastih gozdovih. Število obeh je v zadnjih letih drastično upadlo, pri čemer sta veliko vlogo igrala lov (divji petelin je zaradi njega izginil iz marsikaterega območja v dinaridih) in slabo gospodarjenje z gozdom (ozrimo se le malo po Koroškem - več v nadaljevanju).
Ob tolikšnem uvodu si boste bralci rekli, da smo si Jon, Matija in Mitja pretekli vikend zadali nekoliko vratolomno nalogo. V dveh dneh smo želeli videti in fotografirati vse predstavnice te družine. Na prste ene roke lahko preštejemo kraje, kjer ima ornitolog v dosegu hoje priložnost srečati vse kokoši in seveda smo za našo "misijo" potrebovali točno enega izmed njih. Seveda se je treba tako plahih in občutljivih ptic lotiti z določeno mero spoštovanja, ter pa seveda kamuflaže, kar smo vzeli skrajno resno. V večernih urah nekega petka smo s čelkami maširali proti Planini pri jezeru in se kislo nasmihali spričo parkirnine, ki jo bomo plačali bohinjski občini ob povratku. Še kislejši pa smo postali na planini sami, ko smo se soočili z nočjo, ki jo je bilo treba prebiti na klopcah pred kočo. Zimska soba je namreč pokala po šivih. Zavili smo se v vse obleke, ki smo jih posedovali in se prebili skozi ure teme. Zbudili smo se v minus, ki pa ga je odtehtal razgled na okoliške vzpetine, poraščene z žarečimi macesni. Odtekli smo nekaj krogov okrog koče in se zagnali proti čudovito ohranjenem smrekovem gozdu, ki nas je obkrožal.
Tiho smo se pomikali skozi gozd in drhteli ob vseh šumih, ki jih ta dan sploh ni bilo malo. Gozd je bil poln selivk, najglasnejši so bili vinski drozgi Turdus iliacus, ki so se pasli po tleh. Spontano so bobnali triprsti detli Picoides tridactylus in kmalu nas je počastila prva kura: DIVJI PETELIN Tetrao urogallus je glasno zapuščal lužo, ob kateri se je napajal. Blizu smo izzivali tudi GOZDNEGA JEREBA in samec se nam je prikradel za hrbet, nato pa odletel, ko smo točko tiho zapuščali. Le minute za njim smo splašili še eno veliko ptico, tokrat je bila sloka Scolopax rusticola, ki je bliskovito izginila med smrekami. Ura je bila že pozna in odneslo nas je v višje lege, na Debeli vrh od koder smo mrzlično spremljali stresno gorsko reševanje na Ogradih - čestitke pilotu helikopterja ter vsem gorskih reševalcem! Vračali smo se po temi in stikali za koconogimi čuki Aegolius funereus. Ti so se na posnetek odzivali s svojimi kovinskimi zvoki in mjavkanjem, ki so nas spremljali vso pot do koče. Očitno je tod res raj za te sove.
Naslednje jutro nas je usoda razdelila v dve skupini, Matija se je v temi potuhnil pri luži in čakal petelina, z Jonom pa sva se posvetila RUŠEVCEM Lyrurs tetrix, ki se na tople jesenske dni zberejo na rastiščih in se pogovarjajo o kurah. Oboji smo bili uspešni in na Dednem polju smo se zbrali, da smo izmenjali kurja doživetja. Odločili smo se, da belke pustimo za kdaj drugič, in oddrncali proti Jezeru. Da bi izkoristili lep gozd, smo jo mahnili nekoliko s poti ter kljub pozni uri naredili še eno popisno točko. Navkljub vsem pričakovanjem se nam je odzval jereb, trenutek ki smo ga čakali ves vikend, v resnici pa že več let. Samec se nam je v afektu precej približal, ko pa so se naši pogledi srečali, jo je popihal daleč v smrekovje in podrast - magično doživetje.
