Dolgoletna tradicija narekuje, da čas takoj po zaključku šolskega leta zaznamujejo DOPPS-ovi ornitološki tabori. Letos sta na sporedu celo dva takšna tabora; eden izmed njiju se je pretekli teden (od 22. do 29. 6.) odvijal v osrčju Triglavskega narodnega parka na Velem polju.
Preden pa se spustimo k čudesom, ki jih je prineslo enotedensko pohajkovanje po Triglavski okolici velja omeniti gnezdečo KONOPELJŠČICO Carduelis citrinella, na katero je naletela skupina gostujočih švicarskih ornitologov. Ker gre za eno naših najskrivnostnejših in najredkejših gnezdilk, smo si Matija, Jon in Mitja z veseljem vzeli prost dan ter si šli ogledat to prijetno zelenkasto-sivo čudo. Našli smo jo zelo hitro, a med ne tako idiličnim početjem - material za gnezdo je nabirala na kosu odvržene izolacije (steklene volne). Gradnjo gnezda, ki je v ovršju smreke, smo nato spremljali kakšne tri ure, medtem pa smo se seveda ozirali tudi po okolici. V neposredni bližini (ki zaradi izjemnosti podatka in ranljivosti tokrat ostaja skrivnost) gnezdi še nekaj zelo prijetnih vrst, ki naseljujejo podoben pas kot konopeljščica. Naleteli smo na gnezdo pogorelčka P. phoenicurus, na par kupčarjev O. oenanthe ter na mnogo čižkov Spinus spinus, kalinov P. pyrrhula in šmarnic Phoenicurus ochruros.
Nožice so nas kasneje odnesle še nekoliko višje, kjer smo med rušjem stikali za gorskim cvetjem in se naslajali nad razgledi. Med sestopom smo med listjem izbrskali trokrpi koralasti koren in nekaj
hribskih listnic Phylloscopus bonelli, ki žal (nikoli) niso bile pripravljene sodelovati z našimi ubogimi fotoaparati.
A stunning Citril Finch, collecting nest material. This may very well be the first confirmed breeding in Slovenia.
A short video of the bird
A Wheatear that also nests nearby
Pinguicula alpina
Corallorhiza trifida
A Western Bonelli's Warbler, successfully avoiding the focus of the camera
Slabih 10 dni po zgornjem doživetju se je končno začel tabor. Izmed blogopiscev sva na njem ustvarjala Jon in Mitja, zadnje tri dni pa se nam je priključil še Luka. Izjemni tabor, poimenovan Belka 2019, sta vodila Tomaž Mihelič in Tilen Basle, na njem pa smo delovale 4 skupine, vsaka s 3-4 udeleženci. Nastanjeni smo bili v hiši TNP na Velem polju, celoten tabor pa je bil organiziran v okviru projekta VrH Julijcev, v katerem sodelujeta TNP in DOPPS, osredotočen pa je na divjega petelina in belko - s slednjo smo se ukvarjali na tem taboru.
Tabor se je začel s transportom naše prtljage do koče - ta je potekel na naših bronastih hrbtih in nam je dal dober vtis o tem, kako naporen bo tabor. Po vselitvi smo se ukrivljeni povzpeli do Vodnikove koče, kjer so nam cel teden prijazno kuhali ter nam delali izvrstno družbo ob obrokih (kuhar in oskrbnik - največja kinga).
Naslednje jutro smo vse skupine opravljale enotno nalogo in sicer MAP (Monitornig Alpskih Ptic), ki je nekakšna gorska verzija popisov za SIPKK. Ker sva bila z Jonom v različnih skupinah, se najine terenske poti niso križale zelo pogosto. Prvi dan sva se znašla na različnih transektih, a noben izmed njiju ni razočaral. Naša skupina se je povzpela proti Planiki in močnemu vetru navkljub smo imeli planinskega vrabca Montifringilla nivalis. Matejeva skupina, kjer je sodeloval Jon, je splašila ruševca Lyrurus tetrix in zasačila planinskega orla Aquila chrysaetos, ki si je ogledoval okolico. Morda se je oziral prav za mastnimi kurami.
