Birding Ljubljansko Barje: 4. November

Zdravo!

Kot že nemalokrat poprej sem si tudi danes privoščil izlet na Ljubljansko barje, ki je še vedno debest. Spričo obilnih deževij, ki so prejšnji teden polnila struge evropskih rek, ni presenetljivo, da je prenekatero nerodovitno, a vseeno kmetijsko izrabljeno barjansko zemljišče poplavljeno. Čeprav bi bili za poplave še bolj hvaležni v katerem izmed selitveno zanimivejših mesecev, kot sta avgust ali september, smo nad nestalnimi vodostaji kakopak navdušeni.

V popoldanskih urah današnjega dne sem torej dospel na preljube travnate ravnice in nemudoma opazil nekonvencionalno visoko koncentracijo čižkov Spinus spinus in pinož Fringilla montifringilla v uvelih mejicah. Skupaj z nervoznimi klici dleskov Coccotraustes coccotraustes, vinskih drozgov Turdus iliacus in selečih se ščinkavcev Fringilla coelebs, liščkov Carduelis carduelis in rumenih strnadov Emberiza citrinella ustvarjajo nezmotno sliko novembrskih dni, kot da bi težka megla in celodnevna temačnost sami ne opravili dovolj dobrega dela. Z nekaj truda in veliko postane vode v šolenjcih sem se prebil do omenjenih potopljenih zemljišč, kjer je slika postala nekolikanj pestrejša.

Vodo so, kot pričakovano, nesnažile invazivne mlakarice Anas platyrhynchos in labodi Cygnus olor, a ker so se med njimi pomirjujoče podile čudovito obarvane žvižgavke Mareca penelope in kreheljci Anas crecca, je bilo njihovo prisotnost mnogo lažje prebaviti. Pozorno oko je lahko v globji vodi zapazilo tudi nečimrne sivke Aythya ferina, v daljavi pa dve posebni gostji, namreč v belo odeti duplinski kozarki Tadorna tadorna, ki nas s svojo prisotnostjo na barju le redko počastita.

Na vsem lepem se je izpod svinčeno težkih oblakov, tako značilnih za ta turobni mesec, zaslišalo veselo regljanje beločelih gosi Anser albifrons. Kaj kmalu je moje oko, blaženo spričo prisotnosti tega fascinantnega plojkolkjuna, na nebu zapazilo čudovito oblikovan klin 87 gosi, ki so odločno letele proti jugozahodu. Začuda to sploh niso bile edine gosi, ki so se danes potikale tod okoli! V plitvi vodi med labodi se je namreč skrivala še glomazna jata sivih gosi Anser anser, ki je v grobi oceni prav tako štela blizu 100 nekoliko manj prijetnih pernatih prijateljic. Ker brez izjem ne gre, se je tudi v jati sivih gosi skrivala drobna in posebnejša beločela gos, ki je zamudila svojo priložnost, da kolegicam sledi na jugozahod.

Presenečenj za ta dan pa kar ni in ni bilo konec! S svojo prisotnostjo me je razvedril še okretni mali sokol Falco columbarius, ki je strmaglavil v smeri nejevoljne kanje Buteo buteo - mu je že bila v napoto - , nato pa spretno odfrčal med jelševje. Ko sem se počasi že pripravljal, da zapustim turobno barje, ki ga je jela požirati neokusno zgodnja noč, sem zaslišal nadvse nepričakovan zvok, ki bi ga mnogo prej pripisal kateremu koli drugemu krajo ob katerem koli drugem času, namreč srhljiv in obtožujoč - bu. Mojemu čudenju in nejeveri navkljub se je izkazalo, da v bližnji mejici nič kaj diskretno čepi velika uharica Bubo bubo, ki si je mrakobno barje kdove zakaj izbrala za preizkušanje svojih pevskih spodobnosti.