Birding Ljubljansko Barje: Volk in sedem belohrbtih detlov

Gozdna idila:

Na Zatrepu, tako visoko, da se hiše že umaknejo gozdu in tla še daleč tja v pomladne dni pokriva sneg, se med srebrnim bukovjem, ki je po samem čudu ušlo pogoltnemu gozdnemu gospodarstvu, smuka peščica poslednjih belohrbtih detlov (Dendrocopos leucotos lilfordi). Prav to uborno prgišče smo se v letošnji pomladi prostovoljno namenili popisati v žarki želji, da detlom ob dolbenju mehkih sušic čas kar najlepše mineva in da jih na snežniških pobočjih uspeva še kaj.

The White-backed Woodpecker, subspecies lilfordi (distributed in south-east Europe) is a very rare and endangered species due to forest economy. It depends on dead wood and its populations are in decline.

Ko smo se predpretekli vikend iz Velikih Lašč strumno zagnali po zaprti cesti iz Loškega polja nizgor, smo kaj kmalu naleteli na prepreke, ki nam jih je bila na pot postavila zobata minula zima - vožnjo po cesti so nam namreč obtežili zasipi poledenelega snega, ki se je bil s ceste voljan umakniti precej manj od zajetne jelenjadi. Zaspanih oči in pričakujočih src smo prebrodili nevarno situacijo ali dve in se ob rani uri pognali naravnost po strmem severnem pobočju Zatrepa navzgor. Gora nas je zavrnila in nam noge spodnesla z debelo plastjo ledu, ki je v mrzli noči ukleščila zasnežena tla - po dolgotrajnem razbijanju ledu, naporni vleki z vrvjo in številnih zdrsih, ki bi lahko kaj kmalu postali usodni, smo podolgovatih obrazov obupali nad osvojitvijo višje ležečega gozdnega rezervata in trudni omahnili na izbokel, s soncem obsijan greben, kjer smo si prekrasen razgled na Snežnik in Lukovo pustno šemo popestrili z jedačo in vzpenjanjem na ostarele bukve. Misel na popis nedostopnega transekta smo opustili, a k sreči je naše poklapane obraze razvedril dobrosrčen belohrbti detel, ki je s svojim bobnanjem napolnil tihi gozd.

Ko se je bil sneg dodobra zmehčal, smo se pognali na sosednjo, malenkost višjo vzpetino, na kateri smo nadaljevali z lenarjenjem in plezanjem po grčastem drevju. Ko smo se vsi pozibavali visoko na tenkih bukovih vejah, nas je presenetilo otožno grgranje žerjavov (Grus grus), ki so v lahkotnem letu kot osivelo padlo ozvezdje jadrali iz sredozemskih zimovišč na pomrznjeni sever.

Soon after the beginning of our ascent, we were forced to abort the monitoring due to the dangerous and treaterous conditions, as the layer of ice, formed on the snow surface, was impossible to climb upon.

The outstanding mountainous forest on the ridge, where we had to wait for the layer of ice to melt.

While waiting, we climbed intensively

We also encountered a forest Lilietroll (pustna šema)

We encountered a White-backed Woodpecker, feeding on old Beech trees around the ridge and occasionally drumming.

As the upper layer of snow melted, we climbed a nearby hill and enjoyed the warm rays of spring sun. In the background, one can observe Zatrep, the mountain, where we were supposed to monitor the White-backed Woodpeckers.

Formation of exactly 40 Cranes flew over us at a very high altitude.

Preostanek zdaj bistveno bolj vedrega dneva smo namenili lahkotnemu pohajkovanju po spomladanskem gozdu, ki sta ga popestrila še en belohrbti detel in skrivnostna kozača (Strix uralensis), privoščili pa smo si tudi dremež v suhem listju. Odpočiti in zadovoljni smo se kaseje napotili raziskovat bližnje Gomanjce, a smo se kaj kmalu naravnost okorno zakopali v kup žaltavega južnega snega, iz katerega smo avto ure in ure vlekli in potiskali v različne smeri, ga dvigovali in mu podstavljali vejevje vseh velikosti in oblik, v obupu smo se zatekli celo k uporabi dvigalke... vse dokler se ni v gozd začel plaziti mrak. Prav takrat, v najtemačnejšem izmed trenutkov, nam je naproti pripeljal gorski reševalec Marko (blagoslovljen bodi), ki je avto brez vsakršnih zapletov odkopal in ga junaško iztrgal iz hladnega primeža sneženega nanosa. Blaženi smo smuknili v poseljeno dolino, kjer smo ranjen ponos zacelili z Mateburgerjem, pod večer pa smo se udobno ugnezdili v koči na Sviščakih, kjer smo Marku hvaležnost izkazali s pivom in se pridružili gozdnemu pustnemu slavju.

Beautiful Hellebore flowers

Snežnik mountain with the preserved surrounding forests

A desperate attempt to extract the car from the slimy snow.