A Dunnock, one of the more numerous birds in the area where we stayed.
View across Velska dolina
Vodnikova koča - a mountain hut that provided us with warm meals twice a day and also with some food for breakfast.
Bohinjsko-Tolminske gore
Soldanella minima
On our way to Planika mountain hut
Linaria alpina
A White-winged Snowfinch in the cloud
Planika hut, 2401 m
A kindergarden on the snow - Chamois with some youngsters
A Common European Adder, the first one of the day
Adder #2, which almost got stepped-on. It would most likely be a very unpleasant experience both for Lana and for it.
Mišelj vrh - Mišeljski konec - Šmarjetna glava
Marmot and his facial details
Stogi
A small hut, below the one in which we stayed.
Po popoldanskem počitku sem se s svojo skupino, ki smo jo tisto popoldne sestavljali Lana, Rok in moja malenkost, odpravil pod Škednjovec. Tam smo večerni hlad izkoristili za iskanje belk Lagopus mutus in bili smo uspešni. Našli smo samca, za katerega smo se odločili, da mu bomo posvetili dopoldne naslednjega dne.
Our first Ptarmigan, a lifer for some team members.
Naslednje jutro smo jo mahnili nazaj pod Škednjovec, tako zgodaj da smo slišali vse spontano pojoče samce. S tiste točke smo slišali 3, med njimi tudi "našega", ki smo ga nato poiskali. Žal se je izkazalo, da naš samec nima samice, saj je kar naenkrat odletel kakšen kilometer stran, na popolnoma drug greben. Žalostni smo tako poskusili poiskati katerega izmed preostalih dveh samcev, ker pa nam to ni uspelo, smo jo mahnili proti Hribaricam čez Vrh hribaric. Tam smo srečali še enega planinskega vrabca, ta je imel gnezdo nekje v steni Vršakov. Spustili smo se po Velski dolini in se do Vodnikove koče primajali ravno v času kosila...popoldne smo počivali.
Sunrise bellow Škednjovec
A nice male Ptarmigan, same as the previous day. This one, named Sergej, unfortunately didn't have a female.
A very fresh dropping of his.
A mother Chamois, breastfeeding her son.
Eritrichium nanum
Debeli vrh and its surroundings
Another Snowfinch, this time in a better light. This one had its nest somewhere in the face of Vršaki ridge.
Hribarice plateu, Vršaki ridge is visible on the right.
Pseudorchis albida
An angry Ring Ozel with a freshly fledged juvenile closeby.
Našega tretjega terenskega dne smo se ob treh zjutraj spet vzpenjali proti Planiki, a tokrat smo se ustavili na Konjskem sedlu in od tam poslušali za spontanimi samci. Slišali smo dva, ni pa bilo ruševca, ki ga je tam dan prej slišala Matejeva skupina. Samca smo nato našli s teleskopom in na naše vzhičenje je bila ob njem samica. Kljub našemu spremljanju para več kot uro se ni samica nikjer ustavila, obsedela ali kakorkoli drugače nakazala, da ima kje gnezdo. Tako smo zaključili, da par gnezda še nima ter odšli za Dejanovo in Katarinino skupino do Planike. Tam se nam je nasmehnila sreča z neko drugo vrsto. Blizu koče smo v neki luknji našli gnezdo planinskega vrabca - carsko. Na poti nazaj smo odkrili še luknjo, kamor sta hrano nosila kupčarja, tako da je bil dan na koncu zelo posrečen, kljub začetnemu razočaranju. Super se je imela tega dne tudi Matejeva skupina. Na Toscu so se super nagledali belk, vendar so tudi oni naleteli na par brez gnezda. Srečali so se tudi s skrivnostnimi ščinkavci, katerih vrsta bo ostala uganka za zmeraj.
A pair of Ptarmigans close to Konjsko sedlo
Sunrise over Kamniško-Savinjske Alpe
The male was quite excited
Here's both of them, they did not have a nest yet, probably due to very late snowy conditions this year.
Dejan's and Katarina's groups
View towards Krma
A Black Redstart's nest, on the path.