Celokupno:
Gozdni jereb 3
Divji petelin 5
Ruševec 7
Triprsti detel 2
Koconogi čuk 4
Sloka 2 (1 + sledi)
V objavo je vključenih še nekaj doživetij preteklega mesca, ki so izven okvirja kurjega vikenda, vključejo pa skalnega plezalčka Tichodroma mauraria, belke Lagopus mutus in čudovito pokrajino gorske jeseni.
Okrevanje po zamrzaljeni noči, prebiti na pustem betonu.
Lepim fantom obžarja zarja lica.
Petelin je pustil sledi v blatni luži, kjer ima svoj direndaj
Naša najredkejša vrana uganja norčije
Razposajeni triprsti detli bobnajo v pozlačeno jutro
Popisovalci se stapljajo z gozdom
Sločja sled - viden je podaljšan srednji prst, kar je značilno zanjo. Tudi sicer smo se oktobra velikokrat srečali s to dolgokljuno ptico, vključivši dogodek, ko se je Matiji in Mitju sloka sprehajala pred avtom v deženi noči.
Planina Laz, urbano kokošje središče.
Matijeve fuzbalerske noge
Lepi, mlad, simpatičen; previše romantičen
Debeluhi na Debelem vrhu 2390 m
Mi amor me zove, kaže mi halo!
Behind the scenes
Brečaaaaaa
Gamsov ČMAR
Za več si NUJNO oglejte spodnji video
" V približno petinštirideseti minuti skrivanja v ledenem zavetju smrekovih vej me je obiskal ta ponosni dinozaver. Z oglušujočim frfotom se je spustil na gozdna tla borih pet metrov od mojega skrivališča in se v jutranjem mraku oprezno sprehodil mimo luže v temni gozd. Tihoprstež me sploh ni opazil! " je za naš blog povedal Matija
"Z Jonom sva v temi prišentala do rastišča in v obolevala nad psom in glasnimi otroci v eni izmed koč. Po predstavi, ki so nama jo namenili jutranji zaobljeni bleščeče-modri ruševci, se je šel eden izmed otrok olajšat na sredo rastišča, pes pa nama je pojedel ves sir." je zapisal Mitja.
Krivokljuni so pod skodlami stikali za živežem.
Opran kosmatinec je zamenjal letne čase
" Po dolgem čakanju in opazovanju v smreke pred nami sem jaz prvi in edini opazil in na srečo fotografiral to krasno ptico! " je za naš blog povedal Jon
Jerebovo nebeško piskanje
****
Osladno ohranjeni ostanki starega smrekovega gozda na gozdarski mehanizaciji nedostopnih kotičkih Jelovice.
Goreča smreka?
Deževni dremež v avtu
Nategnjeni popisovalec
Skalni plezalček - jeseni se trume teh metuljev valijo čez naše hribe in pogosto jih opazimo v nizkem letu čez grebene. Ta se je skupaj s še dvema prijateljema spreletaval po ostenju Raduhe.
Plezalček v elementu
Brutalno uničevanje koroških gozdov - S pobočja Olševe, ki so nekoč gostila jereba in gozd.
Črni žolni ni všeč v okleščenem gozdu, tako zelo, da se je tokrat pustila fotografirati.
Kubiki in kubiki lesa se kotalijo s pobočij v doline in naprej v Avstrijo, natančneje v Ikeo.
Idila pod Dolino za Kopico
Rumeneči macesni
Bohinjsko-Tolminske gore
Si prizadet mona?!
Raj za Kopico
Še zadnja izmed koconogih kur, botra belka.
Mojškra šivilja!
Luškanček
Ustvarjalni utrinek 1: Ruševec (Luka)
Ustvarjalni utrinek 2: Gozdni jereb (Matija)
Naše prijateljice gozdne kure bodo zdaj zdaj izumrle zaradi nekorektne izrabe gozdov. Upam, da smo vas prepričali v njihovo hudost in pomembnost ohranjenih gozdov.
Lp!
No comments:
Post a Comment