Birding Ljubljansko Barje: Birding around Fools' day

Nekaj dni pred in nekaj dni po dnevu norcev smo se pridno nastavljali žarkom vse močnejšega aprilskega sonca. Mudili smo se v karseda različnih okoljih - za potrebe monitoringa IBA smo obteževali tla oddaljenega Goteniškega snežnika, vzbrsteli pa smo tudi na različnih delih Krasa in, seveda, na Ljubljanskem barju.
V soboto (30.3.) smo ob 5-ih zjutraj že brzeli proti Kočevski Reki, medtem ko so se nad nas vse bolj zgrinjali masivi Velike gore, Stojne in Goteniške gore. Opremljeni z lopatami za sneg smo se zagnali po gozdnih cestah, vedoč da je sneg, ako ga srečamo, tokrat ne bo odnesel lahkih nog. Ta se je, očitno v strahu pred našima lopatama, povsem umaknil s cest in pustil prosto pot tako nam, kot izgubljenemu Celjanu. Nadpovprečno lepemu gozdu navkljub, je popis postregel z bornim 1 triprstim detlom Picoides tridactylus. Na dveh točkah detla sicer ni bilo, z ostrimi očmi pa smo zaznali značilne sledove prehranjevanja (vzporedne prehranjevalne linije na deblih iglavcev), iz česar sklepamo na prisotnost detla tudi tam. Za slišanega malega skovika se je na žalost izkazalo, da gre za prebrisano potegavščino enega izmed članov "odprave". Kako prijetno. Na koncu transekta smo se s parajočimi srci poslovili od hladnih dinaridov, upajoč na bolšji izplen ob ponovitvi.

Fancy Three-toed Woodpecker

View over Dinarid forests

TTW's feeding markings

A plenty of dead wood in the forests enables Three-toed and White-backed Woodpeckers to feed

The forest man

Na poti v toplejše kraje smo na cesti opazili zbitega dihurja Mustela putorius. Ta je povzročil nemalo evforije, saj ga je živega izjemno težko videti.

Poor European Polecat, hit by a car near Travna gora

Po kratkem postanku na Cerkniške jezeru, namenjenem predvsem malici, je naša karavana dosegla Osp. To znano in atraktivno lokacijo poznamo ornitologi predvsem zaradi puščavca, sokola selca, skalnih lastovk, planinskih hudournikov, prezimujočih skalnih plezalčkov in malo večjih plezalcev, ki se derejo v steni. Mi pa tokrat nismo stikali za nobeno izmed teh klasik! V sredini preteklega tedna je Domen Stanič v osrčju Osapske stene staknil skrajno nenavadno ptičico za naše kraje. Med vsemi pojočimi taščicami, kosi in črnoglavkami je opazil pojočo KRALJIČICO Phylloscopus proregulus. O najdbi sami, za katero mu podajamo iskrene čestitke, si lahko več preberete tukaj. Ob prihodu ni bilo opaziti pričakovane gmote ornitologov in celo tekom dveh ur, preživetih na lokaciji, nismo srečali niti enega "tvičerja". Pojočo Sibirko smo izfiltrirali po kakšne pol ure, opazovali pa smo jo gotovo kakšno uro. Kraljičica je vsake toliko časa intenzivno pela, na trenutke pa je za dalj časa utihnila in opazili smo, da se je takrat nečimrno čistila. Čudovite ptičice (in močno zaželjene, če ne sanjske gostje na Barju) smo se pošteno nagledali in občudovali njene progaste peruti in glavo ter seveda izstopajočo rumeno trtico. Ko smo Osp zapuščali smo ji v mislih vsi zaželeli srečno pot v domovino - 6400 km oddaljeno Mongolijo oz. Kitajsko. Pri avtih smo se pobondali s še eno skupino biologov, v kateri se je skrival tudi Jan in pot v Istro (na orhideje) smo nadaljevali skupaj.

Pallas's Warbler's singing spot

It was preening its worn plumage quite regularly

Striking, especially for Slovenia in March...a similar singing individual was heavily twitched in the Netherlands this week

Peek-a-boo

Can you spot it?

And there is the tiny warbler, singing

Best parking ever (ours is the green one)

Ko smo se iz Ospa že skoraj odpeljali, je vas preletel puščavec Monticola solitarius, se usedel na rob stene ter izvedel nekaj podobnega svatovskemu letu. Dobri Osp se je tokrat, z izjemo vzdraženih plezalcev, spet izkazal. Krmilo avta smo nato hitro zasukali proti Hrvaški in kot bi trenil nas je pot privedla v Sočergo, kjer smo ob cesti našli prva osjelika mačja ušesa Ophrys sphegodes. Tod je Jan presedlal v naš avto in skozi Gračišče smo se zapeljali do Gradina. Ob poti smo našli zelo nezanemarljiva rastišča mačjih ušes, med njimi takšne, ki so po našem mnenju ustrezala temnemu mačjemu ušesu Ophrys incubacea. To tezo smo kasneje ob pomoči Mihe Kocjana ovrgli - vsa fotografirana ušesa so osjelika, vidimo pa veliko pestrost znotraj vrste. Za konstruktivno pomoč se iskreno zahvaljujemo!

A classic Early Spider-orchid Ophrys sphegodes

Also O. sphegodes, but at first we made of it as O. incubacea

Another confusing individual

Typical habitat of O. sphegodes

Istega dne zvečer se je naša skupina razdelila v dve podmnožici in obe sta se podali na Barje. Čakal nas je namreč še tretji popis pegaste sove. Tudi tokrat smo bili (pričakovano) neuspešni, so nas pa razveselili prvi veliki skoviki Otus scops.

Barju sva se nekoliko bolj posvetila z Matijo ta teden. Obiskala sva ga v torek ter v sredo zjutraj in popoldne in pridelala nekaj čednih aprilskih opazovanj. Krono torkovega terena si je nedvomno prislužila modra taščica Luscinia svecica pri olimpijskem bazenu. Te ptice v naše kraje pogosteje zaidejo v jesenskem času, ko jih pričakujemo na robovih trstičij npr. v Lagunah ali Škocjanskem zatoku. Spomladansko srečanje je zatorej prava poslastica, sploh če vzamemo v zakup bistveno lepše obarvanje pomladanskih ptic. Sredino deževno jutro, kljub obetavnejšemu vremenu, ni preseglo torkovega sončnega popoldneva. Me je pa popolnoma iznenadil mlad žerjav Grus grus, ki se je meni nič tebi nič pasel pri dvojnem ovinku. Njegove plašnosti nisem preizkušal, to pa botruje nekoliko slabšim slikam. Ob Ižici sem splašil 3 reglje Anas querquedula, namenjene na evropski sever. Borno selitev pobrežnikov sta izrazila osamljena močvirski martinec Tringa glareola in Matijev togotnik Philomachus pugnax. Togotnik je bil izmed vseh ptic prav posebej izločen, saj je bil nanj izveden mobing z vseh strani. Kot spomladansko vest bomo omenili le še povratek drevesnih cip, mlinarčkov in drst sulcev. Prijeten vikend!