A Snowfinch's nest-hole
One of the pair
Planika and Triglav
A sheep with a GPS tracker
Golden Eagle, intensively mobbed by Alpine Choughs
An Alpine Accentor, also quite common above tree limit
Ptarmigan on Tosc
V tej točki, ko smo ravno pri polovici tabora, velja omeniti manj prijetne doživljaje, ki so doleteli tri četrtine udeležencev. Zboleli smo namreč za neko skrivnostno boleznijo, za katero še vedno ne vemo, ali je prišla v tabor s pokvarjeno hrano, ne-pitno vodo... Zaradi nje se nas je velika večina vsaj enkrat predčasno znebila zaužite hrane, nekateri spredaj, nekateri zadaj, nekateri pa celo oboje. Večina se nas je (hvalabogu!) opomogla že v slabem dnevu in smo tako počivali le malo, a nekatere je virozica prizemljila za več kot pol tabora.
Četrti dan je naša skupina počivala, Matejevi pa so jo mahnili na bolj počitniško turo. Sprehodili so se do Jezerskega stoga in občudovali bogat razgled. Tega večera se nam je pridružil tudi Luka in po tem, ko smo kako rekli smo se vsi zazibali v zdrav spanec. Peti dan je šel Luka cel svež zjutraj z Jonom in še nekaj ostalimi na Konjsko sedlo, mi pa smo šli počasi do Stoga. V petek popoldne smo delali plakate, zvečer pa smo jo z Jonom in Lukatom mahnili na Mišelj vrh.
Trausteinera glubosa
Nigritella miniata
Leontopodium alpinum
Botrychium lunaria?
Young Roe Deer
glorija
Coeloglossum viridae
Pristine larch forest below
Ena zelo stara koza
Menyhanthes trifoliata
Primula auricula
Dryas octopetala
Luka, scaling Mišelj ridge
A lonely Ibex
Na Nizkem (2275 m) je višje za eno perdico
Jon z Mišeljskim koncem
Primula veris
Velska dolina, yet again
Luka and Triglav
Triglavska neboglasnica s Triglavom
We were all exhausted
Alpska velesa s Triglavom
Jon, Mitja in očak
Samosprožilec hihi
Včeraj zjutraj smo pospravljali kočo, Luka pa je imel kot izredni gost privilegij, da jo je lahko mahnil na Tosc in preizkusil svoje oponašanje belke, ki je bilo neizmerno učinkovito - samca je takoj priklical. Pojedli smo še kosilo in jo mahnili v dolino, kjer smo predstavili delo skupin staršem in tako tabor zaključili.
A bright Linnet, not very common in the Alps
Luka's Ptarmigan
Gymnadenia odoratissima
Gymnadenia conopsea - albino
Nigritella widderi
Lilium carniolicum
Lilium martagon
Listera cordata on Pokljuka
Belouška v Vojah
A Dipper with food in Voje
A frog with some strange skin marks
Čisto posebej bi za konec izpostavil še drugi fokus moje skupine, ki je bil alpski brezovček Acanthis cabaret. Zadali smo si nalogo, da najdemo gnezdo te nemirne ptice, ki nam je žal spodletela. A iz upravičenega razloga, brezovčki so se namreč že speljali. Naleteli smo na nekaj družin z mladiči, ki so še prosili za hrano pri starših. Spodaj je nekaj utrinkov iz oprezanja za njimi.
A female Lesser Redpoll, feeding on larch seeds on snow
Video of the feeding
A male, way more colourful
Another male, beside a trekking path
A family of four, note one of the youngsters begging for food
A juvenile Redpoll, feeding on a larch tree.
Tabor je bil čista špica in sodelovati na njem je bil velik privilegij, če drugega ne zaradi ugodnega bivanja in hrane. Poleg nekaterih ugotovitev se nam je pojavilo mnogo vprašanj, ki kažejo na to, kako malo vemo o nekaterih gorskih vrstah. Zato bomo vsi presrečni, če bomo lahko tabor ponovili!
Luka, Jon in Mitja