Ups

V ranem jutru smo se ponovno napotili proti Gomanjcam, pri čemer smo se v mnogo kilometrov širokem loku ognili zloglasnemu kupu južnega snega. Spričo zasneženosti gomanjških cest in težko obvladljivega števila popisnih točk smo se sklenili razdeliti v dve skupini; tako imenovano hitronogo peš (Jon in Mitja) in bajs skupino (Matija in Luka z avtom). Kot mravljice smo se preštorkljali skozi obilico točk in se v doglednem času zopet agregirali na kupu, polni zgodb in pripovedk preteklega jutra. Skupno smo popisali še 2 para belohrbtih detlov; sila otožno dejstvo z ozirom na to, da se je tod še pred nekaj leti potikalo blizu 10 parov - gozd je bil namreč z najboljšimi nameni nedavno očiščen ''neuporabnega'' lesa, ki pa je za ljube nam detle izrednega pomena - gozd, osiromašen s tolstimi ličinkami zapolnjenih sušic je za detle gozd lakote, zato jih danes na Gomanjcih ni več veliko.

Snowy road.

Curious White-backed Woodpecker female

A male just took a ****

Mitja, Matija and Jon, enjoying a photographic treat

Sunny slope forest with ground, covered in grass.

A pleasant bird - the white stripes on the back are clearly visible in this picture (difference between the lilfordi and leucotos subsp.)

Med popisovanjem duhamorno razlomljenega in sušic okleščenega gozda pa je eno izmed skupin doletela silna sreča - po premnogih letih pohajkovanja po temačnih gmajnah, sledenja divjih zveri v snegu in neumornega sanjarjenja o opazovanju redkejših, plahih velikih gozdnih bitij se je duh gozda nasmehnil Matiji in Luki na najmanj perspektivni izmed točk. Med tenkim prisluškovanjem, prežetim z upanjem na zvok bobnanja osamljenega detla se je namreč pri belem dnevu s sosednjega hriba razlegel globok, domala pretresljiv tulež, ki ga je iz globin svojega lakomnega žrela izcedil nihče drug kot sam boter VOLK (Canis lupus), ki se mu je po nekaj tuležih pridružil še vsaj en član tropa. Po slabih petih minutah je trop zaključil s svojim bizarno tempiranim tuljenjem in gozd je oblila zlovešča tišina, ki jo je motila le prav tako bizarno tempirana lesna sova (Strix aluco).

Z Luko sva v blodnjavem hrepenenju po nadaljnem prisluškovanju tem redko zasledljivim zvokom volkovom nekajkrat zapored zatulila nazaj in nato napeto in drgetaje pričakovala njihov odziv, ki ga žal ni bilo moč zaslediti. Poklapana sva se že hotela nameriti proti avtu, ko sva precej nizko na gozdnatem pobočju sosednjega hriba zaslišala silen trušč, ki so ga zganjale nemirne šoje. Spričo njihove nagnjenosti k nadlegovanju gozdnih bitij sva sklenila počakati še nekaj trenutkov, in kaj kmalu sva iz gozda, v dobrih 100 metrov oddaljenem drevju uslišala šumenje suhega listja. Tresoč se kot šiba na vodi sva omedlevično počepnila in se izboklih oči zabuljila v smer, iz katere se je razlegal zvok, in kaj kmalu se je iz senc zgodnjega dopoldneva izluščil sumničav volk, s katerim očibodno, no, ni bilo češenj zobati. Lahnega koraka se je v iskanju predrznega volka sprehodil mimo naju in se nama približal na dobrih 60 metrov, kar je v nama sprožalo nove in nove valove navdušenja. Volk je kmalu zaznal ostuden vonj najinega oboževanja; ustavil se je in se prezirljivo zazrl v najino smer, nato pa nejevoljno nadaljeval svojo pot. Višje po bregu je bilo moč slišati tudi šum, ki so ga najverjetneje ustvarjali njegovi kolegi, saj je bil trop na skupinskem obhodu.

Ko so vokovi izginili med drevjem in je njihov šum potihnil, sva z Luko krohotaje obležala na tleh in si v gube možgan na vso silo vtiskala ta omamen spomin.

A wolf shit, observed by one group.

A wolf trail, observed a week later.

A territorial Wolf, reacting to our howling after first howling spontaneously!

The wolf came within 60 m of us before he detected our scent and slowly moved away. Incredible

Spričo neuspešnosti prvotnega popisa točk v gozdnem rezervatu Zatrep-Planinc smo se tjakaj ponovno odpravili pretekli vikend, tokrat z obogateno zasedbo, ki je poleg Matije, Luke, Mitja in Jona vključevala tudi Nejca in Katarino Denac. Tudi to pot nas je gora zavrnila, morda še silneje, saj svoj vršac namakala v gostem in neprijaznem oblaku, zaradi katerega so nas tekom popisa pestili mraz, deževje, močan veter in gosta megla - razmere, v katerih je belohrbtega detla sila neugodno popisovati. Prav zaradi nemarnih vremenskih razmer so bili rezultati popisa otožni - v najlepšem gozdu na Snežniškem smo namreč popisali le en par belohrbtega detla, zato bi bilo popis dobro še enkrat ponoviti; kdo ve, morda nas gora to pot ne zavrne.